Veliko število gledalcev preprosto pomeni veliko denarja, saj ljudem sledijo oglasi, lačni trga. Sledijo jim v vse najpomembnejše televizijske termine: grafični koledarski prikaz, ki ga je ob koncu letošnjega drugega četrtletja objavil Pro Plusov lastnik Central European Media Enterprises, je malone celoten koledar prebarval z rdečo. Rdeča pomeni najvišjo gledanost programov Pro Plus v starostni skupini od 18 do 49 let.

Ker je Vrabec v osnovi tržnik, se je velikokrat vračal v oglasni prostor. Skozenj je definiral tudi svoj odnos do javnega RTV servisa, ki mu - vsaj v podtonih - vendarle pripisuje določene konkurenčne lastnosti. V njem vidi nelojalno konkurenco. Zato bi mu oglase odvzel.

V petnajstih letih obstoja, ki so se zaokrožila letos, je Pro Plus s svojimi televizijami kot daleč najmočnejši displej tržnega gospodarstva, tako rekoč billboard duha časa, ta čas in prostor hkrati posnemal in ga oblikoval. Identiteta medijskih uporabnikov in identiteta ustvarjalcev sta se tolikanj prepletli, da ju je včasih nemogoče ločevati. Trend je kulminiral v resničnostnih šovih, kot je bil Big Brother, zabavno-informativnih oddajah, kot je Svet na Kanalu A, in mega projektih, ki so državo prežvečili in pojedli. Nastop zmagovalke Pro Plusovega šova Slovenija ima talent na letošnji osrednji državni proslavi se je umestil natančno tja, kjer z besedami ni več smotrno loviti Podob.

Gospod Vrabec, začniva s televizijsko podobo. Na javni televiziji pravkar vrtijo novo oddajo Pogledi Slovenije, ki jo soustvarjata Uroš Slak in Bojan Traven, simbola specifične vrste novinarstva oziroma voditeljstva, ki se je nekajkrat v preteklosti nevarno približalo meji novinarskih etičnih norm ali pa jih tudi prestopilo. Na nacionalki, ki je po svojem bistvu konservativna ustanova, so jima široko odprli vrata, vi pa ste - če je bilo prav razumeti - veseli, da sta odšla, četudi sta vam zagotavljala res visoko gledanost. Narobe svet?

Zelo narobe svet. Uroš Slak se je resda sam odločil, da odide, z Bojanom Travnom pa smo pogodbo prekinili enostransko. Zaradi vrste razlogov. Glavni razlog za prekinitev ni bilo mejno novinarstvo, ki se je res občasno pojavljalo tako v Slakovih Trenjih kot v Travnovi oddaji Svet na Kanalu A. Nekoliko pa je tudi to pripomoglo k naši prekinitvi pogodbe. Glede Trenj smo ocenili, da je format oddaje, kjer se ljudje slabi dve uri prepirajo o eni temi, preživet in ne zadovoljuje več naših gledalcev v taki meri, kot jih je v prejšnjih sezonah. To je edini resničen in pravi razlog za ukinitev Trenj.

Nismo bili hudo žalostni, ko sta odšla. Res je, da se borimo za visoko gledanost, vendar ne za vsako ceno. Če je kdo česa po krivem obdolžen in če pride do pravnih postopkov, se moramo ne glede na naš pohlep po gledalcih nad tem zamisliti. Ne skrivamo, da smo komercialna televizija, ne barvamo se z barvami javnega interesa, zavedamo pa se, da imamo do gledalcev veliko odgovornost. Zato moramo postavljati standarde v novinarstvu, saj jih javna televizija očitno ne.

