Pa si oglejmo današnji odnos do gozdov skozi deset zapovedi iz daljnega leta 1879.
1. Veruj, da vsako drevo in vsak gozd posreduje zvezo z zemljo in podnebnim zrakom in da brez njega iz najrodovitnejše dežele postane mrtva puščava.
Gozdov ni mogoče v kratkih razdobjih ne uničiti ne obnoviti. Zato je še kako pomembno, da z njimi ravnamo po načelih trajnosti in večnamenskosti. Lojze Žumer (1968) zapiše: »Verjetno se v zgodovini ni nikoli dogajalo, da bi neka dežela sklenila svoje gozdno bogastvo zapraviti in namesto gozdov ustvarjati puščave. Nasprotno, opustošenju gozdov so botrovali ponekod barbarstvo, drugod nevednost, največkrat pa revščina, vsaka slabost posamezno ali pa vse skupaj.«
Spomnimo se, kako se je pogozdoval naš pusti in goli Kras, ki je nastajal in se širil več stoletij. Od prvih poskusov ozelenitve Krasa z listavci v okolici Trsta v štiridesetih letih 19. stoletja in prve uspešne pogozditve s črnim borom Josipa Kollerja leta 1859 pri Bazovici (Kollerjev gozd) do zakonske ureditve pogozdovanja Krasa (Zakon o pogozdovanju Krasa v tržaški okolici 1881; za Goriško in Gradiško 1883; za Kranjsko 1885; za Istro 1886) ter začetka šestdesetih let 20. stoletja, ko se je pogozdovanje Krasa končalo, je minilo več kot stoletje, da je naš nekdanji pusti, sivi in goli Kras postal spet zelen, še veliko časa, znanja in dela pa bo potrebno, da bo nastal na Krasu spet gozd, podoben tistemu, ki je tam nekdaj rasel.
2. Ne imenuj po nemarnem vsakega grmovja gozd, temveč skrbi, da se revno grmičevje v občinskih gozdih spremeni v košat gozd.
Po žledu, vetru, podlubnikih in nenačrtnem gospodarjenju imamo v slovenskih gozdovih vse več grmišč in malodonosnih gozdov, kar dolgoročno ogroža trajnost vseh njihovih splošnokoristnih vlog (funkcij). Vse več je sicer poleti zelenih gozdnih površin, kjer prevladujejo grmovne vrste, nad njimi pa redki posamezni osamelci, ostanki nekdanjega gozda, ki pokažejo vso bedo teh površin v zimskem obdobju, ko drevje in grmovje odvržeta liste. Temu pri najboljši volji ne moremo reči gozd. Brez človeške pomoči bodo naši opustošeni gozdovi in grmišča potrebovali stoletja, da bodo spet nastali rastiščnim razmeram primerni gozdovi, do takrat pa ne bodo uspešno opravljali svojih splošnokoristnih vlog: proizvodne, ekološke in socialne. Ali se tega sploh zavedamo?
3. Pomisli, človek, da iz gozda dobivaš prav veliko potrebščin za življenje; pomisli, da je tvoje življenje od zibelke do mrtvaške truge na gozd navezano.
Les je do okolja prijazna surovina, tako rekoč naša edina surovina, ki je obnovljiva, ki blagodejno vpliva na okolje in se povsem neškodljivo ter brez posebnih stroškov razgrajuje. Čim boljša je kakovost lesa že v gozdu, tem manj energije je potrebne pri njegovi predelavi; le-ta pa tako tudi najmanj obremenjuje okolje. Zato je proizvodnja kakovostnega lesa, ki jo dosežemo z nego gozda, tudi ekološko sprejemljiva. Nikolaj Torelli (1995) v prispevku Les naš vsakdanji navaja, da je za proizvodnjo žaganega lesa potrebno le 30 do 40 kWh/m3, za proizvodnjo intenzivno lepljenega vezanega lesa, ki ga lahko pridobimo iz manj kakovostnega lesa, pa že 60 do 80 kWh/m3. Za iverne plošče, ki jih izdelujemo iz še manj vrednega lesa, pa porabimo že 120 do 160 kWh/m3 in še nekaj več za vlaknene plošče (do 200 kWh/m3). Za tono papirja porabimo kar 500 do 1000 kWh. Ker je les lahko tudi pomemben gradbeni element, se seznanimo še z dvema primerjavama: za proizvodnjo jekla je potrebnih 4000 kWh/t, za aluminij pa kar 70.000 kWh/t. Torelli postavi tudi zanimivo in globoko vprašanje: boste kupili masiven lesen stol, morda celo Kogojevega ali Suhadolčevega, ali železno motovilo? Se boste odločili za nekoliko dražjo, vendar večno in toplo javorovo mizo, ali za mizo iz »faširanega« lesa, kot cigareta z vseh strani oblepljenega z enako tiskano »dekorativno« folijo, iz katerega izhaja smrtonosen formaldehid (pardon, v »dovoljenih« količinah)?
