Pred kratkim je posnel verjetno svojo najpomembnejšo fotografijo v življenju. Slikal je sklenjene roke svojih staršev le nekaj trenutkov zatem, ko sta po skupni evtanaziji mirno za vselej zaspala na domači postelji. Njegov devetdesetletni oče Klaas Roemers in 86-letna mama Fenny Roemers-Visser sta se za skupno evtanazijo odločila, ker jima je bilo vse težje živeti z zdravstvenimi tegobami – oba sta bila po srčni kapi zelo slabotna. Prav tako nihče od njiju ni hotel v dom za ostarele, kaj šele da bi živel brez svojega partnerja. Bala sta se, da bi eden od njiju umrl prej kot drugi, razloge za njuno odločitev pojasnjuje Martin Roemers. Potem ko sta šla skozi ves postopek, nista hotela več čakati in izbrala sta datum.
Spominja se, da sta bila oče in mama dobre volje, z bratom ju pri odločanju za evtanazijo nista skušala ustaviti in jima preprečiti izbire prostovoljnega končanja življenja. V dneh pred njuno smrtjo ju je Martin vprašal, ali bi ju smel slikati po smrti in fotografijo tudi objaviti, da bi prispeval k razpravi o evtanaziji tudi v tistih delih sveta, kjer ni tako sprejeta kot na Nizozemskem. Bila sta za, brez zadržkov. Tako je prišel tisti dan, ko sta oče in mama vpričo sinov skupaj legla na posteljo. Najprej sta dobila injekcijo, da sta zaspala. Nato je sledila še druga – smrtna. Ko sta izdihnila, je Roemers posnel fotografijo, ki jo je zdaj v britanskem Guardianu objavil prvič. Slikal je zgolj sklenjeni roki preminulih staršev. Ko je fotografijo pokazal prijateljem, so mu ti odvrnili, da je čudovita. Takšen odziv Roemers sicer razume, vendar sam v njej ne vidi nobene lepote, spominja se zgolj osebne izgube. »Živela sta tako, kot sta umrla – z roko v roki,« pravi Roemers.