Vendar, da ne bo nesporazumov: ko smo se z gospodom Travnom dogovorili za ustvarjanje Sveta, smo pričakovali povečano gledanost v tradicionalno šibkem terminu med šesto in sedmo zvečer na Kanalu A, ki jo je s podporo celotne hiše tudi ustvaril. Vedeli smo tudi, da moramo v skladu z zakonom ustvariti oddajo, ki ne bo sama sebi namen, ampak bo služila lokalni skupnosti. Dobili smo vse, kar smo pričakovali, in v začetku je bilo sodelovanje fantastično. Bojan Traven je dober novinar. Žal pa v gorečnosti kdaj prestopi mejo.

Kdo na komercialni televiziji, ki je sama svoja, odloča o tem, kje je etična meja? Gledalci najbrž ne, saj so programi, ki hodijo po robu, bolje gledani. Na javni televiziji je to iskanje lažje, saj je okrog nje vedno sto oči strokovnjakov, ki jo nadzirajo.

Vsebinski del je pri nas prepuščen urednikom. Prednost podjetja Pro plus oziroma Pop TV je, da menedžment v vsebino ne posega. Odloča zgolj o formatu in terminu oddaje. Videz oddaj, barve, grafike, koti kamer, hitrost govorjenja, ličila, obleke pa so v rokah producentov in ustvarjalcev Način podajanja informacij mora biti drugačen, vsebina pa je stoodstotno v rokah novinarjev. Jasno je, da stalni pritisk ratingov hote ali nehote pripelje novinarja ali urednika tudi do tega, da v želji po višji gledanosti prestopi kakšno mejo. Ampak nikoli ne dopustimo, da bi bil korak čez mejo kontraproduktiven. Preverjenost informacij in kredibilnost sta osnova dobrega novinarstva.

To zadnje obvladajo tudi na javni televiziji. Kako vam je torej uspelo doseči največjo gledanost v vseh najpomembnejših terminih? Z obleko in mejkapom?

Nikakor ne zgolj s tem. Gre za izgrajevanje publike: veliko število gledalcev znamo z atraktivnimi vsebinami pripeljati pred zaslone že pred začetkom oddaje. Tako ima uvod v oddajo 24 ur neprimerno večjo gledanost kot Dnevnik pri javni RTV. Pomembna sta pozicioniranje oglasnih blokov in njihova dinamika. Uporabljamo tehnološko orodje, s katerim lahko na deset sekund natančno opazujemo migracije gledalcev med kanali. Takoj vidimo, katera tema v informativnem programu ljudi privlači in katera ne. Vsak dan se krešejo mnenja okrog naslednjega spoznanja: kar je pomembno, ni zanimivo, kar je zanimivo, ni pomembno. To ravnotežje je v rokah novinarjev in očitno ga naši novinarji bolje lovijo.

Vam je kot državljanu, ki od države pričakuje tudi soliden javni RTV servis, žal, da RTV ne pripravlja bolj atraktivnega programa?

Zelo.

Zakaj?

Povem vam primer. Pred nekaj tedni so na TV Slovenija predvajali zelo dober, vrhunski dokumentarec o praški pomladi. Vendar so ga na program uvrstili šele malo pred polnočjo in ujel sem ga zgolj slučajno. Če bi bil ta dokumentarec na sporedu ob osmih, bi imeli vsi mi veliko več od njega. Če že plačujem naročnino, mi gre kot državljanu to, da moram biti buden do enih ponoči, da bi videl dober dokumentarec, malo na živce.

Zakaj ga ne bi vi na Pop TV predvajali ob osmih?

To ne bi bilo možno, ker se moramo držati ustaljenih programskih shem. Gledalec mora točno vedeti, kaj lahko ob kateri uri na katerem programu pričakuje. Sheme dokumentarcev na Pop TV nimamo, imeli pa smo jo nekaj časa na Kanalu A.

Takšna oddaja, kot je bil omenjeni dokumentarec na TV Slovenija, ni primerna za komercialno televizijo, ki na vsak način lovi najboljšo gledanost ob osmih zvečer. Za javno televizijo pa je.

Glede na to, kar pripovedujete, bi bilo mogoče sklepati, da do publike, ki je hkrati tudi publika nacionalke, torej do istih ljudi, vendarle pristopate z drugačno odgovornostjo.

