To je zgodba o Sadako Sasaki (1943–1955), ki je bila ob eksploziji atomske bombe nad Hirošimo stara dve leti. Za razliko od okoli 140.000 someščanov, ki so umrli ob in kmalu po eksploziji, je eksplozijo preživela (do leta 1950 je število žrtev naraslo na 500.000). Bombo, nedolžno in cinično poimenovano »Deček«, so 6. avgusta 1945 nad Hirošimo odvrgli Američani, iz letala, po pilotovi mami nedolžno in precej infantilno poimenovanega »Enola Gay«. Hipocenter je bil 600 metrov nad zemljo, neznanska količina energije, ki se je sprostila v udarni val, bleščečo svetlobo in peklensko vročino (eksplozija je dosegla okoli milijon stopinj Celzija, temperatura na zemlji je segla čez 4000 °C), pa je ob 8.15 zjutraj večino hiš, rastlinja in ljudi spremenila v prah. Pol ure kasneje se je z neba ulil črn, sajast, radioaktiven dež.
Prastara drevesa so se podirala, izkoreninjena iz zemlje, za pest debele veje so frčale po zraku. Samo trdni les vrbe žalujke, pod katero je spala Sadako, je kljuboval pritisku. Res se je tudi njeno deblo zvilo v orkanu, ki je vse listje strgal z vitkih vej, vendar ni omahnila. Sadako pa je zračni pritisk odnesel za seboj, kot bi bila zvita kepica papirja.
O Hirošimi v tistem času nismo vedeli veliko, čeprav je bila simbolno prisotna: da so bombo vrgli zato, da bi končali vojno, da bi se izognili kopenski ofenzivi in obvarovali življenja zavezniških vojakov, da bi … Bomba, skratka, je bila predstavljena, in tako smo jo tudi razumeli, kot upravičeno in edino sredstvo za dokončen poraz imperialistične Japonske, pomembne države sil osi, in končanje druge svetovne vojne.
* * *
A to je bil dogodek brez imen in brez obrazov, brez izparelih osebnih zgodovin in prihodnosti … brez védenja, da je bilo mesto vojaško vse manj pomembno, da je bilo izbrano pragmatično: med otočki v delti reke Ota, kjer stoji mesto, je most Aioi v obliki črke T in zato dober orientir za letala. Takrat nismo vedeli, da je bila večina moškega prebivalstva mobilizirana in zato odsotna in da so bili ob eksploziji v mestu predvsem ženske in otroci, dijaki in študentje, vojni ujetniki … Da je ob času eksplozije več tisoč mobiliziranih študentov udarniško podiralo lesene hiše in pripravljalo sto metrov široka tamponska območja, da bi preprečili širjenje požarov, ki so jih netile eksplozije konvencionalnih zavezniških bomb, ki so proti koncu vojne padale po japonskih mestih.
