Boris Lutman (1974) je po maturi na klasičnem liceju v Gorici študiral v Benetkah, Londonu, Milanu, Rimu in Trstu. Zaključil je magisterij v industrijskem oblikovanju in MBA - splošni management. Nekaj časa je bil zaposlen pri oblikovalski agenciji Philips Design v Eindhovnu na Nizozemskem, po vrnitvi v Slovenijo pa je ustanovil podjetje Konteksta d.o.o. (Lutman design).

Kakšna je zgodba o nastanku maskote letošnjega evropskega prvenstva v košarki?

Na dan, ko je potekel rok potrditve o sodelovanju na natečaju, so nas organizatorji opozorili, da se natečaj zaključuje. Preverjali so namreč, ali smo prejeli vabilo. Prijavili smo se še zadnji trenutek, zavihali rokave in se lotili dela. Časa smo imeli le pet ali šest dni, in še to vključno z vikendom.

Kdo vse je sodeloval v ekipi?

Bili smo trije: Matija Milkovič Biloslav, Zineta Milak in jaz.

Kako se sploh začne izdelava maskote?

Začeli smo standardno. Pri grafičnem ali industrijskem oblikovanju se vedno začne z raziskavo. Pregledali smo, katere so bile že obstoječe maskote, kako so oblikovane, kaj je že ponujal trg… Sledi razmislek, kaj naj bo vsebina te maskote, kaj mora vsebovati, izražati… Najprej smo seveda pomislili na živali in se vprašali, katere so tipične slovenske. V poštev so prišle kranjska čebelica, proteus, lipicanec, kočevski medved… Pripravili smo osnutke in opravili mini anketo. Kakorkoli smo obrnili, pa tudi rezultati ankete so to potrdili, smo prišli do spoznanja, da kot osrednji element še vedno ostaja lipov list. Gre za lipov list, ki je bil v osemdesetih letih logotip oglaševalske akcije Slovenija, moja dežela. Za potrebe maskote je bilo ta lipov list treba učlovečiti, kar ni bilo enostavno.

Izdelati maskoto v obliki drevesa je bil kar velik izziv, saj je drevo trdno, maskota pa fleksibilna. Ti dve lastnosti nam je uspelo združiti s prispodobo, saj drevesce pomeni trdno obrambo pred napadalci, z vejami pa je nakazana spretnost pod košem. Na začetku je imel na primer dva lipova lista, zatem je prišlo do številnih popravkov, in nastala je nekako podoba, ki združuje lipo kot drevo, človeka in košarkarja. Lipko je tako zaživel.

Za zmago na razpisu pa je bilo treba premagati tekmece. Koliko je bilo prijavljenih maskot?

Mislim, da je bilo prijavljenih kakšnih dvajset kandidatov. Komisija je opravila ožji izbor in izbrala štiri maskote, ki so šle na glasovanje. V glasovanju se je Lipko uvrstil pred volkom Lupijem, človeško ribico Jamko in kranjsko čebelo Bibi.

Kje vidite prednosti vaše maskote pred drugimi?

Vedeli smo, da brez dobre komunikacije z javnostjo Lipko ne bo uspešen. Zato smo se vsi sodelavci angažirali in preko mail liste pozvali prijatelje in znance, naj pošljejo svoj glas za Lipka. Naredili smo FB profil in tudi preko FB povabili vse prijatelje ter znance. Ključna pa je bila po mojem mnenju angažiranost novinarjev Primorskega dnevnika, ki so »zavohali« to zadevo. Že v naslednjih dneh so bili objavljeni prvi celostranski članki na to temo, sledile so tudi Primorske novice in še nekateri drugi mediji. Nekaj je tudi na tem, da za razliko od preostale Slovenije v »zamejskem« prostoru držimo skupaj. Natečaj je bil dobro predstavljen zainteresirani javnosti. Vsekakor pa mislim, da je bila to zares dobra medijsko pokrita kampanja.

Dobro, a kljub temu je Lipko maskota, ki praktično ni bila deležnega neodobravanja javnosti, kar je v Sloveniji prej izjema kot pravilo.

Še danes me ogovarjajo ljudje, celo prijatelji, ki sicer niso vedeli za glasovanje, da je Lipko res maskota na mestu. Tudi če pogledate, kaj vse so naredili z njim: bil je na Triglavu, spustil se je s padalom… Mislim, da je bil Lipko resnično dobro sprejet. (smeh)

Tudi Vučko, recimo, je bil nadvse uspešna in še danes prepoznavna maskota olimpijskih iger v Sarajevu. So pretekli dosežki v breme ali predstavljajo dodaten izziv pri delu?

