Podrli so stolp in se nas znebili

Vse se je dogajalo v Partizanu za Bežigradom, kjer smo sprva telovadili. Bil sem precej dober v svoji sredini. Spomnim se, da so enkrat v telovadnico prišli trije frajerji in nas gledali, nas nekaj izbrali in vprašali, ali bi skakali v vodo. In smo šli. Od teh fantov sem na koncu ostal samo jaz. To je bil začetek.

Ves šport je bil tedaj zasnovan najprej v telovadbi. Iz telovadbe so potem rekrutirali športnike gor, dol, levo, desno. Takrat so imeli na osnovni šoli Janeza Levca neki kanvas, ki ga je konstruiral dr. Gala, naš trener. Šlo je za železni okvir, na katerega smo pred vsakim treningom morali z gumami pritrjevati platno.

Ja, zagotovo.

Ne, ne, je bil kar »ta velik«.

Takrat kanvasov pri nas še ni bilo. Moral je biti velik 3 krat 2 metra, vendar pa je bilo vse skupaj zelo borno. Platno je bilo prešito, elastike so bile slabe. Prvi pravi kanvas, torej trampolin, sem videl, ko ga je iz Avstralije pripeljal neki Zagrebčan. Kanvas je bil zimski trening za poletje. Vem, da je v Nemčiji neki skakalec tekmoval tudi že v kanvasu in je bil sedmi na svetu. Konec šestdesetih je bilo to, verjetno pa je disciplina obstajala že prej.

Američani so bili tehnološko pred vsemi in so si izmišljali nove stvari.

Vse elemente, ki so bili potrebni za skakanje v vodo. Odriv, ki je podoben kot na skakalni deski, auerbach, vzvratni skok, delfin, potem salte, salta in pol, tako da si padel na trebuh in te je odbilo.

Seveda nas je nosilo ven, zato smo imeli organizirano, da smo drugi stali okoli in tiste, ki jih vrglo ven, metali nazaj.

Spomnim se samo, da si je zelo perspektivna skakalka na tem doma narejenem kanvasu zlomila hrbtenico, je bila pa to edina poškodba, za katero sem slišal pri nas. Vsaj glede skakalcev v vodo.

Leta 1975 je bil zlet za Titov rojstni dan, na katerem je imela Slovenija točko s kanvasom in tedaj je Zveza mladine kupila tri kanvase, na katerih smo nastopili. Jaz naj bi bil vodja te skupine. V skupini je bilo nekaj skakalcev v vodo in nekaj telovadcev iz Narodnega doma. Eden tistih kanvasov je ostal nam v plavalnemu klubu Ljubljana, da smo lahko trenirali na njem. V spodnji Šiški so kmalu zatem imeli še enega boljšega, pa so bili že ti naši zelo visoke kvalitete.

Skoki v vodo so zelo atraktivni in marsikdo bi skakal, vendar pa smo ostali le redki. Iskali smo mlade akrobate, ki so trenirali vso zimo v telovadnici, ko pa se je maja začelo skakati v vodo, so odstopili. Pri skakanju v vodo se bojiš, da ne bi padel nazaj na desko ali da ne bi padel na trebuh v vodo. Če padeš na kanvasu, nič ne boli, če padeš narobe v vodo, pa zelo boli.

Deska na višini enega metra. Ko napreduješ na njej, greš na tri metre, redko kateri pa se je odločil tudi za stolp. Ko je opravil program na trimetrski, je lahko šel na stolp, čeprav je deska dejansko težja od skakanja z desetmetrskega stolpa.

Poglejte, rekel bom karikirano: skakal sem vse življenje in moram reči, da do konca nisem osvojil naskoka, od katerega je odvisno, kako potem izvedeš kompleten skok. Če si dobro naskočil, je bil dober skok, če si slabo naskočil, je bil slab. Seveda sem obvladal naskok, sicer ne bi mogel skakati, govorim o tem, da nikdar nisem bil stoodstotno prepričan, da bom odskočil pravilno.

Lahko tudi nazaj. Precej zoprna reč. Na neki tekmi se mi je zgodilo, da je tekmovalec pred menoj z glavo udaril v desko, izvajal pa je enak element kot jaz. Jasno, da ne moreš skočiti povsem razbremenjeno.

Vsak plavalni klub, ki je sodeloval v ligi, imeli smo prvo in drugo slovensko ligo, je moral imeti tudi skakalce. Program so bili samo štirje skoki. Na državnih in republiških prvenstvih pa se je skakal olimpijski program iz desetih skokov. Kasneje je bilo enajst skokov iz obveznih in poljubnih skokov. Vsi s trimetrske skakalnice. Potem so še skoki s stolpa, in vse to je težko uskladiti.

Težko rečem. Bali smo se vzvratnih skokov, auerbachov, ki so bili tabu. Ko sem začel skakati, je Luka Koprivšek, ki je danes trener smučarskih skakalcev, delal auerbacha in gledali smo ga kot boga.

Bloudkova primarna disciplina je bila kotalkanje in drsanje. Tudi sicer je bil konstruktor. Konstruiral je letalo, konstruiral je tudi ključavnico za vrata na železniških vagonih, na katerih se je dolgo časa uporabljal njegov patent.

Leta 1978, ko pridemo na Ilirijo in tam ni bilo več stolpa. Enkrat maja, ko smo hoteli začeti trenirati.