Prednosti lesa so številne: je obnovljiva surovina, za njegovo predelavo (predvsem če gojimo kakovosten les) porabimo sorazmerno malo energije, po uporabi pa ga brez obremenitve za okolje vrnemo naravi (v ogljikov cikel). Hkrati je energijska bilanca oskrbe z njim in njegovim vračanjem pozitivna (akumulirana sončna energija). Zaradi naštetih okoliščin in dejstva, da smo energijsko revna država, utegne biti les pri nas tudi pomemben energijski vir, seveda pa je tu potrebna prava mera in tej porabi je treba namenjati le manj kvaliteten les.
Pogled v preteklost nas poduči, da si je na lesu (splav, čoln, jadrnica, ladja) človeštvo utrlo nove poti po rekah in morjih, les je omogočil promet na velike razdalje in selitev ljudstev.
V ne tako daljni preteklosti, le sto let nazaj, je bila uporabnost lesa še izredno pestra. Če izpustimo primarno predelavo lesa (žage), vidimo, da se je v Dravski banovini (leta 1927) s predelavo lesa ukvarjalo kar 2507 obrtnih delavnic (mizarstvo 1738; kolarstvo 680; lesni izdelki – pretežno suha roba 41; rezbarstvo 22; ščetkarstvo 8; zobotrebci 8; parketi 4; glasbeni inštrumenti 4; lesna volna 2). Poleg tega je delovalo še 54 lesnoindustrijskih obratov (pohištvo 10; stolarne 3; strojila 3; zaboji in sodi 9; parketi 6; gradbeno tesarstvo 3; lesna volna 4; izdelovanje furnirja 3; kopita in podpetniki 3; lesni cveki – čevljarski 3; zamaški 2; merila 1; vžigalice 1; športno orodje 1; impregnacija lesa 1; pletarstvo 1).
Hkrati je bila tedaj močno razvita kemična predelava lesa.
Potem pa so les, kjer je bilo treba in kjer ne, nadomestili plastika, beton, kovine ipd.
Počasi spet spoznavamo uporabnost lesa, okolju najbolj prijazne surovine, tu in tam že dobimo lesene igrače, vidimo že nove lesene individualne hiše z dušo, ne le vikendov, les počasi dobiva svoje mesto v sodobni slovenski arhitekturi.
4. Spoštuj gozd in vsako drevo, sadi in goji gozde za svoje sinove, da bo dobro tebi in tvojim potomcem na zemlji.
V zadnjih sedmih letih (2014–2020) smo v slovenskih gozdovih posekali za okoli 39 milijonov kubičnih metrov dreves (okoli 40 milijonov dreves, debelejših od 10 cm v prsni višini). V tem času smo posadili 6.802.723 sadik različnih gozdnih drevesnih vrst ali 0,17 sadike na posekano drevo. Sekamo vse debelejše in vrednejše drevje, v nego in obnovo gozdov pa vlagamo vse manj in manj. Ali se zavedamo, da danes sekamo drevje, ki se je po naravni ali umetni poti pomladilo (začelo rasti) na prelomu 19. in 20. stoletja ter v začetku 20. stoletja in so ga naši predniki vso to dobo gojili, varovali in negovali? Ob tako skromnem sedanjem obsegu obnove (sadnje) in nege se sploh ne zavedamo, kakšno revščino bomo zapustili našim zanamcem.
5. Ne ubijaj nobenega tiča in nobene druge živali, ki pokončuje gozdu škodljive mrčese; uči svoje otroke, da poznajo škodljivce in dobrotnike gozdov in da one pokončujejo, te pa varujejo.