Čutimo se odgovorne za vse naše gledalce. Počnemo tudi marsikaj, kar ni izrazito komercialno. Teme, ki jih obravnavamo denimo v oddaji Preverjeno, so daleč od komercialne naravnanosti, ki bi zgolj povečevala gledanost. Visoko gledanost oddaji zagotavljamo z atraktivno formo in s tradicijo - že deset let je na sporedu ob torkih zvečer.

Je pomembna tudi razlika v starostnih segmentih? Nacionalka poroča o ratingih v starostni skupini nad deset let, vi pa v skupini od 18 do 49 let.

Res je, starost od 18 do 49 let je osnovna ciljna skupina komercialne televizije, ker je velika večina produktov, ki se oglašujejo na televiziji, namenjena tej skupini in vsi oglaševalci ciljajo nanjo. To sicer ne pomeni, da zanemarjamo vse, ki so pod ali nad to mejo, nasprotno, želimo delati programe, ki jih bodo radi gledali vsi Slovenci.

Vendar ugotavljamo, da že skupina od 18 do 49 let postaja preširoka. Naš novi nišni kanal Pop Brio, ki smo ga pravkar spustili v eter, cilja na skupino žensk od 18. do 35. leta. To pomeni manjšo skupino, ki pa ima dober trženjski potencial.

Definirajo jih oglaševalci?

Tako je.

Kako si potemtakem zagotavljate, da bi mlajši gledalci, ki bodo nekoč šele vstopili v vašo ciljno skupino, zgradili lojalnost do vaših programov? Ključne osebnostne poteze se formirajo pred osemnajstim letom. Jih pri osemnajstih uspete ujeti?

Komercialna televizija ima s tem problem. Kako uporabnike interneta, računalniških igric, iPodov, torej srednješolce, navaditi na televizijo? Vemo, da bodo nekoč verjetno postali naši gledalci. Zato imamo projekte, kot sta Slovenija ima talent ali pa Big Brother. Z njimi damo srednješolcem občutek, kaj lahko dobijo na televiziji.

Poleg tega jim prvi stik s televizijskimi vsebinami ponudimo na internetih portalih, načrtujemo pa tudi nove nišne portale.

Katere?

Že prihodnje leto bomo lahko ponudili filmski kanal in kanal, na katerem bomo predvajali televizijske serije, namenjene moški publiki, denimo kriminalke. Kaj želimo doseči? Skoraj sedemdeset odstotkov slovenskih gospodinjstev ima dostop do alternativnih ponudnikov. Vsi imajo na uporabo od petdeset do sto dvajset programov, raziskave pa kažejo, da ne glede na število programov gledalec ponavadi izbere deset do dvajset tistih, ki jih gleda. Naš načrt je v roku dveh let slovenskim gledalcem poleg Pop TV in Kanala A ponuditi pet nišnih kanalov, ki bodo usmerjeni strogo na ciljne skupine. Na ta način bomo verjetno sicer nekoliko kanibalizirali Pop TV in Kanal A, vendar se bo seštevek gledanosti vseh kanalov povečal. V naboru desetih kanalov, ki jih povprečna družina v Sloveniji redno gleda, želimo zasesti šest ali sedem kanalov.

Ti kanali pa po ugašanju analognih oddajnikov in zagonu digitalnih oddajnikov ne bodo dostopni na oddajniški mreži, temveč zgolj prek kabelskih, IPTV, MMDS ponudnikov in podobno. Ekonomija nišnih kanalov ne dopušča prizemnega oddajanja, saj je takšno oddajanje zelo drago. Ponudili jih bomo operaterjem, ki bodo pokazali interes za to, da bi jih vključili v svojo ponudbo, ker bodo programi slovenski. Pričakujemo, da bomo z njimi odščipnili gledalce tujim nišnim programom.

