Ljudje so se naveličali elit

Evropska družboslovna raziskava je njegov otrok, o njej govori z ljubeznijo tistega, ki jo je pospremil v življenje. Z vzpostavitvijo odličnosti tako v metodologiji kot izvedbi je raziskava postavila nove visoke ravni družboslovnega raziskovanja. Brez lažne skromnosti trdi, da je raziskavi to tudi uspelo. Leta 2005 je Evropska družboslovna raziskava (European Social Survey – ESS) za dosežke pri harmonizaciji mednarodnega družboslovnega raziskovanja prejela Descartesovo nagrado, ki jo je podeljevala evropska komisija.

»Z raziskavami smo začeli leta 2002 in podelitev te nagrade je pomenila veliko priznanje našemu delu, sploh ker je edina doslej pripadla družboslovni znanosti,« pravi dr. Kaase.

Z britanskim kolegom Kennethom Newtonom pri Evropski znanstveni fundaciji, ki je bila ustanovljena z namenom olajšati sodelovanje znanstvenikov in raziskovalcev v Evropi, sva se lotila projekta, v katerem sva raziskovala, kaj ljudje mislijo o svojih vladah – Beliefs in Government. Ker je anketiranje zelo drago in zanj ni bilo denarja, sva se odločila uporabiti podatke iz arhivov, torej tiste, ki so jih pridobili v drugih raziskavah. Bila sva namreč prepričana, da jih je povsem dovolj za izvedbo najinega projekta.

V projekt, ki je potekal od leta 1988 do 1994, sva vključila okoli 60 znanstvenikov iz različnih evropskih držav, in rezultate smo pri založbi Oxford University Press objavili v petih knjigah. Na koncu se je vse lepo izšlo, raziskava je žela priznanje, objavila jo je ugledna založba, toda ugotovili smo, da je na voljo precej manj podatkov, kot smo sprva pričakovali. Med pripravami smo bili prepričani, da bomo zlahka napolnili matrico tem, držav in časovne komponente. Raziskati smo namreč hoteli tudi spremembe po petdesetih letih v Evropi. Kasneje smo ugotovili, da te matrice ne bomo mogli napolniti tako, kot smo si sprva predstavljali. Kot član enega od odborov Evropske znanstvene fundacije sem se zato zavzel za redne raziskave v čim več evropskih državah o temah, ki zanimajo družboslovne znanstvenike.

Potem ko je posebni odbor strokovnjakov pretehtal možnosti, ali je kaj takega sploh izvedljivo, je Evropska znanstvena fundacija našo namero podprla. Ustanovili smo usmerjevalni odbor, katerega član je bil tudi profesor Niko Toš s Fakultete za družbene vede v Ljubljani. Slovenija je bila pri nastajanju projekta tako v vodilni vlogi že od vsega začetka. Na osnovi priporočil odbora smo izdelali načrt nove evropske družboslovne raziskave in jo poimenovali European Social Survey. Od prej omenjenega projekta se je razlikovala predvsem po tem, da smo načrtovali anketiranje reprezentativnih vzorcev prebivalstva, starejšega od 16 let, v čim več evropskih državah. Takšne raziskave so načeloma drage, a so tudi velike razlike med državami, v Sloveniji na primer še zdaleč stanejo toliko kot v Nemčiji ali na Švedskem, kjer lahko anketiranje stane tudi več milijonov evrov. Zato je bilo od samega začetka pomembno vprašanje financiranja.

Evropska znanstvena fundacija namreč ni imela denarja za velike raziskovalne načrte, imela pa je denar za koordinacijo. Članice fundacije so nacionalne ustanove za podporo znanosti in raziskovanja ter akademije. Njih je bilo torej treba prepričati, da se zavzamejo za raziskavo in plačajo anketiranje v svojih državah. Leta 2000 smo predložili načrt raziskave in članice fundacije so dale zeleno luč.

