»Pisanje mi daje občutek miru – tudi če je le majhen košček vsako noč,« je povedala v intervjuju za literarno revijo Vazne Donja, ki je tudi objavila eno njenih pesmi. Abasijeva je pisala zase in za bližnje, delila svoje verze z materjo in prijatelji, obenem pa našla navdih v odzivih bralcev. V prostem času je rada opazovala ljudi in poslušala zgodbe drugih – pogosto v mestnih kavarnah, kjer je pisala kratke osnutke na robove zvezkov.
Ni se izpostavljala javnosti, a je na družbenih omrežjih objavljala odlomke svojih misli, pogosto pod umetniškim imenom. Redno je obiskovala pesniško delavnico priznane pesnice Rodže Čamankar, ki ji je pomenila več kot študij ali služba. Ob literarnem delu je poučevala angleščino, bila zaposlena v banki in končala študij angleškega prevajanja. Vpisala se je tudi na magistrski študij menedžmenta, ki ga je začasno odložila, da bi z delom v banki pomagala preživljati njeno družino. V noči na 13. junij je skupaj s starši in mlajšim bratom Parhamom izgubila življenje v izraelskem letalskem napadu na stanovanjski blok v teheranski soseski Satar Kan. Po poročilih naj bi bil cilj napada jedrski fizik Abdolhamid Minučer, a je življenje izgubila tudi nič hudega sluteča družina Abasi. Stanovanjski blok, ki je imel deset enot, je bil uničen od tretjega do petega nadstropja. Večina prebivalcev teh nadstropij ni preživela. Zadnja pesem mlade iranske pesnice, zapisana na rob zvezka, danes zveni kot preroško slovo: »Gorim, / bledim, / postajam tiha zvezda, / ki se v tvojem nebu / spremeni v dim …«
