Torej, v pripovedi bi moral glavni junak v provinci zagrešiti kak zločin kot izhod v sili – imel bi na primer bolno mater, ki bi hitro potrebovala denar za zdravljenje, in bi s pomočjo lažne pištole oropal bencinsko črpalko, zaradi česar bi ga zasledovali. Kam naj gre in kaj naj stori? Pobegne v največjo gnečo. V Sarajevo, na filmski festival, kjer ga po spletu nenavadnih okoliščin zamenjajo za uglednega gosta iz filmskega sveta, mu okrog vratu obesijo akreditacijo in ga postavijo v žirijo. Ker je inteligenten, na projekcijah hitro dojame, da veliko tega demimonda pravzaprav »živi« od festivala do festivala in da so pogosto sami sebi namen, pa tudi cilj. Iz filmov in okolice razume, kako se morajo vesti intelektualci. Od njih prevzame replike, ki jih govori na sestankih, a ker so ga zamenjali za producenta iz Tadžikistana, mu ni treba govoriti angleško, ampak si izmišlja jezik, pri čemer ga prevajalka, ki so mu jo dodelili, seveda takoj spregleda. Ona je inteligentna mlada ljubiteljica filmov, briljantna študentka, on ji zaupa svojo skrivnost in skupaj do konca festivala živita romanco. Stvar bi se lahko končala tako, da policija vdre na slovesno podelitev nagrad, pa tudi tako, da ona dobi vabilo na neki naslednji veliki festival, v Berlin ali Benetke, kamor lahko potem, ko ugotovijo motiv in težo kaznivega dejanja, odpelje tudi njega. Počil je lonec in zgodbe je konec, kot bi rekli. Pisec bi se malo igral z različnimi možnostmi v okviru zgodbe, malo bi se ponorčeval iz vsega tega festivalskega cirkusa, ki z zamenjavo vlog postane absurden, bralec pa bi se najbrž malo zabaval.
Ker sem skoraj vso delovno dobo raziskoval razne oblike (pisanja, branja in recepcije) besedila, mi je seveda ostalo veliko ugank o skrivnostih in načinih produkcije in nastanka besedila. Eno od njih bi lahko zreducirali na vprašanje: »Kaj je filmska zgodba?« Dobro, vemo veliko o tem, da obstaja klasična struktura treh dejanj, o tem nas je najbolj podučil Čehov, in iz tega potem nastane zgodba iz štirih glavnih delov dogajanja (zasnova, zaplet, vrh in razplet), a verjetno nikomur nikoli (niti z orodji UI) ne bo uspelo priti do popolne formule: kaj bi bilo treba delati ali narediti, da bi bila filmska zgodba najbolje povedana? Toliko bolj, ker se za usodo polovice posnetih filmov zunaj zaprtega kroga stroke in njej priključene menažerije praktično sploh ne ve.
