Kapitanka Živa Cankar je sedela tik ob morju na stolu kavarne v senci velike križarke. Ob njej so na tovorno ladjo nalagali kontejnerje. V pristanišču pred novo Kapitanijo na severnem delu koprske obale je morje industrijsko okolje. Kot skeleti dinozavrov veliki bagri nalagajo kontejnerje na ladjo, ki je visoka kot nebotičnik. Ob njej je turistična križarka, nebotičnik s tisoče ljudmi, ki gledajo skozi okna svojih kabin, in množicami mornarjev, ki perejo palube. Na madžarsko bencinsko črpalko je prišla motorna jahta z italijansko zastavo, ki je natočila nekaj sto litrov nafte. Mimo je proti ladjam, ki so bile zasidrane na odprtem morju, počasi peljal oranžen vlačilec, ki se je ob velikankah okoli sebe zdel skoraj neopazen. V resnici ima pod palubo strašne motorje, ki čezoceanske tankerje pripeljejo v pristanišča kot otroške vozičke.
»Privlačno je videti, kako prihajajo in odhajajo velike ladje in kaj vse vozijo, ampak milina in veličina odprtega morja pa se od tukaj ne vidi,« je rekla kapitanka, ki je od Južne Amerike do Kitajske in nazaj v Koper z velikankami obplula zemeljsko oblo.
»Šele zunaj na velikih morjih se lahko počutiš kot mravlja in zaznaš moč, sredi katere pluješ. Lahko je morje popolnoma mirno. Bonaca. V tebi se naseli neskončno lep mir. Tega ne more zamenjati nobena, še tako zanimiva kopenska služba.«
Plula je s čezoceanskimi trgovskimi tovornimi ladjami, ki se začnejo z dvesto metrov dolžine in gredo od tam naprej. Vozijo sladkor ali premog, železovo rudo ali žito, kar je pač treba prepeljati čez morja. Vendar ni bila rojena na morju in kot otrok ga je poznala samo kot kraj poletnih počitnic.
»Doma sem iz Škofje Loke. V družini nikoli ni bilo nobenega mornarja. Hotela sem imeti cel svet pred seboj in sem šla v pomorsko šolo. Učili smo se mornarskih veščin, od vozlov do vzdrževalnih del na manjših čolnih. V veslaški ekipi smo zgradili pripadnost in enotnost na čolnu. Postali smo mornarji.«
