Na strani podružnic smo učitelji podružničarji, učenci podružničarji in njihovi starši. Med slednjimi predvsem tisti, ki se zavedajo svojih korenin in jim njihov kraj ter njegov napredek in razvoj kaj pomenita. Manj to velja za starše, ki stremijo le k modernemu, k urbanizaciji, k industrijsko pridelani hrani. Ne morem posplošiti, da bi bili vsi drugi, ravnatelji, župani, občinski svetniki, ministrstvo, nasprotniki podružničnih šol. Nekateri jih res gledajo predvsem skozi številke. A mnogi med njimi se zanje borijo, jih cenijo in jim namenjajo potrebno pozornost. Največkrat jih poskuša država prepričati, da so podružnične šole nepomembne in da jim le »zajedajo« proračun.
Kakšni so sicer pogoji za pouk v podružnicah, so slabši od tistih v matičnih šolah? Je treba na primer učence voziti na računalniški krožek v matično šolo, imajo telovadbo v kulturnem domu in podobno?Ne trdim, da se na kakšni podružnični šoli to ne dogaja. Vendar, kaj pa je narobe s tem? Otroci bodo znali to, kar morajo, zabavali se bodo morda še bolj, kot bi se v šoli, kjer jim je vse na voljo. Otroci niso oškodovani. Vsekakor se je treba znajti v vsaki situaciji. Učitelj je na podružnici mojster improviziranja, ker »nima ustreznih pogojev«. Ker za to seveda ni sam kriv, bi lahko le tarnal. Ponekod so pogoji resnično slabi. Včasih primanjkuje didaktičnega materiala, učnih pripomočkov, včasih zmanjkuje denarja celo za krede. Vendar učiteljev, ki bi jim to bilo vodilo, ni, vsak želi za svoje učence le najbolje in največ.
Se vam zdi, da podružnične šole zadostujejo potrebam otrok in staršev, na primer po naboru dejavnosti, podaljšanjem bivanju ali jutranjem varstvu?Podružnične šole v glavnem zadostijo potrebam povprečnih otrok in staršev. Danes nekateri starši zahtevajo tudi že nepojmljivo. Še vedno pa je šola na strani staršev in otrok. Vse se da rešiti tako, da je zadovoljstvo obojestransko, če je le interes in razum za to.
Se starši po vašem mnenju zavedajo, kaj pomeni prepisovanje otrok v matične šole, čeprav imajo v svoji okolici na voljo podružnično šolo? Mnogi to storijo ravno zaradi potreb po podaljšanem bivanju ali zaradi večje izbire dejavnosti na šoli.Zagotovo se starši, ki otroke prepisujejo na matične šole, kljub temu da sodijo v šolski okoliš podružnične šole, ne zavedajo, kaj s tem delajo podružnični šoli in posledično svojemu kraju. V neizmerni želji, da bi imel otrok »pri roki« glasbeno šolo, tečaj angleščine in nemščine, nogomet, računalništvo ipd., in ob nezavedanju, kako zelo otroka preobremenjujejo s tem, ko želijo, da sodeluje pri vseh mogočih obšolskih dejavnostih, v katerih sami niso mogli. Na podružnici vsak otrok šteje, še posebej, če je na meji normativa za delovanje podružnice. Otrok na podružnici gotovo najde vse, kar je potrebno za njegov razvoj, vse, kar je v njegovem interesu, dovolj ima interesnih dejavnosti, da izbira. Predvsem pa se starši ne zavedajo, da svojega otroka iztrgajo iz ožjega okolja, do katerega posledično ne bo mogel razviti pripadnosti.
Kako komentirate bojazen, da je v podružničnih šolah lahko pod vprašajem tudi strokovnost dela, da otroci v majhnih skupinah ne morejo razviti svoje potencialne vrhunskosti, ker nimajo zadostne konkurence?Strokovna usposobljenost učiteljev, ki na podružnicah poučujemo kombinirane oddelke, nikoli ni bila sporna. Univerzitetno izobražen človek je sposoben svoje delo z izkušnjami organizirati strokovno po metodični in znanstveno ustrezni plati. Zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na strokovnost in kakovost izvedbe takega pouka, pa je učiteljeva pripravljenost za tako delo. O visoki strokovnosti podružničnih učiteljev pričajo tudi rezultati. Znani so uspehi učencev podružničarjev v njihovih življenjskih karierah. Strokovnost je torej nekaj, kar pridobimo z izobraževanjem. Za kombinirani pouk pa si učitelji strokovnost nabiramo predvsem skozi prakso, saj smo med študijem o tem izvedeli bore malo, če sploh kaj.
Ali se vam z vidika obstoja zdijo kaj varnejše tiste podružnične šole z malo učenci, ki delujejo v stavbah, kjer deluje na primer še knjižnica, občina ali kaj podobnega?Tega si ne bi upala trditi. Hkrati pa upam, da bo zdrava pamet čim prej »vstala od mrtvih« in da bodo imele vse obstoječe podružnice zagotovljeno delovanje ne glede na število otrok, ki jih obiskujejo. Vsak otrok šteje in vsak otrok ima svoje pravice, med njimi je tudi ta, da se šola v svojem okolju. Podružnične šole pri nas so namreč že zdavnaj praznovale 50. rojstni dan. Nastale so z namenom, da se otrokom, predvsem mlajšim, omogoči lažji dostop do šole, skrajša čas »potovanj« med domom in šolo, da se šolajo v domačem okolju, v manjši skupini. Vse to je otrokom prijaznejše. Pa tudi zato, da se ohrani kultura v vsakem, še tako majhnem kotičku naše dežele. Dokaz, da so te šole dobre, je gotovo tudi dejstvo, da so se ohranile vse do danes, ko je nekdo ugotovil, da so drage.
Včasih slišimo, da so podružnične šole »ostanek preteklosti«, vi pa poudarjate njihov pomen predvsem za prihodnost. Zakaj?Opozarjam na že tako redko poseljenost podeželja, ki bi se z ukinitvijo kake podružnice zagotovo še poslabšala. Posledično imamo nenaseljene propadajoče kmetije in neobdelane površine. Podružnična šola je kraj, ki otroke preko nastopov in medgeneracijskih druženj uči, da so na svojo vas ponosni in jo imajo preprosto radi, se domov vračajo z veseljem in ponosom, kamorkoli jih kdaj pot zanese. Kasneje bodo te odrasle osebe ostajale doma, v svojem domačem kraju, ga gradile in razvijale na vseh področjih. Podeželje v Sloveniji bo živelo, saj bodo nekdanji učenci podružničarji še naprej skrbeli za njegovo poseljenost, pravičnejšo in enotnejšo družbo. In nenazadnje – sami si bodo znali, zmogli in imeli kje pridelati zdravo hrano. Torej podružnične šole morajo obstati zaradi obstoja podeželja. Prihodnji rodovi morajo nadaljevati delo svojih dedov. Ne dovolimo, da bi zaradi sedanjih napak nekoč v prihodnosti morali začeti iz nič.
Težave, ki nastanejo, ko šole v kraju ni več, najbolje poznajo v tistih krajih, kjer se jim je to že zgodilo. Brez izjeme jo objokujejo in zdaj, ko je prepozno, pravijo, da bi jo bilo treba ognjevito braniti.