S terenskim delom smo začeli leta 2002 in pri prvi raziskavi je sodelovalo 21 držav, večinoma evropskih, seveda tudi Slovenija, sodeloval je tudi Izrael. Glede na naše zelo stroge zahteve fantastičen uspeh. Kljub načelni zavezi namreč nismo vedeli, ali bodo nacionalne ustanove, ko bo šlo zares, raziskave v svojih deželah tudi dejansko podprle. Sploh ker smo bili prepričani, da potrebujemo raziskavo, ki bo metodološko absolutno na najvišji ravni, naj gre za postavitev in izbiro vzorcev, izvedbo anket in vse ostalo. Naš cilj je bil postati boljši, kot so drugi. Že leta 2004, ko se je začel drugi krog anketiranj, je sodelovalo 25 držav, 31 pa jih je bilo največ doslej.

Razlike so že pri tem, koga anketiramo, pri zasnovi in izbiri vzorcev. O naključnem vzorcu govorimo vselej tedaj, ko ima kdorkoli v celotni skupini prebivalstva v starosti nad 16 let enake možnosti, da je izbran v vzorec. Zelo natančni smo tudi pri izboru in oblikovanju vprašanj. Obstaja blok vprašanj, ki jih ponavljajmo ob vsaki raziskavi, prav zato, da bi zajeli časovno komponento, torej spremembe, ki se dogajajo. V vsak val raziskave pa vključimo tudi dva tematska sklopa, ki se spreminjata; raziskovalci se s svojimi predlogi potegujejo za to, da bi jih vključili v raziskavo. V naslednjem valu, leta 2016, bomo tako preverjali, kakšen je odnos vprašanih do podnebnih sprememb in politike v odgovoru nanje. Imeli smo tudi kopico drugih idej, ki smo jih uresničili. Zadali smo si nalogo, da postavimo infrastrukturo družboslovne znanosti v Evropi – da podatke, ki jih bomo pridobili, damo na voljo vsem zainteresiranim raziskovalcem s področja znanosti pa tudi drugim uporabnikom. Poleg nacionalnih podatkovnih arhivov smo izbrali še osrednji arhiv za raziskavo ESS, in sicer norveški. To je bila dobra odločitev.

Problem, s katerim smo se ves čas soočali, je bilo negotovo financiranje, in tudi naši podporniki v državah, ki so sodelovale, so opozarjali, da ne vedo, kako dolgo še bo tak pristop deloval, večinoma smo se projektno potegovali za vsako raziskavo posebej. Pri tem je treba omeniti tudi to, da ustanove, ki finančno podpirajo raziskovanje in znanost v posameznih nacionalnih državah, načeloma niso naklonjene dolgoročnim in ponavljajočim se projektom, temveč vselej podpirajo nekaj novega.

Ob teh opozorilih sta nam postali jasni dve stvari. Da moramo biti resnično uspešni, in ravno zato je bila Descartesova nagrada tako pomembna, pa tudi, da velja v raziskavo pritegniti čim večje število držav, po možnosti vse države članice EU. In, na drugi strani, da moramo zagotoviti dolgoročne vire financiranja. Najbolj naravno se je zdelo, da se naša prizadevanja usmerijo v evropsko komisijo, ki nam je finančno že pomagala. Res, da evropska komisija morda ni bila optimalen naslovnik, saj že ima Eurobarometer, raziskavo, ki jo delajo prav za njene potrebe. Toda naš cilj je bil od vsega začetka tudi vzpostavitev družboslovne raziskovalne infrastrukture. Torej raziskava na najvišji metodološki ravni.

Že prej, leta 2002, je bil ustanovljen Evropski strateški forum za raziskovalne infrastrukture (European Strategy Forum for Research Infrastructures – ESFRI, op.p.), pri katerem je skupina strokovnjakov začela razmišljati o tem, kakšne raziskovalne infrastrukture v Evropi že imamo na različnih področjih znanosti, v medicini, v naravoslovnih in družboslovnih znanostih, in katere je vredno podpreti. Države članice so izdelale predloge, katere ustanove je treba dolgoročno zgraditi oziroma katere obstoječe je vredno dolgoročno podpirati. Do tedaj takšnih načrtov ni imelo kar nekaj držav, tudi Nemčija ne, sam sem denimo svetoval pri izdelavi finskih predlogov. To pomeni, da smo imeli povsem različna stanja v Evropski uniji, in omenjeni strateški forum je bil zadolžen za pregled stanja in presojo, katere ustanove bi lahko v evropskem merilu predstavljale zanje zanimivo infrastrukturo. Leta 2012 so v Evropi opredelili 48 takšnih ustanov z različnih področij znanosti, tudi s področja humanističnih in družboslovnih ved. In tu je bila naša možnost: projekt ESS je postal del konzorcija evropskih raziskovalnih infrastruktur ERIC, skupaj z Raziskavo zdravja in staranja v Evropi ter programom CESDA, ki združuje evropske podatkovne arhive.

