S. (dahne): »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?«
Nič.
S. (odločneje): »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej??«
Nič.
S. (z nestrpnostjo v glasu, saj odgovor pozna): »Zrcalce, zrcalce na steni, povej, katera najlepša v deželi je tej?!«
Iz ogledala se zasliši oddaljeno odhrkavanje, ki postaja vedno glasnejše. Zrcalo se zamegli, na zgornji tretjini se izoblikuje valujoča modrikasta krožna površina, skoraj zagotovo vhod v črvino časa-prostora. Sredi nje je slutiti obris kodrave škratje glave s krompirjastim nosom.
Z. (hripav glas iz obrisa v zrcalu): »Kvajzdej?«
S. (se zdrzne): »To sem jaz, Simonella; me ne prepoznaš? Bom še enkrat: Zrcalce, zr…«
Z. (ji godrnjaje skoči v besedo): »Ma ja, ti, itak in sploh, seveda si ti najlepša v ekipi, Simonellca. Saj si edina od punc, ki ni ob resor. Torej si tavtološko najlepša.«
S. (razmišlja, kaj je tavtologija): »…«
Z. (malce bolj vedro): »In v resnici res nisi švoh za videt. Negovani sijoči temni lasje, srnje oči, v kotičku enega od njiju solzna káplja, ki tožno po rožnem licu zdrsi, glas mehak kot gorski zrak…«
S. (zaigrano nejevoljno): »Zrcalce, dovolj bo. Tvoje kompetence so se od najinega zadnjega snidenja res namnožile, luštno, luštno. A lepota je eno, pamet pa nekaj povsem drugega.«
Z. (zamrmra s kotičkom ustnic): »Smo že spet tam, krščenmatiček. Ona pa pamet.«
Z. (zelo razločno): »Pamet, Simonella, je srž tvojega resorja.« Z. (spet zase, momljaje): »In mišične strukture, na katerih si si pasla oči v deželi vzhajajočega sonca, tudi sodijo vanj.«
S. (odločno): »Prepoved momljanja gre v naslednji PKP. Skupaj s prepovedjo kolumnističnih neslanosti.«
S. (strogo): »Zrcalce, veš, da sem znana po odzivnosti, jasnosti in učinkovitosti. Kovid moji osebnosti ne dene najbolje; se mi zdi, da bo treba številne moje kompetence osvežiti. Poklicala sem te, da mi pomagaš premostiti vzgojno-izobraževalne izzive ob začetku šolskega leta. Moja odgovornost je brezmejna, na tisoče otroških očk, dijaških mobijev in učiteljskih digitalnih orodij hrepeni po mojih tolažečih in spodbudnih besedah.«
Z. (zavije z očmi, se hipoma obrzda, a nadih sarkazma ostane): »To pa ziher. Bova pazila, da ohraniva tvoj edinstveni slog, prav? Imam pripravljenih nekaj navdihujočih iskric, ki jih lahko uporabiš.«
S. (samozavestno): »Bom kar svoje uporabila. Sem že sredi avgusta na tiviju zadela žebljico na glavico in marsikaj tam povedanega je kot nalašč za prvi šolski dan. Prisluhni, zrcalce.«
S. (retorično privzdignjeno): »Praktično smo že celo poletje zelo aktivno in intenzivno delali. Moja bolezen na aktivnost in intenziteto ne vpliva. Vse aktivnosti za varen začetek šole tečejo nemoteno dalje.«
Z. (samo v mislih): »Čista resnica, ni kaj. Redkokdo se lahko pohvali s tem, da je isti šmorn, ali je pri stvari ali ga ni.«
S. (v zanosu, zroč v namišljeno daljavo): »Tisto, kar je neposredno za prezračevalno opremo, je pa tako, naša posvetovalna skupina, je ta strokovni del, tudi v teh navodilih je tako zavedeno, stoji na stališču, da je tisto, kar je ključno in najpomembnejše za šolski in vrtčevski prostor, zdravo in naravno prezračevanje.«
Z. (otrplo bulji, nato nenadzorovano mežikne): »Kva???«
Z. (se razblini ob komaj slišnem blup)
S. (navdušeno): »Sem vedela, da ti bo sedlo. Kratko in jedrnato, izborno ubesedeno. Saj kaj dosti več raje ne bi. Mogoče bi ob koncu še kaj znanstvenega. Oh, bom kar tisto s tivija.«
S. (nagrbanči čelo, išče in najde, sprosti čelo, razpre pogled in ga upre v svojo zrcalno podobo): »Po tretji strani seveda tudi na neki način zagotoviti, da bo to razumevanje PCT-ja tisto ključno, da ga bomo lahko tudi varno in uspešno izvajali.«
Z. (ogledalo z rahlim rrresk poči po diagonali, kodrava škratja glava s krompirjastim nosom, ki se za hip trepetaje pojavi, ima prek obraza navidezno brazgotino): »Simonellca, odlično. Aktivnost, intenziteta, prezračevanje. Več se na tvojem mestu res ne da povedati. Čavči bavči.«
Z. (preden se dokončno razkroji, je slišati oddaljujoč se sonetni venec hripavih kletvic in pridušanja): »… je lepša kot ti, pa še pametna je, grem kar v njen špegu, dost mam tega limba tukej…«
S. (ne sliši nič, se zavrti pred ogledalom, vrže z roko poljubček vanj in odskaklja v Smrketinem slogu): »Ti dam, ti dam, ti dam…«
* * *
Včasih človek pride do točke, ko na resen način ne more niti koraka naprej. Niti ironije in sarkazma ni zmožen. Preostane mu le zafrkancija. Sama sem že dlje na tej točki, ki kar drsi in drsi po časovni premici. K sreči se je ohranil moj mali šolski gartelc, pouk matematike, ob katerem se da razumno pogovarjati. V njegovem varnem zavetju vprašam »Kdaj začnemo?« in dobim odgovor »Takoj.« In začnemo. Kot bomo v tem tednu. Zunaj vrtička je prva desetina odgovora na vprašanje »Kdaj začnemo?« taka: »To vprašanje, ki ga postavljate, je povezano z vprašanjem PCT-ja. To je nekaj, kar ni neposredno del šolske vsebine in stroke, ampak je del sobivanja in uspešnega delovanja v času epidemije covida-19.« Sledi devet desetin enega in istega, v homeopatski razredčitvi do neprepoznavnih potenc.
