Istočasno, torej ob mraku, je politični komentator Peter Merše na nacionalki ugotavljal, da je žalostno gledati politike, ki praznujejo nizko volilno udeležbo in pristavil, da je to dno, ki ga v slovenski politiki še nismo videli. Gledalec se je lahko z njim le strinjal.
Pol ure kasneje se je politično dno le še poglobilo. Mediji so že poročali, da je bil zakon o izrednih pokojninah za izjemne umetniške dosežke zavrnjen z zelo izdatnim kvorumom (več kot 400 tisoč glasov proti), referendumski poraženci pa so ugotavljali, da »manever SDS ni bil uspešen«. S katerim alkemičnim postopkom so v Svobodi in Levici dognali, da zmagovalec ni zmagal, pač pa so zmagali oni, saj so ljudi prepričali, naj ostanejo doma, vesta samo ti dve zmedeni stranki. Začeli so se celo usajati nad zmagovalcem, ker je »stranka SDS porabila več kot šest milijonov evrov davkoplačevalskega denarja za to, da je zmobilizirala svojo bazo in se preštela.« To zadnje je sicer argument Butnskale: če bi se Svoboda in Levica za teh istih in skupnih 6,7 milijonov evrov referendumskih stroškov, ki so z dnem razpisa referenduma postali neizogibni, butali v skalo enako premeteno in vztrajno kot SDS, bi v nedeljo zvečer lahko tudi oni uzrli toliko zvezd nad sabo, kot se jih je po preštetju glasov prikazalo Janezu Janši. Slednjemu ob pravem času: mož, ki je po dosmrtnosti funkcije že posekal kar štiri papeže skupaj, si sredi internih strankinih volitev res ni mogel želeti boljše potrditve, da je edini možni najboljši vodja stranke, kot sta mu jo zagotovili Svoboda in Levica. In če politiku sveti na pot vsaj polovica vseh zvezd, nima nikakršnih težav s politično legitimnostjo, Janša ne v stranki in vlada ne v državi. Za legitimnost je vseskozi šlo! Prvo sporočilo SDS po referendumu je bilo zato pričakovano: ob devetih zvečer so že zabelili, da je vlada nelegitimna. SDS je v resnici malo mar za pokojnine vrhunskih umetnikov, saj so jih tudi sami podeljevali. SDS je umetnike uporabila le kot orodje, da bi z referendumom o javnofinančno povsem nepomembnem izdatku spodjedla politično legitimnost vlade. V tem je uspela: že čez pol leta nihče več ne bo pojasnjeval, da je Golobov zakon zavrnila 23-odstotna večina vseh volilnih upravičencev, obveljalo bo, da je zakon legalno zavrnila referendumska večina! Temu ni mogoče oporekati: na volitvah in referendumih zmeraj zmagujejo večine in zmeraj – če zares izjemoma ni drugače določeno – so te relativne. Udeležba šteje, opredeljevanje za ali proti pa tudi.
