»Živel sem med ljudmi, ki so se vsak dan borili za preživetje. A prav to okolje me je naučilo vztrajnosti in odločnosti,« pravi Geoffrey. Majhen in suh, z bistrim pogledom in nagajivim nasmeškom deluje hkrati mlajši in starejši, kot je v resnici.
Nikoli ni študiral, a njegova dnevna soba je polna strokovnih knjig, ki jih je prebral, ko govori o politiki, zveni kot študent družboslovja. Aktivist je postal že kot najstnik, saj ga je mama, članica ženske nevladne organizacije, vodila s seboj na sestanke. Mnogi pravijo, da je rojen za voditelja. A Mboya se tej oznaki upira: »Ne maram besede 'vodja'. Protesti generacije Z so po svojem bistvu brez vodstva.«
Sodeloval je na vsakem dogodku, ki mu je bil dosegljiv: vzpostavljal je stike, hodil na konference, iskal vsako priložnost za ukrepanje. »V slumih, kot sta Mukuru in Kibera, smo se prisiljeni ukvarjati s politiko,« pravi Mboya. »Potrebujemo spremembe, to je naša edina možnost.« Leta 2019 je naletel na esejistično tekmovanje Unicefa, kjer se je uvrstil med finaliste in bil povabljen na mladinski forum v Nairobiju. »Spoznal sem neverjetne mlade ljudi – vsak s svojo zgodbo, a vsi z enako željo po spremembi.« Od takrat sodeluje z lokalnimi nevladnimi organizacijami, s katerimi spodbuja cilje trajnostnega razvoja in vključevanje skupnosti. Podnebna kriza namreč najbolj prizadene prav najranljivejše, med njimi tudi prebivalce podsaharske Afrike, ki jih odločevalci prepogosto preslišijo. Geoffrey si prizadeva, da končno postanejo slišani.
