Zrak je čist, kristalen, prozoren, tako da lahko že od daleč vidim srne, ki se pasejo sredi travnika. Tudi psica jih je zaznala, se postavila v prežo, dvignila rep in začela lajati. A srne se niso splašile, pokazale so bele oddaljujoče se zadnjice, kot to storijo, če se počutijo ogrožene. Mirno so čakale in naju opazovale. Ne vem, ali so že kdaj prej ostale v takšni bližini, ne da bi pobegnile. Psica se je umirila in nehala lajati. Ko sem prišel do Save, sem videl, da se je reka znižala, se ulegla v strugo, da trava ni več poplavljena, da na vodni gladini ni več plovnega lesa. Na drugi strani, v Stožicah, kjer so hlevi, so se pasli konji. Videl sem enega, kako se je valjal po hrbtu, in drugega, visokega, rjavega, ki ga je nekdo vodil za uzdo. Konj je bil obsijan z zgodnjedopoldanskimi sončnimi žarki, deloval je kot privid, njegova koža je bila bronasta.
* * *
