Primerne kazni za tako nedoumljive zločine ni

Preden je bil avgusta 2007 imenovan za mednarodnega sodnika za vojne zločine na sodišču BiH, je dobrih petnajst let delal kot sodnik, tudi na vodilnih funkcijah, še pred tem je bil direktor kriminalistične službe. Funkcijo sodnika v BiH je opravljal skoraj tri leta in pol, do konca leta 2010, takoj zatem je postal tožilec za vojne zločine na tožilstvu BiH, kjer je vztrajal še nadaljnji dve leti. Ob izteku lanskega leta, torej pred skoraj natanko mesecem dni, sta skupaj s kolegom iz ZDA kot zadnja tuja pravosodna funkcionarja na tamkajšnjem sodišču oziroma tožilstvu zapustila Bosno in Hercegovino, ker jima je mandat potekel. Od začetka letošnjega leta tako ti instituciji delata izključno z domačimi sodniki in tožilci. Že 2. januarja navsezgodaj zjutraj se je po skoraj petih letih in pol odsotnosti »pojavil« na svojem starem delovnem mestu sodnika na okrožnem sodišču v Ljubljani, kjer je njegova funkcija mirovala. Kakšnega vsaj krajšega oddiha po naporni izkušnji v BiH si ni vzel, iz njegovih besed, izrečenih v napol šaljivih tonih, je mogoče razbrati, da na kaj takega ni niti pomislil.

Nastanek tako sodišča kot tožilstva BiH je povezan z delovanjem sodišča v Haagu, ki so ga ustanovili zaradi obravnave najtežjih zločinov zoper mednarodno humanitarno pravo na območju nekdanje Jugoslavije. Na neki točki je haaški tribunal ugotovil, da je obseg zadev enostavno prevelik, zato so določene zadeve prenesli na pravosodje nekdanje Jugoslavije, predvsem v Hrvaško, Srbijo in BiH. Sodišče BiH danes funkcionira kot domača pravosodna institucija, ki ima to posebnost, da so bili v njeno delo od leta 2005 do 31. decembra 2012 vključeni mednarodni sodniki in tožilci. Prvotno je bilo predvideno, da bi mandat vsem tujim pravosodnim funkcionarjem prenehal 31. decembra 2009, a je bilo potem ocenjeno, da stanje še ne dopušča popolnega prenosa pristojnosti na domače sodnike in tožilce, tako da so nam konec leta 2009 mandat podaljšali. Ko sem leta 2007 prišel v Sarajevo, je bilo na oddelku za vojne zločine razmerje med domačimi in tujimi sodniki približno pol-pol. Takrat je tam delalo 18 mednarodnih sodnikov iz večine največjih držav EU pa tudi iz ZDA in Avstralije, tako da je bila to res pestra mednarodna druščina. Potem se je to število počasi zmanjševalo.

Ob mojem prihodu je bilo na sodišču zaposlenih okoli 40 prevajalcev, kar pomeni, da je bil ta sistem tudi zelo drag. A smo bili Slovenci izredno dobrodošli kadri, poleg mene je namreč tam delal tudi sodnik Mitja Kozamernik, ki je prišel leto pred menoj, saj sem lahko uradno komunikacijo vodil v bosanskem jeziku, tako da zaradi tega nismo izgubljali dodatnega časa. Sem bil pa navdušen nad samim sistemom in vlogo sodnika. Tam namreč ni bilo zaostankov, saj je vsaka zadeva po pravnomočnosti obtožnice prišla v sojenje najkasneje v roku 30 dni. Sistem je, če zelo poenostavim, izredno ugoden za sodnika. Sodišče posluša dokaze, ki jih predstavita tožilec in obramba, nato zadevo zaključi. Nima takšne preiskovalne vloge kot pri nas.

A šele ko sem prešel na funkcijo tožilca, sem dojel, kakšen napor nosi slednja. Res je breme sodnika veliko, glede na huda kazniva dejanja, ki jih obravnava, in sprejemanje končne odločitve. Po drugi strani pa tožilec vodi preiskavo, odreja naloge policistom, kar je v BiH posebna težava, ker je več policijskih institucij na različnih nivojih. Tožilec mora tudi zagotoviti navzočnost prič, ki pogosto pridejo iz tujine, potrebujejo vizum ali namestitev, morda kakšnega svetovalca, če imajo psihične težave.

