Delovni naslov mojega vodiča po erogenih conah Ljubljane je bil Postaja, na kateri nihče noče dol. Sprva sem mislil na eno manjših vlakovnih postaj blizu Ljubljane, ki je res tako majhna, da na njej skorajda nihče več ne stopi dol, a sem se kmalu podučil, da takšen naslov vendarle najbolj pritiče sami Ljubljani, ki je ravno ostala tudi brez svoje postaje. Tako da zdaj tukaj res nihče več ne bo stopil dol. Tudi po pomoti ne, tako kot denimo James Joyce.
Še dobro, da je Jules Renard nekoč davno zapisal: »Nisem eden tistih, ki mora potovati v Benetke, da bi lahko čustvoval.« In je tako nehote zadel bistvo tistega našega tavanja po mestu, ki se je po pravilu končalo na prvem tiru. Ali pa že prej, v kateri od mnogih kavarn, ki smo jih tako radi oblegali še vse tja do zgodnjih devetdesetih.
* * *
