Pri vprašanju trdnosti mandatov najvišjih državnih funkcionarjev imamo v osnovi dva pristopa. Prvemu lahko mirno rečemo bolj avtokratski pristop, ki se je manifestiral v vseh desnosredinskih vladah Janeza Janše. V tem kontekstu gre za vlade, ki jih idejno in praktično vodi ter politike narekuje premier osebno, ministri pa veljajo za bolj ali manj natančne izvajalce le-teh. Ministri so tu na položajih varnejši, ker jih ščiti že ta izvajalska pozicija, v kateri niso toliko neposredno odgovorni. Zaradi takšne premierjeve zaščite so potem slednjemu zvesti, tudi in celo v tistih redkih primerih, ko jih mora vodja vendarle žrtvovati, a funkcionarjem v zameno za zvestobo zagotovi dobre službe tudi za čas po mandatu. S tem je krog »prijateljev v zločinu« sklenjen in nepredušno zaprt. Najbrž ni dvoma o tem, da je recimo operacijo zaplinjanja Ljubljane, ki jo je operativno izpeljal notranji minister Hojs, neposredno »požegnal« tudi Janša, zaradi česar tudi ni nikoli odprl pisma s kuvertiranim Hojsovim odstopom. Na drugi strani imamo levosredinske vlade, v katerih je sistem vladanja bolj liberalen: premier skrbi bolj za načelno vladno usmeritev, medtem ko imajo ministri in drugi najvišji vladni funkcionarji bistveno več svobode in avtonomije tako pri snovanju vladnih ukrepov kot pri njihovem izvajanju. Kar za seboj potegne to, da so ministri za svoje delovanje odgovorni bolj ali manj sami in so s tem v primerih kriznih situacij bistveno bolj na prepihu ter krivdno hitreje »odletijo«.
državna zemljišča
Ko pomožni kmetijski objekt postane stanovanje