Pričakujete, da se bodo z večjo ponudbo oblikovali tudi novi gledalci? Globalni trendi sicer kažejo, da publika ne usiha zgolj pri časopisih, ampak tudi pri televizijah.

Na splošno publika res manj spremlja programe s široko ponudbo, četudi, hvala bogu, to za Pop TV in Kanal A še ne drži. Verjetno pa se bo zgodilo. Gledalci postajajo vedno bolj zahtevni in ne želijo več naključno preklapljati med programi z daljinskim upravljalcem, temveč natančno vedo, kje bodo kaj našli. Televizija je torej postala bolj "ciljana". Z enim programom težko zadovoljiš celoten spekter gledalcev, sploh pa ne generacij, ki prihajajo.

Ali drži, da oglaševalski prihodki televizije naraščajo nesorazmerno hitreje kot število gledalcev?

To je veljalo do leta 2008. Žal pa so vse zgodbe, ki so se dogajale kasneje, povzročile, da je oglaševanje upadlo za sedemnajst odstotkov. Toliko manj denarja smo pridobili s tržišča. To je lahko za katerikoli medij katastrofa, vendar za nas ni bila. Predvsem vidimo težave, ki jih ima tisk. Vendar, poudarjam, za težave tiska nismo krivi mi. Ni res, da bi pobrali preveč oglasov s tržišča. Problem je v tisku samem in njegovi strategiji razvoja.

Kako je vam uspelo z nasmehom preživeti sedemnajstodstotni upad prihodkov?

Znižali smo stroške. Opazili ste, da leta 2009 nismo predvajali resničnostnega šova Big Brother, četudi je bil že načrtovan. Na vrat na nos smo ga morali odpovedati. Takšen šov je namreč izredno drag. Slovenija ima talent in Big Brother sta bila naša daleč najdražja projekta, stroški so pri vsakem presegali milijon evrov. Z ukinitvijo šova Big Brother smo lahko lastniku, ki ni ne potrpežljiv, ne razumevajoč, ne simpatičen, še vedno lahko dostavili soliden rezultat, ki je bil resda precej slabši kot v letu 2008.

Vam lastnik, Central European Media Enterprises (CME), ki ima velika pričakovanja, tudi pomaga?

Naš lastnik ima postaje v šestih državah. V naše vsebinsko delo se ne vpleta, ne diktira tempa, se ne vmešava v informativni program, ne kupuje filmov namesto nas, ne odloča se o tem, katere oddaje bomo producirali in katere ne. Lastnik ima samo en jasen cilj: da mu dostavimo dobiček, za katerega smo se dogovorili. Pot do njega v veliki meri prepušča nam samim.

Torej vam produkcije šova Big Brother niso svetovali lastniki?

Ne. Vse licenčne oddaje smo kupili sami, televizije CME v drugih državah pa ga niso imele, saj jim ga je speljala konkurenca.

Vam se to ni moglo zgoditi, saj tovrstne konkurence v Sloveniji nimate. RTV Slovenija šova Big Brother ne bo nikoli predvajala, ker je pač tak, kakršen je.

Glede na to, kar se dogaja na javni RTV, ne bi dal roke v ogenj. Resničnostnih šovov morda res ne bodo predvajali, proizvajajo pa nekatere katastrofalne kvazi resničnostne oddaje, denimo šov Gremo v Afriko.

Zakaj nogometa v vaših programih že nekaj let ni?

Prejšnje svetovno prvenstvo, ki je bilo v Nemčiji, smo si z RTVS delili na pol. Javna RTV je bila nosilec pravic, nakar so nam jih polovico, vključno s stroški, odstopili. Za letošnje svetovno prvenstvo pravic nismo mogli pridobiti, ker jih je prodajala EBU (Evropska radiodifuzna zveza, op.p.). Tudi cene prenosov so šle v nebo in zavedali smo se, da takšnega projekta s trženjem ni mogoče pokriti. Sicer pa je smetana nogometa, Liga prvakov, doma na Kanalu A.