Moja varianta je takšna, da so plavalci najprej zdriblali vaterpoliste...

Ja, igrali so slovensko ligo. Najprej so se torej njih znebili, da so se nas znebili, je bilo pa najbolj enostavno podreti stolp. Podrli so ga in se nas znebili.

Na Bledu na kopališču, na Mariborskem otoku in pa v Ljubljani.

Tega so naredili kasneje, ker je železarna potrebovala rezervno varianto za hladilno vodo in so zgradili bazen. Ne vem točno, kdaj. To so bila šestdeseta leta. In ta stolp še edini stoji, slišati pa je, da bi ga prav tako radi podrli, čeprav imajo na Jesenicah skakalce. Skokov je torej konec leta 1978, podaljšali smo pa še za dve leti, ker je bilo treba nastopiti na mediteranskih igrah.

Da, vodilni. Odkar sem začel skakati, to je bilo tam od 55. leta naprej, je bilo tako. Več smo trenirali. Imeli smo tudi kanvas. Saj ni bilo ne vem kaj, neka kontinuiteta je pa vendarle bila.

Deset metrski stolpi so bili v Zagrebu na Šalati, v Beogradu, Skopju, Vrnjački Banji.

V Sloveniji ni bilo kakšne tragične nesreče. Bilo je dejansko nevarno, vendar pa rekreativci niso smeli skakati. Kdaj pa kdaj smo komu dovolili, vendar pa bolj proti večeru, ko so kopalci že šli z bazena. Seveda se mi je tudi zgodilo, da mi je s petih metrov priletela na glavo rekreativka, ki se je prešvercala na petmetrsko skakalnico. V Beogradu pa je skakalec skočil na punco, ki je bila slučajno hčerka direktorja bazena, iz česar je nastal škandal.

Preden sem začel trenirati, sem skakal, vendar zgolj priložnostno. Na Savi smo na primer skakali z železniškega mostu, vendar pa samo ob levem bregu, kjer je voda edino dovolj globoka.

Mi smo skakali samo s črnuškega mostu, ki je visok 6,10 metra. Nekaj se je skakalo s Tromostovja, kjer sem sodeloval pri organizaciji tekme, sicer pa se skače v Kanalu, Kobaridu, Mariboru, skoki so bili tudi z mostu v Radečah.

Ko sem že nehal skakati, sem enkrat skočil na Kamenjaku, s tistih pečin, ki so po mojem visoke okoli 15 metrov.

Za neskakalca je že deset metrov kar višina, ko pogleda dol. Šolani skakalci vse te zadeve najprej trenirajo na enem metru oziroma na deski. Je pa s stolpa lažje skakati ravno zato, ker ni deske. Vendar pa je težko pripraviti ljudi, da gredo skočit z desetih metrov. Zgodilo se je že, da je človek ves dan prečepel na skali in razmišljal, ali bi skočil, potem pa zvečer sestopil peš.

Da cincaš. Skoki v vodo niso kot smučarski skoki, kjer lahko na mizi ne odrineš, pa se boš malodane zgolj zapeljal po skakalnici. Pri skokih v vodo prideš v težave, če se ne odrineš. Če ne oddelaš skoka maksimalno, se ti lahko ponesreči. Netreniran človek ne bi smel skakati z desetih metrov. Na glavo mislim. To je velik riziko.

To ni pogum, to je norost. Treniran skakalec pade v vodo kot igla, ker je napet, netreniran človek se pa v vodi takoj sprosti, lahko mu padejo noge preko in si lahko zlomi hrbtenico. Če greš dol s strahom, greš kot cunja. Čeprav skakalci nikoli ne delujejo kot mišičasti ljudje. To so drugačne mišice.

Leta 1972 sem bil na evropskem prvenstvu in tedaj sta samo dva Rusa skakala dve salti in pol nazaj, najtežji skok je bil dve salti in pol naprej. Včeraj sem gledal skoke na evropskem prvenstvu in videl skakalca, ki je skakal štiri salte.

Orientacija je bistvena. Da veš, kje si. Zavrtiš že. Nam se je to večkrat dogajalo. Spomnim se kolega Košoroga, ki je na tekmi v Kissingenu padel na oči in mu je zrak prišel izza oči, da jih je imel, karikirano rečeno, kot na pecljih. Keber, skakalec starejše generacije, je v Mariboru tudi padel na oči in je tam zgubil oko, sam sem na balkanskih igrah prav tako padel na oči, je bil pa tam slučajno romunski trener, ki je bil prav tako že slep na eno oko in je od svoje nesreče naprej nosil s seboj led, s katerim mi je takrat takoj pomagal. In me rešil. Dal mi ga je na oči. Boli. Taka globoka, topa bolečina je to. Veš, da moraš imeti led na očeh, ne moreš pa več zdržati. Razen da sem bil nekaj dni črn okoli oči, drugih posledic nisem čutil. Resnejša nesreča se mi je zgodila na tekmovanju v Nemčiji, kjer sem skakal auerbacha, to je, ko gledaš naprej, skočiš pa nazaj, pa zadel z glavo v rob stolpa. Padel sem v vodo in se zbudil v bolnišnici. Na univerziadi v Kanadi se je neko Rus na ta način ubil. Hude so lahko poškodbe pri skokih, jih pa ni veliko, ker so tekmovalci natrenirani.