Vse to je torej naloga tožilca, medtem ko se sodnik ukvarja zgolj s sojenjem, pri čemer ima še podporo svetovalcev. Sodnik se mora tako seznaniti z obtožnim aktom, in to je vse, nakar gre že lahko na obravnavo. Kar je bilo zame nenavadno, ker se ni vklapljalo v mojo percepcijo sojenja s slovenskih sodišč. Tudi osnutek sodbe so praviloma spisali svetovalci, sodniki smo na koncu podali pripombe, tako da s tem prav tako nismo izgubljali časa, ampak smo se takoj lahko lotili nove zadeve. Ta sistem je nekako najbližji anglosaškemu sodnemu sistemu, kar je zagotovo predvsem posledica dejstva, da so Američani v BiH vložili največ truda in tudi sredstev. In ko so mi posamezni kolegi včasih rahlo omalovažujoče postavili kakšno vprašanje o tistem čudnem bosanskem pravosodju, sem jim dejal, da je, kakršnokoli že je, danes verjetno na višji ravni kot slovensko. Vsaj v nekaterih segmentih.

K sodelovanju so me že leto pred odhodom povabili pristojni ljudje iz BiH, a sem ponudbo zavrnil, ker se še nisem videl v mednarodnem pravosodju in ker sem takrat začasno vodil okrožno sodišče v Ljubljani, vodil pa sem tudi sodni svet, zato se mi je zdelo, da ne morem oditi. Kasnejšemu odhodu pa sta botrovali dve okoliščini. Najprej želja, da svoje znanje in potenciale preizkusim tudi v mednarodnem okolju, na področju kazenskega prava, s katerim sem se ukvarjal vse življenje, in na področju specifičnih kaznivih dejanj zoper človečnost in mednarodno pravo, s katerimi se ukvarja zelo malo ljudi. Hvalabogu, lahko dodam. To je bil zelo močan motiv. Ocenil sem namreč, da so se moje ambicije na ljubljanskem sodišču v tistem trenutku izpele, bil sem že sodnik, vodja oddelka, podpredsednik sodišča, predsednik sodišča, predsednik sodnega sveta in v nekem obdobju tudi predsednik okrajnega sodišča.

Drugi motiv, ki me je dokončno prepričal, je bilo ravnanje takratnih najbolj odgovornih ljudi v pravosodju, predvsem ministra (takrat je bil minister Lovro Šturm, op.p.), glede imenovanja novega predsednika ljubljanskega okrožnega sodišča. Sodni svet, ki sem ga takrat vodil, je ministru podal predlog, kdo bi bil najbolj primeren kandidat. Kandidiral je samo eden (Aleš Zalar, op.p.), a se ni zgodilo nič. Ta zgodba se je vlekla leto in pol. Zato sem ministra osebno večkrat opozoril, da največje sodišče ne more biti tako dolgo brez predsednika in naj potemtakem h kandidaturi spodbudijo koga drugega, a se zadeva ni premaknila. Vse skupaj sem doživljal tudi kot degradacijo sodnega sveta, nisem pa dobil nobene informacije, kako dolgo bo še trajalo stanje, da bom začasni predsednik okrožnega sodišča. A zanimivo, ko sem ministru najavil svoj odhod v BiH, so v tridesetih dneh našli novega predsednika.

Vse to me je pripeljalo do tega, da sem zamenjal delovno okolje, in ni mi bilo žal. V Sarajevu sem se prvič počutil kot sodnik, kot tožilec sem imel svojega strokovnega sodelavca, svetovalca in analitika, kar sicer ni velik tim, a mi je omogočil, da sem se ukvarjal s stvarmi, za katere sem se šolal in ki pritičejo sodniku oziroma tožilcu. In lahko rečem, da če se takrat ne bi odločil za odhod, je vprašanje, ali bi danes tule opravljala ta intervju.

Na tem sodišču tako imenovanih malih zadev ni. Ko dalj časa delaš v takšni instituciji, tudi malo otopiš, v smislu, da tukaj ni prostora za emocije. Kajti če bi te preplavile emocije, je vprašanje, ali bi to funkcijo še lahko opravljal. V Sloveniji je velika zadeva za sodnika, če dobi v roke umor ali dvojni umor. Tam če ni bilo deset ali sto mrtvih, nismo smatrali, da gre za kaj zelo velikega. Kar je po človeški plati morda izkrivljeno, a profesionalna deformacija ti postavi neke drugačne kriterije glede tega, kaj je hudo in kaj ni. V zadeve na območju Srebrenice, kjer je izginilo sedem, osem tisoč ljudi, nisem bil vključen. Samo v neki kmetijski zadrugi na tistem območju so v enem dnevu pobili več kot tisoč Bošnjakov, z mitraljezom, ročnimi bombami. Tisoč ljudi naenkrat ni več obstajalo. Skratka, to je rang zločinov, ki smo jih obravnavali na sodišču.