Ob dandanašnjem prizadevanju za biodiverziteto (pestrost) se ne smemo trkati po prsih, da smo odkrili nekaj novega. Glede tega so orale ledino pri ozaveščanju kmečkega prebivalstva že Bleiweisove Novice (1843–1902). Pogosto so bíle bitko s tistimi, ki so vse živo, razen lovne divjadi in domačih živali, imeli najmanj za nekoristno, če ne za škodljivo. Tako so veliko pozornosti namenile pticam. Zapis Tiči na polji in v gojzdih (1857, št. 99-100) je bil namenjen »tičem, ki so prizanašanja posebno vredni« (ptice pevke, ujede, sove, plezalci). O pomenu ptic govori tudi prispevek Kdo so najbolji varhi na polji in v gojzdih (1862, št. 29). Tako med koristne sodijo tudi »od nekterih tičev, ki jih imenujemo roparce, na ktere je še celo strelnina postavljena, h kterim se – razun velike gojzdne sove – vse druge sove prištevajo«. V prispevku Nekaj o koristi in škodljivosti različnih živalskih plemen (1870, št. 4) pove Franjo Padar, dijak prve slovenske gozdarske šole v Snežniku (1869–1875), da mnogi lovci marsikatero žival pokončajo, ker niso dobro podučeni o koristi ali škodljivosti njeni. Zanimiv je tudi prispevek Gozd in miši (1874, št. 29): »… drugič pa izredi gozd one živali, ter njim daje stanovanje, katere neizmerno veliko miši in škodljivih mrčesov pokončajo. Te živali so: sokoli, sove, krokarji in črne vrane; potem lisice, ježi, dihurji in posebno podlasice. Včasih ti dobrotniki kmeta in gozdarja tudi pojedo kacega mladega zajca ali jerebico ali kacega drugega tiča, da lisica, kedar jo priganja lakota, se tudi prikrade k hišam in vkrade perutnino. Al škoda, katero nekatere teh živalic sem ter tje napravijo, je le mala, in nevredna primerjanja s koristjo, katero vse one živalice napravijo s pokončevanjem škodljivih mrčesov in miši.« Pa še nekaj besed o mravljah: Kaj je z mravljami? (1876, št. 46). »Mravlje so le malokaterikrat na dnevnem redu v kmetijskih časnikih, pa še takrat se jim večidel krivica godi, kajti štejejo se brez izjeme med škodljive živali. To pa ni res! Gozdne mravlje so tedaj gozdom neprecenljivo koristne; one čedijo gozde vsega škodljivega mrčesa in so take neutrudljive policajke v gozdu, da se oni mrčes nikoli ne more presilno pomnožiti. Umni gozdnar jih po takem ceni kot svoje najboljše prijateljice in jih nikoli ne preganja. Žalibog da pa je malo tacih gozdnarjev, ki bi poznali natoro mravelj, ali pa da je dosti tacih, ki so prenečimurni, da bi branili pokončevanje mravljišč in nabiranje mravljinih jajc.«
Številen rastlinski in živalski svet je nepogrešljiv del gozdnega ekosistema, in če je v ravnovesju, ugodno vpliva na zdravje in vitalnost gozda. Žal je marsikje nerazumevanje celovitosti in povezanosti živalskega in rastlinskega sveta v gozdovih prisotno še dandanes, kar vodi do neravnovesja. Tak primer je preštevilčnost rastlinojede divjadi, ki onemogoča ali otežuje obnovo gozdov in ogroža trajnost gozdov ter vseh njihovih vlog, pa tudi prevelika številčnost rjavih medvedov in tudi volkov v kulturni krajini Slovenije.
6. Ne omadežuj mladega gozdiča z zasajanjem slabega lesa; uči svoje otroke, da poznajo natorne postave zmerom stanovitne in zasadbo gozdov in njih izrejo zmerom po teh postavah ravnajo.
Vse več znanja imamo o našem naravnem bogastvu – gozdu; poleg nacionalnega gozdnega programa imamo še tri nivoje načrtovanja in tudi obilo tovrstnih strokovnjakov, pa žal z njim, zaradi kratkoročnih koristi in neodgovornosti, vse bolj mačehovsko ravnamo. Razkorak med načrti in izvedbo je vse večji. Ko bi spoštovali gornjo zapoved, bi skrbeli za obnovo in nego naših gozdov. Pa tega ne storimo. Obseg nege v mladih gozdovih se po letu 2000 vztrajno zmanjšuje. Med leti 2011–2020 je bilo opravljene le 40 odstotkov načrtovane nege, v državnih gozdovih 72-odstotni delež, v zasebnih pa le skromnih 25 odstotkov. Da res slabo negujemo svoje gozdove, še poudari podatek, da je v zasebni lasti kar 77 odstotkov slovenskih gozdov, intenziteta nege pa je v zasebnih gozdovih 3,3-krat nižja kot v državnih, čeprav tudi tu zaostaja za potrebami.
7. Ne kradi gozdu listja, ne smole, ne živih vej, ne žive skorje in ničesar druzega, kar gozdno drevo za živenje potrebuje.