Vučko je bil zelo uspešna in priljubljena maskota, kar je bilo za nas do neke mere obremenilno. Naš cilj ni bil le, da zmagamo na razpisu, ampak da naredimo resnično prepoznavno figuro, da ima pomen, vsebino… To pa je po mojem mnenju edina prava filozofija, ki vodi do uspeha.

Vučka je ustvaril slovenski avtor. Če pogledava odmevne in prepoznavne logotipe, je verjetno eden takih tudi logotip Radenske, katerega avtor Milko Bambič, tako kot vi, prihaja iz »zamejskega« prostora. Podobnih primerov bi lahko našteli še kar nekaj. Kakšen je odnos Slovencev in Italijanov do logotipov, maskot?

Mislim, da splošno gledano v Sloveniji kar precej damo na prepoznavnost skozi recimo logotipe. Mogoče je naša največja težava glavna in osrednja blagovna znamka, znamka Slovenije. Vse druge blagovne znamke, vključno s tistimi, ki izhajajo še iz nekdanje Jugoslavije, so povečini precej uspešne, tudi lično narejene in prijetne. Če pa pogledamo Italijo, lahko rečem, da ima sicer nekatere »hudo« dodelane blagovne znamke, pri manjših pa tam ne opažam nekih vlaganj v prepoznavnost preko blagovne znamke. V Sloveniji na splošno velja, da hočemo imeti nekaj, kar je urejeno in prepoznavno. Nismo sicer za to pripravljeni tudi plačati, pa vendar… (smeh)

Kje glede prepoznavnosti države Slovenije tiči osrednja težava?

Osrednji problem je že sam postopek. V Sloveniji opažam, da je osrednji problem osnovna komunikacija, ki je že na ravni razpisa precej pomanjkljiva. Razpisi so vedno problematični, ker so že začrtane določene smernice in so že sami na sebi neke vrste loterija. Problem vidim v tem, da se ne razvije neka splošna debata, v kateri bi sprva sodeloval sicer ožji krog strokovnjakov, ki pa bi v dialektični razpravi pripeljal do neke splošne rešitve. Poglejte, celo za logotip kakega manjšega podjetja se pripravi poglobljen intervju, poskuša čim bolje razumeti njihovo filozofijo, kje se bo logotip pojavljal, koga bo nagovarjal… Kontekst je nadvse pomemben tako za grafiko kot tudi za vse drugo. V nadaljevanju potrebuješ osnutek in nato povratno informacijo. To je kot obleka, v kateri se moraš dobro počutiti. Tako kot za posameznika to velja tudi za poslovno družbo in še toliko bolj za državo.

Slovenci pa se v tej obleki očitno ne počutimo najbolje, se s podobo ne identificiramo?

S simboliko je tako, da potrebuje čas. Tudi za firmo, če vsaki dve leti zamenjaš logotip ali direktorja, ne bo najbolje. Verjetno je na ravni simbola in Slovenije nekaj težav tudi z zgodovino Slovenije, da smo bili vedno pod nekom, in tako naprej.

Upravičeno pa bi lahko pričakovali, da bi se simbol lipe, ki se je, kot ugotavljate tudi sami, od osemdesetih pa vse do danes pokazal kot zanimiv, razvijal naprej.

Seveda bi to lahko upravičeno pričakovali. Za to imamo celo dokaze, vsaj dvakrat je bila lipa uspešna. Ne pravim, da je treba zamenjati zastavo ali grb.

Če bi imeli možnost, kako bi za Republiko Slovenijo začrtali oglaševalsko akcijo in koga bi povabili v ekipo?

Najprej bi bilo treba definirati vizijo slovenske države: kako si predstavljamo Slovenijo na srednji oziroma dolgi rok. Zatem bi bilo treba razviti enostavno, a premišljeno strategijo, ki evidentira prednosti in potencial. Samo na ta način bi lahko ugotovili, na katere strune igrati, da bi skladno s temi pel cel narod. Sporočilo bi potemtakem bilo zelo jasno in učinkovito.

Ali vam Lipko odpira vrata v poslovni svet?

Dejansko jih odpira. Sprva sem bil do vsega tega malce skeptičen, ampak počasi svoje mnenje spreminjam.