Osebno sem bil denimo v senatu, ko smo sodili petim pripadnikom specialne policijske enote iz Prijedora. Srbi so s konvoji selili nesrbsko prebivalstvo iz Prijedora preko Vlašiča na območje Travnika. Ti konvoji so seveda potovali vsak dan. V enem teh konvojev je malo pred Vlašičem, na območju Koričanske stijene, policija iz konvoja izločila približno 150 moških, ki so jih odpeljali do prepada v bližini, kjer so vse postavili nad prepad in jih postrelili z avtomatskim orožjem. No, v resnici ne vse, trije ali štirje so preživeli, čeprav so bili ustreljeni in so padli v prepad. Sodišče jih je našlo in v BiH so se vrnili pričat večinoma iz tujine, za dva se spomnim, da sta prišla iz Norveške. In ti preživeli so nam potem pomagali »odpreti« te zadeve na sodišču.

Druge zelo obsežne zadeve so tako imenovana koncentracijska taborišča, ki so jih imele vse tri strani. Kdor misli, da so jih imeli samo Srbi, se moti. Sam sem bil tožilec v primeru Silos (gre za nekdanje skladišče žita, op.p.). Gre za taborišče blizu Sarajeva, kamor so Bošnjaki zaprli petsto, šeststo tamkajšnjih Srbov in jih tam zadrževali skoraj štiri leta. Z vsemi torturami, kopanjem bojnih položajev na prvih bojnih linijah itd. To so težki postopki tudi za sodišče, ker so bili ljudje toliko časa zaprti, in seveda tudi zaradi števila oškodovancev. V preiskavi sem zaslišal 250 oškodovancev, potem so tu še pripadniki vojske in policije, ki so vodili taborišče, tako da bi moral na obravnavi zaslišati okoli 280 ljudi. Skratka, gre za obsežne procese v vseh pogledih, ki seveda terjajo svoj čas.

Oddelek sodišča za vojne zločine se ukvarja samo z najhujšimi kaznivimi dejanji zoper človečnost in mednarodno pravo. Torej genocidom, kaznivimi dejanji zoper človečnost, kaznivimi dejanji zoper vojne ujetnike, ranjence in ujetnike ter z uporabo nedovoljenih bojnih sredstev. To so bila najbolj pogosta kazniva dejanja. Sam pri zadevah, povezanih z genocidom, nisem sodeloval. Sem pa kot nadomestni tožilec nekajkrat sodeloval na procesu proti Slovencu Francu Kosu, ki je bil obtožen sodelovanja pri genocidu v Srebrenici (sredi lanskega leta je bil za sodelovanje v pokolu obsojen na štirideset let zapora, op.p.), kjer je bil pripadnik specialnega voda, neposredno podrejenega generalu Mladiću. Obtoženec je bil torej Slovenec, član senata je bil moj kolega Mitja Kozamernik in jaz kot nadomestni tožilec, kar je delovalo precej nenavadno, saj se je zdelo, da bi lahko kakšno obravnavo izpeljali kar v slovenščini.

Drugače pa je v Haagu najvišja možna kazen dosmrtni zapor, medtem ko je na sodišču BiH za ta dejanja predpisana kazen dolgotrajnega zapora, kar pomeni najmanj deset do največ 45 let zapora. Mislim, da slednja še ni bila izrečena, najvišja kazen doslej je bila 43 let zapora za dogajanje v Srebrenici, in sicer za poboj v zadrugi Kravice, kjer je bilo pogubljenih okoli tisoč Bošnjakov. Tako da so kazni kar visoke, čeprav se žrtve s tem ne bi strinjale – za njih namreč nikoli niso dovolj visoke. Sodišče se je tako stalno soočalo s pritiski, recimo s strani številnih društev žrtev, in velik revolt je nastal, kadar je bila izrečena kakšna oprostilna sodba. Morda se bo slišalo nenavadno, a celo ob izreku tridesetletne zaporne kazni smo doživeli proteste, češ da je za takšne zločine ta kazen premila. Mislim pa, da primerne kazni za tako nedoumljive zločine preprosto ni.

