Takoj si začnem prepevati refren, ki ga je po navadi pela cela dvorana, kadar je prišel na vrsto ta komad. Ja, Užas je moja furka, to je eden tistih komadov, ki ga znava z mojim urednikom na pamet, čeprav se ga nisva nikoli učila. On se je sicer še kaj učil, jaz pa sem se preveč prepuščal vzdušju, o katerem je prepeval eden največjih pesnikov nesrečnega Balkana.
Ko sem svojemu drugemu uredniku, s katerim sva prav tako telepatsko povezana, poslal sporočilo z enako vsebino, je nemudoma odgovoril: Ravno do dna. Baš kako treba. Vse je bilo jasno. Le tega sem se bal, kako bo treba naslov te pesmi prevajati, saj nismo več v isti dvorani in tudi Balkan se je spet premaknil nekoliko južneje. Kako potemtakem prevesti Užas je moja furka. Kako skriti materino ljubezen pred očetovo jezo? Tako, da ubiješ očeta! Tako nekako. Ampak te groze ne čuti vsak, zato je treba prevajati v jezik, ki ga furamo iz dneva v dan, jezik, ki je uspeval Džoniju Štuliću. Kako torej prevajati nekaj, kar smo nosili v sebi, nekaj, kar razumemo z zaprtimi očmi, kar živimo od jutra do jutra, ker Džonijev užas ni samo groza, je nekaj, kar nas poganja, nekaj, s čimer kljubujemo strukturam, ki furajo mesto, tisto mesto, ki je nekoč smrdelo, danes pa je brez barve in okusa, ker je zadovoljno samo s seboj. Največja groza je potemtakem to, da groza ni več naša furka, zato je tudi zaman prevajati neki občutek, ki ostaja zgolj še zareza na neki vinilki, ki jo je nekdo preveč poslušal. Kot bi prevajal Ko to tamo peva? Nima smisla, ampak res ne.