Kako oblikovati zdravorazumske ministrske smernice za novo šolsko leto, da ne bodo zvenele kot moj nerodni poskus dramoleta? Iskreno rečeno, Zrcalce ima prav. V danih razmerah z dano ekipo se tega ne da. Že prej ni bilo rožnato, a z začetkom kovidne štorije smo šolarji in šolniki povsem osiroteli. Samorastniško vztrajno rinemo iz tedna v teden, vedno bolj otopelo pričakujemo nove usmeritve, ki prihajajo vedno bolj motne, včasih skregane z zdravo pametjo, včasih z zakoni, najpogosteje pa kar druga z drugo.
Povsem v skladu z načeli kvantne fizike se z boljšim poznavanjem enega parametra zameglijo vsi drugi. Povsem na istem ali celo na boljšem bi bili, če bi pred odločitvami kotalili igralne kocke: modro za maske, rdečo za policijsko uro, belo za ustanovitev kovidnih oddelkov v bolnišnicah, rjavo za zaprtje šol, črno za zapečatenje domov starejših občanov, zeleno za sprostitve. Šest krat šest možnosti elementarnih dogodkov. Dva na šestintrideseto, torej skoraj sedemdeset milijard elementov algebre dogodkov. Dovolj za nekaj kovidnih generacij. In še znanstveno bi bilo videti. (Kaj če se to že dogaja?!)
Polje navidezne in kvaziznanosti se širi vzporedno z epidemijo. Ob tem se obetajo še neskončni peskokopi evrov, namenjenih digitalizaciji. Denarja je, da se da v njem čofotati, če si le dovolj prekanjen v umetnosti celofaniziranja prazne slame. Bati se je, da digitalizacija v omejenih ali sprijenih umih porabnikov evropskih zlatih palic kaj lahko preide v budalizacijo. Mar res samo neposredni operativci vidimo, da težava ni v trdi in mehki računalniški opremi, modemih, mrežah in nenehni digitalni vpetosti, pač pa v (med)človeškem hardveru in softveru? Šolarji, šolniki in starši vstopamo v tretje kovidno šolsko leto na robu svojih zmogljivosti in že ob uverturi dvomimo o smiselnosti svojega početja, o vrednosti znanja, s katerim se žogamo, o njegovi trajnosti.
Matematika je na mojo srečo izvzeta, ker je zmožna živeti tudi z virusi in v poljubni bazičnosti ali kislosti okolja. Ni kdo ve kakšna tolažba; a kaj, ko je to edino, s čimer še lahko bodrim dijake – da gre za nekaj, kar bo veljalo in delovalo, ko po tej ali naslednji ujmi pokukamo iz zaklonišč. Če bi poučevala kaj drugega, bi najbrž že podlegla malodušju in izgubi razsodnosti, ki ju pandemija družbene histerije razrašča v meni. Vso digitalizacijo iz vladnih smernic bi zamenjala za eno samo podporno skupino, ki bi se fizično dobivala enkrat na teden. Da bi, kaj vem, denimo globoko v šolskem zaklonišču lahko vstala in se predstavila: »Marta, kovidarka.« In v krogu sedeč zborček sotrpinov bi zagostolel: »Živijo, Marta.« Potem bi se izpovedovala in nihče me ne bi prekinjal in mi pametoval. In tako teden za tednom.
Učiteljem in dijakom se kozlá že ob misli na mehurčke, maske in zoomanje. In takoj z jesenjo naj bi še globlje kot kdajkoli prej zabredli vanje, ker »nismo vsi dovolj pridni«? Ker polovica naših sodržavljanov uveljavlja svojo ustavno pravico svobodnega odločanja za nevero v legalno znanost, ob tem pa z veliko hitrostjo drvi po levi strani vozišča naravnost vame, ki vozim po desni? Vame, ki imam masko čez gofljo, saj baje z njo ščitim onega nasproti? Vsiljena in nekritična uporaba izraza »strpnost« je pripeljala do protislovja, saj predstavlja alibi za strpnost do omejenosti, zabitosti, zaplankanosti ter zanikanja osnovnih načel človečnosti.
Morda je rešitev le v tem, da vsi naenkrat prenehamo biti strpni do nestrpnosti. Do one na najvišjih položajih še najbolj.
Marta Zabret je profesorica matematike in specialistka matematičnega izobraževanja.