Prejšnje vodstvo RTV se je pohvalilo, da je svetovno prvenstvo zelo dobro tržilo.

Pogoji, oglaševalski paketi in trženjski prijemi, ki jih je uporabljalo prejšnje vodstvo pri prodaji nogometnega prvenstva, so milo rečeno zavajajoči. Upam, da bo nekoč nekdo vse številke dal na mizo in primerjal stroške z realnimi neto prihodki, ki so ostali v RTV. Javna televizija se je v tem projektu zavezala predvajati veliko količino oglasov, ki so jih pridobili po smešno nizkih cenah. Da bi jih lahko predvajala, pa je morala kršiti zakon. Od aprila do julija ga je kršila najmanj dvestotriindvajsetkrat. O čem govorim? Spremljali smo njihovo predvajanje oglasov in tolikokrat smo zaznali, da so prekoračili dovoljeno število minut predvajanja oglasov v eni uri (12 minut oziroma 9 minut med 18. in 23. uro, op.p.). Včasih so dosegli tudi trinajst ali štirinajst minut. Zato smo vlagali prijave na različne uradne inštitucije, ki so povezane z mediji. Zahtevali smo, naj ustavijo ta stampedo. Kaj se je zgodilo? Z Apeka so jim požugali s prstom in to je vse. Nikomur se ni nič zgodilo. Oglaševanje na javni televiziji je za nas zelo boleča tema, ker ob sedanji ureditvi ruši pravila trga in omogoča poslovanje "po domače".

Napovedali ste že, da od novega zakona o medijih pričakujete, da bo oglaševanje na RTV omejil. Boste zahtevali omejitev na šest minut, kot je bilo slišati, ali kar na nič minut?

O tem ne moremo odločati, lahko pa damo priporočilo. Že deset let opozarjamo na nevzdržno stanje. Javna RTV trži netransparentno in tudi krši zakon. Skupaj ima vseh prihodkov (z naročnino, op.p.) v letu več, kot znaša seštevek celotnega oglaševalskega tržišča v Sloveniji. To pomeni, da je stroškovno slabo nadzorovana operacija in mora na tržišču nastopati tako, kot nastopajo komercialne televizije. Verjetno ji tega ne bi bilo treba. V nekaterih evropskih državah je oglaševanje na javnih RTV absolutno prepovedano, v nekaterih pa ga bodo kmalu prepovedali. Na nekaterih televizijah je prepovedano oglaševanje v najbolj gledanem večernem terminu ali pa je omejeno zgolj na en program. Če bi oglaševanje na RTV v naslednjih nekaj letih ukinili, bi odpravili vrsto težav. Ena od teh je, da se jim zaradi njihove želje po oglasih zmanjšuje gledanost. Manj oglasov zvišuje gledanost, ta strategija je znana. Mi si tega žal ne moremo privoščiti. Po drugi strani pa tudi ne drži, da bi potem denar tistih oglasov, ki bi ostali na trgu, prišel k nam. Tudi mi moramo paziti na omejitve.

In ste z njimi zadovoljni? Vam dvanajst minut na uro, kolikor priporoča tudi evropska direktiva o avdiovizualnih storitvah, ustreza?

Seveda. Ta meja je optimalna. Predlog novega zakona pa bi nas omejil na deset minut, česar ne razumem in se mi zdi nesprejemljivo.

Morda ta predlog izhaja iz skrbi za gledalca?

Če mora kdo skrbeti za naše gledalce, smo to mi. Poskrbeti moramo za to, da nam ne bodo zbežali.

Kaj pa, če ni problem v bežanju, ampak v tem, kakšen bo gledalec po petih ali desetih letih gledanja dvanajstih minut oglasov vsako uro?

Če smo samo Pop TV, Kanal A in Pop Brio tisti, ki kvarimo gledalce z oglasi, je nekaj hudo narobe. Potem ljudje očitno gledajo samo nas.