Ker so raziskave v posameznih državah dotlej financirale nacionalne ustanove za podporo raziskovanja in znanosti, smo imeli s tem zagotovljeno tudi znanstveno avtonomijo, Evropska znanstvena fundacija pa nam je, ko je sprejela naše načrte, pustila povsem proste roke, da smo projekt razvili. Ko smo prešli pod konzorcij, je evropska komisija takoj povedala, da ne namerava financirati nacionalnih raziskav oziroma da bodo to morale zagotoviti vlade držav, ki bodo v projektu sodelovale. Evropska komisija je postavila tudi povsem novo upravljalsko strukturo. Prej so v znanstvenem svetovalnem odboru sedeli predstavniki nacionalnih organizacij za podporo raziskovanja in znanosti, sedaj v generalni skupščini sedijo predstavniki vlad, v odboru pa niso več zastopane vse države, ki so se priključile raziskavi, temveč le osem predstavnikov. Kljub tem spremembam se bojazni pred političnim vplivom vsaj doslej niso uresničile. Skrbi nas le, ker se je naslednji raziskavi priključilo precej manj držav kot doslej, dvajset ali morda enaindvajset, mnoge vlade namreč sedaj, ko je treba zagotoviti sredstva, še omahujejo. Upam, da se bo to še spremenilo in bomo dosegli podobno visoko vključenost, kot preden smo prešli pod konzorcij.

Na naši spletni strani, kjer je mogoče prosto dostopati do podatkov iz raziskav, imamo nekaj manj kot 70.000 registriranih uporabnikov, 40.000 je študentov, 20.000 profesorjev, vladnih ustanov je manj kot dva odstotka. Še posebej raziskave, kjer smo povpraševali o tem, kaj si vprašani mislijo o državi blaginje, o pravičnosti, bi bile zagotovo zanimive tudi za vladne ustanove, res pa je, da bi morale imeti tudi infrastrukturo za analizo teh podatkov.

Zanimivi so tudi raziskovalni podatki o tem, kako vprašani sprejemajo osnovne normative demokracije in kaj menijo o tem, koliko jih je uresničenih v njihovi državi. Pri analizi teh podatkov je seveda treba upoštevati več dejavnikov, med drugim značilnosti političnega sistema v državi, na primer, ali je volilni sistem večinski ali proporcionalni itn. Vsekakor se je pokazal velik razkorak med tem, kar si ljudje predstavljajo, da je pomembno za demokracijo, in njihovo oceno, kaj od tega je v njihovi državi tudi uresničeno. Še najmanjše so bile te razlike v skandinavskih državah, precej večje pa v kriznih državah južne Evrope. V državah, ki jih je kriza še posebej prizadela, govorimo o državah v območju evra, denimo Grčiji, Španiji, Irski, Portugalski, Franciji, je precej nizko tudi splošno zadovoljstvo z življenjem, večja so pričakovanja, kaj bi morala za njihovo blaginjo storiti država, in večji je potencial nezadovoljstva s politiko, ki teh pričakovanj ne zmore uresničiti.

Evropske države imajo različne politične in kulturne življenjske zgodbe, kar se seveda odraža v stališčih in vedenju, kakor tudi v strukturnih značilnostih. Za potrebe raziskovanja jih zato lahko teoretično razdelimo na skupine, in v tem primeru opazujemo skandinavske države kot skupino 1, evropske kontinentalne države kot skupino 2, v katero lahko vključimo tudi angleško govoreče države, zatem južnoevropske države kot skupino 3, ter srednje- in vzhodnoevropske države kot skupino 4. Način, kako jih razdelimo v skupine, predpostavlja, da je med državami znotraj skupine manj razlik kot med državami v različnih skupinah.