Tožilstvo in sodišče se že leta soočata s hudo kritiko, predvsem s strani predstavnikov Republike srbske, češ da je sodišče BiH sodišče za Srbe. Nekateri bi radi na sodišču vzpostavili neko ravnovesje v smislu, da bi sodili desetim Srbom, desetim Bošnjakom in desetim Hrvatom, kar pa se seveda ne more zgoditi. Če bi spremljali nacionalno strukturo obtoženih, pripadajo vsem narodnostim, dejstvo pa je, da jih je največ iz vrst pripadnikov srbskega naroda, in to različnih političnih in oblastnih struktur različnih nivojev. S čimer se nikakor ne morejo sprijazniti, zato je bila politična in medijska kampanja proti sodišču vseskozi prisotna. Zdaj ko smo tujci odšli, bo verjetno še huje. Je bilo pa sodišče večkrat tudi tarča kritik z bošnjaške strani. Ko sem sam kot tožilec denimo dal aretirati osem Bošnjakov zaradi primera Silos, so se v Hadžićih zgodile demonstracije, na katere je prišlo okoli tri tisoč ljudi. Ker smo aretirali njihove heroje.

Oddelek za vojne zločine na sodišču BiH je deloval od leta 2005, in v tem obdobju je bilo do konca lanskega leta izrečenih skupno 107 prvostopenjskih sodb, v katere je bilo vključenih 166 oseb. Na prvi pogled številka res ni pompozna, lahko pa jo primerjamo s podatki iz Haaga, kjer je tožilstvo obtožilo 161 oseb in postopek zaključilo proti 133 ljudem. Če bi torej na vse skupaj gledali samo skozi številke, je bil obseg njihovega dela manjši, a je treba upoštevati, da so imeli v Haagu vendarle v postopku najvišje pripadnike vseh strani. Za običajna sodišča v BiH konkretnih podatkov žal ne poznam, po občutku pa bi rekel, da so tam do sodb zagotovo pripeljali bistveno več primerov kot na našem sodišču. Po moji oceni vsaj petkrat toliko, če ne še več, kajti tam so vendarle obravnavali tudi lažje zadeve.

Vsi ti procesi naj bi prispevali k pomiritvi narodov na teh območjih, a po vseh teh letih na sodišču nisem več prepričan, ali so res. Vsaka sodba namreč sproža nove rane, če je obsodilna, v eni skupini, če je oprostilna, v drugi, mi je na štiri oči denimo dejal general, ki je nekaj časa vodil obrambo Sarajeva. Da to vsaj do neke mere drži, kažejo dogodki ob oprostitvi generalov Gotovine in Markača – veliko veselje na Hrvaškem in gromozansko ogorčenje v Srbiji. Zato se strinjam, da vsaka sodba dejansko ponovno razburka emocije med ljudmi.

Kako bo z nadaljnjim pregonom zločinov, storjenih med vojno, pa je zapleteno vprašanje. Dejstvo je, da je od vojne minilo že osemnajst let in da je čas naredil svoje. Vedno težje je priti do dobrih dokazov, priče izginjajo, enako velja za obtožence, tako da zadoščenja nikoli ne bodo dočakali vsi, ki so trpeli v tej vojni. Tudi število obtoženih bi bilo enostavno preveliko. Poleg tega interes javnosti, ki je bil sprva velik, počasi upada. Vse, kar se je dogajalo med vojno in po njej, je tamkajšnjo multietnično družbo dokončno razdelilo. Če se v Bosni zapletete v pogovor o vojni in krivdi zanjo s pripadniki treh nacionalnosti, boste izvedeli tri resnice. Zato glede perspektive BiH nimam najboljšega občutka. Ob vsem tem tam vlada še velika revščina, realnost pa je tudi, da je Srebrenica danes mesto ostarelih žensk, dela ni, mladi so odšli. To je mesto strahov, če ga sploh lahko imenujemo mesto. Podobno je v Foči, medtem ko je v Sarajevu vendarle bolje, ker so tam mednarodne izpostave, veleposlaništva, vedno se nekaj dogaja.

Reakcije so bile različne od primera do primera. Je bilo pa razbrati dva osnovna vzorca. Nekateri od obtožencev, ki so bili nizko v vojaški hierarhiji, so dojeli svojo krivdo, morda že med samo vojno, jo priznali in nekako sprejeli izrečeno kazen. Pri drugi skupini obtožencev, ki je bila zame bolj zanimiva, ker nikakor nisem mogel dojeti njihovega miselnega vzorca, pa ni bilo nikakršnega obžalovanja. Zagovarjali so se z argumentom, da so se borili za pravično stvar in da so zagrešili zločine, ker jih je tudi druga stran. Pri njih sem dobil občutek, da bi, če bi jih še enkrat postavili v isto situacijo, ravnali povsem enako, saj ni bilo mogoče zaznati nobenega občutka krivde.

