V svojih delih ne zapisuje le osebnih izkušenj, temveč razkriva tudi mehanizme sistemske dominacije in prikritih oblik vsakdanjega poniževanja. Njegova literatura noče ponujati tolažbe ali katarze – hoče pretresati. Louis verjame, da mora umetnost družbi nastaviti ogledalo in jo prisiliti, da pogleda tisto, kar že ve, da obstaja, pa tega noče videti. Njegove knjige so prevedene v več kot trideset jezikov, njegovi stavki pa ostajajo ostri kot politična analiza in ranljivi kot spomin.
Pogosto poudarjate, da mora literatura družbi nastavljati ogledalo, ne pa je le opisovati. Kakšno vlogo ima po vašem mnenju literatura danes, v svetu, preplavljenem z informacijami?Zame je to eno ključnih vprašanj, na katero še vedno nimamo pravega odgovora. Dejstvo je, da je imela literatura oziroma pisanje vlogo informiranja sveta. Preko branja knjig, preko pisanja je družba napredovala. Ko je Emile Zola pisal o delavskem razredu, o ljudeh, ki delajo v rudnikih, o kolonijah in tako dalje, je bila njegova pisateljska vloga predvsem v tem, da drugim ljudem prenese informacije. Pokazati, kaj se dogaja v svetu, kako in na kakšen način. Dandanes, v sodobnem svetu, ko živimo v poplavi informacij, ko smo obkroženi z umetno inteligenco in ko vse znanje sveta nosimo v napravah v naših žepih, se zdi, da bi svet brez literature zlahka obstajal. Zato verjamem, da je literatura tista, ki ljudi lahko na neki način prisili, da preberejo o tistih problemih, ki jih sicer poznajo, pa se obnašajo, kot da ne obstajajo. Torej literatura mora, po mojem mnenju, nastavljati ogledalo družbi. Kajti vsi vemo, v kakšnem svetu živimo, vsi vemo, da se nedaleč od nas dogajajo hude vojne in celo genocid. Vemo, da je svet še vedno rasističen, homofoben, nasilen … Ampak ljudje se trudijo na vse pretege, da tega ne bi opazili in da bi se skrili pred realnostjo. Literatura nas lahko prisili to realnost uzreti.
Po svoje je to tudi razlog za vse večji vzpon desnih populističnih vlad, kajti slednje kar naprej odvračajo pozornost od pravih težav. Zanikajo genocid, pretvarjajo se, da skupnost LGBTQ+ ne obstaja, in dajejo potuho družbi, kar pa večini ljudi ustreza. Politiki trdijo, da kot človeštvo vemo že vse. In ravno zato, ker vemo, to zanikamo – gradimo politiko zanikanja. Zame je zgodovina človeštva pravzaprav nenehen boj proti resnicam, ki se nam vsiljujejo. In vloga umetnikov je, da družbo prisilimo gledati resnico.
