Več kot deset let je bil na različnih univerzah v tujini, trenutno dela na Evropski univerzi Viadrina zraven Berlina. Od leta 2021 vodi in sodeluje pri različnih raziskovalnih projektih na ljubljanski filozofski fakulteti. Pred kratkim je pri Založbi Univerze v Ljubljani izdal svojo tretjo knjigo Spomin na osvoboditev: študije o narodno-osvobodilnem boju v (post)jugoslovanskem kontekstu. Je eden redkih teoretikov, ki se ukvarjajo s protesti. Umešča in primerja jih z različnimi prostorsko-časovnimi konteksti.
Zdi se mi, da je o protestih pri nas malo teoretske literature, tudi prav veliko teoretikov ni, ki bi se s to temo ukvarjali. Ali se motim? Pa vendar je to, zlasti v zadnjem času, pomembna tema.Ne, ne motite se. Recimo, da mediji o protestih često govorijo, ampak skoraj nikoli ne na neki poglobljen ali primerjalen način. Vsekakor bi vam večina sociologov in politologov znala opisati razlike med peticijo, protesti, štrajki, referendumi ter družbenimi gibanji in tako postaviti obče koordinate, kako mislimo različne forme kolektivne politične aktivnosti. Problem nastane, ko se proteste tretira zgolj kot neki okras liberalni demokraciji, ki da jo malo dopolnjujejo, ali pa, če so protesti bolj množični in dlje trajajo, postanejo del upora proti političnemu sistemu. Nemalokrat se tovrstna drža spremeni v mišljenje protestov kot »spreminjanje režima«, režima, ki ni demokratičen in se veže na nezahodne dele sveta. A vendarle bi trdil, da ne protest kot okras ne protest kot spreminjanje režima ne more zares povzeti fenomena protestov. Tega moramo analizirati vsaj še z naslednjimi vprašanji: kateri so globlji vzroki protestov in kdaj ter kako protesti postanejo protestniško gibanje? Ali je zgolj negacija – biti proti nečemu – zadosten pogoj, da vznikne nova politična subjektiviteta, in to, da protest vzbudi solidarnost drugih? Če je protest ena najbolj razširjenih oblik izražanja drugačnega mnenja in ena od pomembnejših modalitet kolektivnega združevanja, se moramo vprašati, na kateri točki protesti in njen subjekt postanejo transformativni ali pa tudi profašistični? Protest sam po sebi še ni izraz »demokracije«, je pa vsekakor nekaj, kar v center premisleka pripelje množice in zunajinstitucionalno delovanje.
Vedno znova imam občutek, da ne znamo misliti množice. Vzemiva zadnji primer, Thompsonov koncert v Zagrebu. Pol milijona ljudi je prišlo na koncert, ki ima tako prozorno politično noto. Ljudje ne pridejo poslušat samo glasbe. Niti enega dobrega komentarja, analize o tem dogajanju nisem prebrala, lahko tudi, da sem ga zgrešila.Uradni podatki, ki so bili objavljeni v Zagrebu, govorijo o 270.000. A je tudi to ogromna številka. Ljudje so prihajali od vsepovsod, kot na kakšno romanje. To romanje in to nacionalno občestvo seveda ni padlo z neba kot Thompsonovi brezpilotniki in efekti. Hrvaški identitetni nacionalistični diskurz se je izgrajeval vsaj od sedemdesetih let z njihovo nacionalno pomladjo, vsekakor pa je dobil novo, to je množično in vsaj simbolno protestniško ikonografijo v času Pliberka (Bleiburga). Pliberk in denimo Kočevski rog pri nas lahko tako mislimo kot množični protest, kolektivno dogajanje, ki je bilo na začetku strukturirano kot maša, kot ritual, skozi katerega žalujemo za preteklimi žrtvami. Je pa bilo od vsega začetka jasno, da jim ni šlo samo za žalovanje, temveč za novo pisanje zgodovine in vzpon na oblast. V nekaj letih je Pliberk postal mesto za srečevanje vseh evropskih fašistov. Odprla so se vrata za to, da se premaga antifašistični konsenz, ključen za povojno Evropo. Tudi v Nemčiji in Italiji je veliko teoretikov in politikov, ki začnejo svojo politično kariero na antiantifašistični osnovi. Antifašizem je nekaj slabega, nekaj nasilnega, je celo del komunizma, zato se je treba proti njemu boriti.