Še bolj zanimive so bile včasih žrtve, ki so doživele hude travme, imajo posttravmatske sindrome, a znajo zelo presenetiti. Tako se je neka gospa iz Jajca, ki je preživela množični pokol, spomnila in izjemno živo opisala vse podrobnosti tega dogodka, prepoznala krvnike. In kot ena od treh preživelih izdatno pripomogla k njihovi obsodbi. Pri nekaterih oškodovancih je bilo več kot očitno, da so leta in leta čakali na pravico, da bodo lahko prišli na sodišče in povedali, kaj so preživeli.

Šele na sodišču sem dojel, kaj se je na teh prostorih zgodilo. Res smo med vojno predvsem preko televizije izvedeli, kaj se dogaja v Sarajevu, Mostarju in še kje, kaj vse se je dogajalo drugod, na podeželju, pa nismo vedeli. Kasneje je zanimanje tudi upadlo. In mislim, da še danes običajen človek v Sloveniji ali Evropi niti približno nima predstave o teži grozot, ki so se dogajale. Sam pravim, da je nepojmljivo, da človek postane hujši od živali. Na začetku je to zelo stresno. Pričevanja so šokantna, vendar še nekako gre, toda ko vidiš fotografije ali posnetke, kako nekomu odsekajo glavo in jo nataknejo na kol ali ko otroka nabijejo na bajonet... To je stresno tudi za sodnika z bogatimi kazenskimi izkušnjami, kaj šele za koga drugega.

A sčasoma človek otrdi. Ko zapadeš v emocije v takšnih zadevah, je verjetno čas, da rečeš, dovolj je, tega ne bom več počel. Vse skupaj moraš dojemati kot službo, poslanstvo, emocije pa potisniti v ozadje. Kajti ko vidiš pred seboj nekoga, ki je sodeloval pri rafalnem streljanju večje skupine ljudi, potem pa se v dokaznem postopku izkaže, da sta najprej streljala dva, a sta se po eni uri utrudila in rekla kolegoma, naj zdaj še onadva malo streljata, da bosta lahko v miru pomalicala, resnično ostaneš brez besed. Vse skupaj je videti, kot da bi pobirali krompir, ne pa ubijali ljudi.

To je normalnemu ljudskemu umu nepojmljivo. Še posebej spoznanje, da se je vse to lahko dogajalo konec 20. stoletja. Dejstvo pa je, da v tem primeru mednarodna skupnost nosi velik delež krivde. Govorim predvsem o pasivnosti vodilne svetovne politike. Če so lahko avgusta 1995 zbombardirali položaje Srbov okoli Sarajeva in se je čez noč vse končalo, bi lahko to naredili tudi prej. Da sploh ne omenjamo Srebrenice, ki v resnici nikoli ni bila demilitarizirano območje. Vsi so vedeli, kaj se lahko zgodi, in se tudi je, tja pa so postavili nizozemske golobradce, ki niso mogli narediti nič.

Danes je na internetu dostopnih že toliko dokumentov in drugega materiala, da je povsem jasno, da teza o bratomorni vojni ne zdrži. Šlo je za mednarodni spopad, v katerem je ključno vlogo odigrala takratna srbska politika, čeprav tudi hrvaške in bošnjaške politične elite nosijo svoj delež krivde. Kajti ni res, da je bilo Sarajevo naprej obkoljeno, potem pa so začeli razmišljati o obrambi. Iz nekaterih dokumentov, ki sem jih dobil v roke, sem lahko razbral, da so že leta 1991 čez Bosno potovali kamioni, polni orožja, za katere se ni vedelo, ne od kod ne kam gredo. Res so bili v veliki prednosti Srbi z orožjem JNA, do katerega so imeli dostop. Videl pa sem tudi dokument, da je že leta 1991 tudi SDA, torej stranka Bošnjakov, v Bosno dovažala avtomatsko orožje. Vsi so torej že takrat vedeli, da je narod oborožen, niso pa vedeli, kam bo to pripeljalo. In ljudi so oboroževali dobesedno pod prisilo, ker so orožje vsilili tudi tistim, ki si ga niso niti najmanj želeli. Tako nikakor ne moremo mimo dejstva, da je vse skupaj zakuhala politika.