Saj vas. Na grafu najvišje gledanosti zasedate skoraj vse pomembne termine.

Če že govorimo o vplivih iz okolja, ne pozabite, da ima vsakdo doma več kot sto kanalov in da je večino dneva priklopljen na internet, gleda obcestne plakate, bere časopise in posluša radio. Če pa je treba zaščititi človekovo zdravje, je to zgolj še en argument več za to, da se oglaševanje na javni televiziji ukine. Pa naj bo tu javna TV za zgled. Dvanajst minut je uveljavljenih na vseh komercialnih televizijah po Evropi. Omejevanje na deset minut pa je katastrofalno.

Koliko manj denarja to pomeni za vas?

To bi lahko pomenilo petnajst odstotkov. Vendar nismo problem mi, ampak javna televizija, ki pobira naročnino. Ponujam predlog: če nam država da petdeset odstotkov naročnine, ki jo prejema RTV, bomo oddajali popolnoma enak program, kot ga oddajamo zdaj, brez enega samega oglasa. Res je, da ima javna RTV orkester, zbor in podobno, vendar razlika v stroških ne bi smela biti tolikšna.

Bi res vzeli denar od države in z njim ustvarjali program?

Javna televizija dobi denar od naročnine za produkcijo vsebin javnega pomena. Če bi s tem denarjem producirali samo oddaje, ki bi bile namenjene javnemu dobremu, s tem ne bi imeli težav. Ker pa javna televizija preliva denar iz javne v komercialno dejavnost...

Kako na javni televiziji določiti, katera oddaja je komercialna in katera ni?

Komercialne so tiste, ki imajo oglase. Sproducirane pa so tudi z denarjem iz naročnine, o tem sem prepričan.

Ali nasprotujete tudi predvidenemu omejevanju koncentracije in navzkrižnega lastništva v medijih, s čimer naj bi lastništvo medijev postalo bolj pregledno?

Naše podjetje je v stoodstotni lasti ameriške korporacije, ki je po ameriških standardih javno podjetje in kotira na newyorški borzi. Niti pomisliti ne smemo na to, da bi se kakorkoli skušali igrati z zakonom. Če pa govorimo o Evropi leta 2010 in o trenutni gospodarski situaciji, pričakujemo, da bodo stvari prepuščene trgu. Če ima kdo voljo, ambicije, denar in če vidi v lastništvu medijev dobiček, mu mora biti to dovoljeno. Treba je povedati - država z nami ne bo imela nikoli nikakršnih stroškov.

Vas sicer zanimajo še kakšne investicije razen televizij in internetnih portalov?

Niti slučajno ne.

Kakšno je vaše mnenje o časopisni industriji? Velikokrat je mogoče opaziti, da televizije prevzemajo informacije ravno od časopisov.

Naš časopis in časopis generacij, ki prihajajo, je internetni portal 24ur.com. Poti do njega bo v prihodnosti ogromno. O tiskanih medijih, predvsem o dnevnih časopisih, pa lahko povem le, da se bojim, da ni strategije, ki bi jih rešila pred propadom. Možnosti imajo kvečjemu tedniki in revije, ki se tem lotevajo širše in bolj poglobljeno in niso ujeti v dnevno politiko.

Kaj kažejo vaše raziskave gledanosti na področju dnevne politike?

Dnevna politika ljudi ne privlači več, z izjemo ekstremnih primerov. To lahko jasno spremljamo z analizo gledanosti posameznih prispevkov v informativnih oddajah oziroma na internetnih portalih. Postajamo normalna evropska družba. Res je, da so nekatere teme pomembne, vendar je njihov rok trajanja izredno kratek.

Kaj potemtakem pričakujete od vaših novinarjev? Kakšne novinarje hočete imeti?