Gozd je moral v preteklosti zadovoljiti vse potrebe podložnikov na posameznem gospostvu. Služnostne pravice servitutnih upravičencev so bile temu primerne in so zajemale: pravico do lesa, lubja, smolarjenja, navrtavanja dreves za odcejanje drevesnega soka, listja, kleščenja dreves za steljo in krmo, gozdne paše, košnje, svinjske paše, nabiranje zelišč, korenin in rož, nabiranje gozdnih sadežev in gob. Številne rabe so negativno vplivale na gozd, predvsem gozdna paša, kleščenje drevja, steljarjenje, zato so jih z zakonskimi ukrepi začeli omejevati, čeprav zaradi tradicije to ni bilo vedno lahko in uspešno. V Bleiweisovih Novicah se kar 20-krat srečamo s problematiko steljarjenja. Listje v gozdih grabiti ali jih na golo sekati – črna kuga gozdom (1882, št. 48) je le eden od tovrstnih prispevkov. O negativnem vplivu paše v gozdovih se je v Novicah pojavilo deset prispevkov, in to v časih, ko je bila paša v gozdovih samoumevna; podobna so bila tudi razmišljanja posameznih prizadetih občin, srenj in posameznikov.
Tudi dandanes so pomembne dobrine – včasih smo jim rekli postranski gozdni proizvodi (gobe, maline, borovnice, kostanj…) – ki nam jih gozd poleg lesa lahko daje, vendar moramo biti tu zmerni, da gozdu ne povzročamo škode.
8. Ne pričaj po krivem na korist kakemu gozdnemu tatu in ne skrivaj tatvine, ampak vsako gozdno škodo naznani gozdnarjem ali sodniji, da se vsak prestopnik postave primerno kaznuje.
Kraja lesa je bila nekakšna tradicionalna dejavnost, ki je segala v čas servitutov. Če so podložniki sodili, da jim je gosposki gozdar (gozdarski hlapec) odkazal premalo lesa za njihove potrebe, so si manjkajoči del potem nekje kar prilastili. Tudi ko so kmetje ob odkupu služnostnih pravic v zadnji tretjini 19. stoletja gozdove dobili v last, so pogosto še vedno posegali v veleposestniške gozdove.
Pa naj to ne bo opravičilo za sodobne kraje lesa, katerih namen je hiter in lahek zaslužek. Odprtost gozdov s cestami na eni strani in opremljenost ljudi s sodobnimi stroji za nakladanje ter prevoz na drugi strani ne le lajšata nevarno in naporno gozdno delo, ampak omogočata tudi kraje lesa na najbolj priročnih mestih. Tu bi morali več storiti, kot dobri poznavalci terena in lastnikov gozdov, terenski gozdarji.
9. Ne polastuj se gozdnih pridelkov svojega soseda in ne jemlji zase pridelkov občinskega gozda.
Vse več je lastnikov gozdov, ki le približno vedo, kje se njihov gozdič nahaja, mnogi, ki so gozd podedovali, pa še tega ne. Vse slabše so označene meje gozdnih parcel, skrb za lastnino, ki ne prinaša hitrega dobička, je vse manjša. Težave potem nastopijo pri odkazilu drevja za posek, če ne že prej. Kje so tisti časi, ko sta se soseda v nedeljo podala v gozd in označila, katero drevo sodi h komu. Če se nista mogla zediniti, sta na sredino kakšne debele jelke narisala navpično črto, kar je pomenilo, da je ta jelka od obeh. K označevanju mej so pri prvih povojnih urejanjih zasebnih gozdov pripomogli tudi gozdarji, ki so ob oddelčnih mejah s šablonami lično zapisovali parcelne številke posameznih lastnikov.
10. Ne daj se po sleparjih zapeljati, da bi gozd nezmerno sekal, in ne poslušaj tacih, ki gozd ropajo nastilje, ampak pomni, da ti je Bog zato dal pameti, da z gozdom tako skrbno ravnaš, kakor z lastnim zdravjem.
Podatki kažejo, da tako v državnih kot v zasebnih gozdovih sekamo vse debelejše in vrednejše drevje, zanemarjamo pa prepotrebna redčenja v mlajših sestojih, ki so pogoj za vzgojo stabilnih in kvalitetnih sestojev ter zagotavljanje trajnosti vseh vlog gozdov. V gozdovih vse več lastnikov, žal prepogosto ob asistenci gozdarjev, išče le kratkoročne koristi in zaslužke s čezmerno sečnjo, zanemarja pa nujno potrebno obnovo in nego oziroma o potrebnih negovalnih ukrepih sploh ne razmišlja. Zavedajmo se, da bomo gozd vedno potrebovali, zato smo dolžni gozdove zanamcem ohraniti v dobrem stanju, da nam bodo hvaležni, kot smo mi hvaležni našim prednikom. Z gozdom, obnovljivim naravnim bogastvom, moramo ravnati strokovno in odgovorno, ukrepati moramo proti kršiteljem in vsem tistim, ki to omogočajo, saj so javne koristi gozda daleč nad koristmi posameznika. Sonaravno gospodarjenje, ali lepše povedano: gospodarjenje po meri narave (Živko Košir, 2010), pomeni gospodarjenje v skladu z razvojem gozdnih združb, ne pa le žetev gozdnega drevja.