Še posebej zanimiva je pri tem četrta skupina, tako imenovane tranzicijske države, ki se v mnogih dimenzijah razlikujejo predvsem od prve in druge skupine, torej skandinavskih in kontinentalnih držav. To je nenazadnje posledica večletnega kulturnega in ekonomskega vpliva komunizma. V tej skupini opažamo počasno spreminjanje v smeri drugih skupin držav, kar je bilo pričakovati. Kljub temu ne bi na splošno trdil, da skozi proces evropeizacije države postajajo vse bolj enake, za kaj takega so si politični, kulturni in socialni značaji posameznih dežel preveč različni.

Obstaja neke vrste interakcija med že obstoječimi kulturnimi in političnimi značilnostmi na eni strani ter aktualnimi političnimi okoliščinami. Pri tem je treba seveda opazovati posamezne države. Če denimo pogledamo, kako se konflikt v Ukrajini odraža v stališčih in razmišljanjih Poljakov in prebivalstva baltskih držav, katerih odnosi do Rusije so še posebej obremenjeni z zgodovino, je to zelo nazorno.

O nekem splošnem obračanju hrbta politiki ni mogoče govoriti. Toda podatki jasno kažejo, da je gospodarska in finančna kriza pustila močne sledi. Čeprav manj izrazito kot na drugih področjih se kažejo tudi v tem, kako ljudje dojemajo demokracijo kot obliko politične vladavine. Najmočneje to opažamo prav v državah četrte skupine.

Toda neko splošno nezadovoljstvo obstaja tudi drugje, pri čemer gre bolj za nezadovoljstvo z vladami teh držav: najbolj izrazito se to kaže v tistih državah, kjer politično rastejo populistične stranke, denimo v drugi in tretji skupini držav. Četudi ne moremo govoriti o tem, da so se ljudje naveličali politike nasploh, pa lahko rečemo, da si želijo drugačne politike, kar se kaže v tem, da se odvračajo od reprezentativne demokracije in se obračajo k neposredni demokraciji. Ta pojav pa je treba predvsem povezati s procesom globalizacije in še posebej z globalizacijo komunikacij in svetovnim spletom.

To je znak, da ljudje ne verjamejo več v etablirane strankarske sisteme, ker jim ne zaupajo, da se bodo znali primerno spoprijeti s problemi, ki pestijo države in družbe. S tem se ne postavlja pod vprašaj demokracija kot oblika politične vladavine, temveč ravnanje uveljavljenih političnih elit. Korupcija je velika tema, mreže teh elit tudi. Ljudje to zaznavajo in se odzivajo. Lahko sicer rečemo, da je načelna podpora demokraciji kot obliki vladavine nekoliko načeta, vendar v tem ne vidim večjega problema. Kam pa bodo šle te družbe, v totalitarni sistem, kot je ruski? Kakšnih pametnih alternativ demokraciji ni videti.

Toda teh znakov elite kljub temu ne smejo preprosto ignorirati, zavedati se morajo, da ljudje niso zadovoljni s tem, kako se vedejo in ravnajo. Najslabše, kar lahko naredijo, je, da probleme preprosto spregledajo in molčijo, kot da jih ne bi bilo. Če je neka tema problem za ljudi, za prebivalstvo, potem ga mora kot takega prepoznati tudi vladajoča elita.

Vam bom opisal primer, ki je v mnogočem še danes poučen. Konec osemdesetih let se je v Zvezni republiki Nemčiji močno povzpela skrajna desničarska stranka republikancev. V tistem času je v državo prihajalo zelo veliko priseljencev, mnogi so prišli kot begunci. V nemški ustavi je iz zgodovinskih razlogov zapisana pravica do azila, ki pravi, da imajo ljudje, ki jih v njihovi domovini preganjajo, pravico živeti v Nemčiji. Toda bilo je tudi mnogo zlorab te pravice in ljudje so begunski status zahtevali tudi, če so prišli kot ekonomski migranti. Razvila se je široka razprava in podpora omenjeni stranki je rasla. Na koncu so člen v ustavi spremenili tako, da so izključili možnost zlorabe begunskega statusa, in podpora skrajnim desničarjem je v trenutku upadla, tako da danes ta stranka dejansko ne obstaja več. Zato trdim, da če obstaja problem, je legitimno, da ljudje o njem razmišljajo. Elite morajo sprejeti, da neka tema, ki je morda same niti ne vidijo kot problematično, v prebivalstvu sproža povsem drugačne občutke, in se z njo soočiti. Z argumenti, ne z molkom.