Zvenelo bo samovšečno, ampak tiste novinarje, ki jih potrebujemo in jih hočemo imeti, že imamo in jih skušamo zadržati. Ne zadržujemo nikogar, ki ni vreden truda. Naš novinarski potencial je izredno močen. Iz kolegov v uredništvih brizgajo ideje. Kaj je naš cilj? Imamo profesionalno zelo močno redakcijo 24 ur, številčno malo podhranjeno redakcijo 24ur.com, zelo močno, divjo redakcijo Sveta na Kanalu A ter umirjeno redakcijo Preverjenega. Količina vsebin, reportaž, prispevkov, grafik, ki jih vsak dan ustvarimo, nam daje možnost, da lahko razmišljamo o 24-urnem informativnem programu. Tega se bomo lotili najkasneje septembra 2011.

Bo to eden od nišnih programov?

Tako je. Ker nam vsak dan zmanjka prostora za vse gradivo, ki ga ustvarimo, pa razmišljamo tudi o tem, da bi na tem kanalu ustvarjali enourno oddajo kot "pregled dneva". Tam bo prostor tudi za bolj poglobljene in daljše teme.

Bo konkurenca Odmevom?

Lahko bi rekli tudi tako, če bo to ob desetih zvečer.

Iz tega je mogoče razumeti, da v hiši pripisujete velik pomen novinarskemu delu. Jasno je tudi, da se Pop TV pred petnajstimi leti ne bi uspela potrditi, če se ne bi osredotočila na ustvarjanje večernega televizijskega dnevnika 24 ur. Komercialne televizije, ki tega niso imele, v Sloveniji niso prišle daleč.

Res je, 24 ur je že od vsega začetka glavno sidro našega programa.

Tudi novinarstvo kot profesija v tem pomembnem času za medijsko industrijo dokazuje, da je ključni vzvod te industrije za doseganje kredibilnosti in kakovosti. S tem se povezujejo zahteve po večji avtonomiji novinarjev tudi znotraj podjetij. Vam kot direktorju to predstavlja problem?

Če ne bi informativnega programa postavili kot stebra, verjetno danes ne bi bili, kjer smo. Potrebujemo torej dobre, hitre, sposobne novinarje. S takšnimi novinarji znotraj hiše tudi ustrezno ravnamo. Upam si trditi, da so v primerjavi s kolegi iz drugih hiš tudi nekoliko bolje plačani. Vendar ima naša hiša še druge pomembne stebre, v katerih novinarji ne sodelujejo. V projekt Slovenija ima talent denimo niso bili vključeni.

In vendarle, bi pripisali novinarjem pravico dajanja zavezujočega mnenja k imenovanju odgovornega urednika, kot - pod pogojem zbranega zadostnega števila glasov - predvideva predlog novega zakona o medijih?

S tem nimam težav. Če je katero vodstvo oziroma lastnik medijske hiše tako neodgovoren, da postavi na mesto odgovornega urednika osebo, ki ni dovolj strokovna in nima pravih komunikacijskih sposobnosti, potem lahko pričakuje probleme.

Kot smo videli, so se takšne stvari v medijih že dogajale, vendar ne zaradi neodgovornosti vodstev, temveč premišljeno in namenoma.

V podjetju Pro Plus ne. Zato z nobenim takšnim zakonom nimamo težav in o določilih glede zavezujočega mnenja v naši hiši sploh ne razpravljamo. Menim pa, da takšna določba ne more biti zapisana v zakonu, ker je v nasprotju z ustavo zlasti v delu, ki določa svobodno gospodarsko pobudo in pravico do zasebne lastnine.

Ustavnosti takšne določbe ni še nihče preverjal, zato tega ni mogoče trditi.

Res je. Ne razumite me narobe. Izhajam iz izkušenj našega podjetja, v katerem je menedžment rasel in živel s podjetjem. Nihče ni prišel od zunaj z zavestjo, da ima štiriletni mandat in da bo potem odšel naprej. Tudi zato z imenovanjem urednikov nikoli nismo imeli težav. Vse do pred kratkim pa se nam tudi nobenemu ni bilo treba predčasno zahvaliti za sodelovanje.