Če naj bi premagali fašizem, kot trdijo nekateri, potem zmage vsekakor ne bi mogli praznovati v današnji Moskvi, kakor tudi v Washingtonu ne. Razlika med sodobnimi ameriškimi in ruskimi antifašisti je namreč le v tem, da Rusi radi verjamejo v svoj antifašizem, medtem ko imajo Američani zgolj radi zmage. Nad komer koli in čemer koli.
Dan zmage nad fašizmom radi praznujejo tudi v Londonu in Parizu, ker je to najbrž edini dan v letu, ko se lahko Angleži in Francozi s ponosom pogledajo v vzvratno ogledalo. Naj se sliši še tako ironično, bi zmago nad fašizmom lahko danes iskreno praznovali kvečjemu v Berlinu, kjer se zdi, da vsaj večina ljudi še vedno razume, kaj je bilo leta 1945 poraženo. Že v Rimu na te stvari gledajo drugače. Ali pa gledajo na njih enako, kot so vedno gledali, kdo bi vedel. V Beogradu, kjer je pokopan največji antifašist naših narodov in narodnosti, bi lahko dan zmage nad fašizmom praznovali kvečjemu na ulicah, medtem ko so ljudem v tamkajšnji vladni palači, parlamentu in na javni televiziji veliko bližji porazi. Proti komur koli in čemur koli. In podobno tudi pri nas še vedno zaman iščemo način, kako proslaviti zmago nad fašizmom, ne da bi slavili zmagovalce.
