Kmalu zatem so se omenjene članice odločile, da svoje interese z jekla in premoga razširijo še na preostala gospodarska področja, in tako je leta 1957 s podpisanimi Rimskimi pogodbami nastala Evropska gospodarska skupnost (EGS), katere poglavitni cilji so bili oblikovanje skupnega trga, odprava carin ter prost pretok blaga, kapitala, storitev in ljudi. Naslednja leta so pokazala velike prednosti tega povezovanja, zaradi česar je želela k skupnosti pristopiti tudi Velika Britanija. Toda postopek njene pridružitve ni bil preprost. Najprej so bili na vrsti meseci prilagajanj britanske zakonodaje in navad evropskim, in ko naj bi na sestanku konec januarja 1963 Britanija na ministrskem sestanku v Bruslju od evropske šesterice vendarle dobila zeleno luč, je z odločnim »non« in uporabo pravice do veta nastopil francoski predsednik Charles de Gaulle in vrata EGS so se Otočanom zaloputnila pred nosom. Francoska poteza je presenetila tako britanske pogajalce kot tudi druge članice skupnosti, ki so bile večinoma naklonjene širitvi. Še izrazitejše je bilo nezadovoljstvo v Združenih državah Amerike. Washington je britansko članstvo v EGS podpiral kot okrepitev atlantskega zavezništva in kot protiutež sovjetskemu vplivu v Evropi. De Gaulle pa je v tem videl nevarnost, da bi se EGS spremenila v podaljšek ameriške politike. Menil je tudi, da Velika Britanija ni pripravljena sprejeti pravil skupnosti in da bi njen vstop spremenil ravnotežje moči (beri: Francije) znotraj EGS. Britanija je tako vstopila v EGS šele po de Gaullovi smrti. Mnogi so prepričani, da bi takratni prvi mož Francije danes močno nasprotoval obstoječi ureditvi EU. Je pa zanimivo in obenem ironično, da je Velika Britanija, ki si je tako dolgo na vse kriplje prizadevala priti v EGS oziroma EU, nato prva izstopila iz nje.
Dokončni de Gaullov »non«
Razgovori v Bruslju so se končali. V torek zvečer je predsednik Fayat naznanil, da se je sedemnajsta obravnavna doba zaključila. De Gaulle je trenutno zmagal, saj so pogajanja za vstop Velike Britanije v Skupno evropsko tržišče prekinjena za nedoločeno dobo. Toda zmaga francoskega generala, ki bo imela negativne posledice za vso evropsko politiko, je zmaga volje enega samega moža, ki vztraja pri politiki preteklih stoletij. Po naporih predstavnikov petih držav, ki zagovarjajo britanski vstop, po dolgih mučnih pogajanjih s francoskimi predstavniki je Couve de Murville postavil francoski veto za nadaljevanje razgovorov. »Dokler ne bo Velika Britanija dala dovolj jamstev za točno izpolnjevanje rimske pogodbe, Francija ne bo sprejela britanskega vstopa v SET. Poleg tega pa bi britansko kmetijstvo v tem trenutku zabeležilo velike izgube.« S takimi in podobnimi opravičili je francoski minister zagovarjal svoje mnenje.
Toda oglejmo si, kakšen odmev je imela po svetu novica o prekinitvi bruseljskih pogajanj.
Dvojni de Gaullov veto je povzročil v Washingtonu dvojno zaskrbljenost. Po eni strani so Američani prikazali svojo zaskrbljenost za ekonomski razvoj evropske skupnosti. Po drugi strani pa je jasno, da hoče de Gaulle zmanjšati na celini anglo-ameriški politični vpliv.
V Bonnu so predstavniki raznih strank ostro napadli kanclerja Adenauerja, ker je po razgovorih z de Gaullom izgledalo, da bodo bruseljske razgovore odložili in ne prekinili. Socialisti in liberalci so mnenja, da predstavlja francoski veto »velik udarec za evropsko zedinjenje«. V parlamentu pa obstaja velika negotovost, ali bodo ratificirali francosko-nemški sporazum.
V Rimu je dejal ministrski predsednik Fanfani, da je treba s potrpežljivostjo in mirno roko braniti Skupno evropsko tržišče. Saragat pa je dejal, da ga francoski ne ni presenetil. Treba bo sicer nekoliko počakati, toda politični razvoj bo nujno privedel Veliko Britanijo v SET. Republikanec Reale je izjavil, da predstavlja francoska nepopustljivost veliko nevarnost za razvoj Evrope. Socialist Lombardi pa je mnenja, da ne predstavlja tolike nevarnosti trenutni zastoj pogajanj, pač pa uveljavitev konservativne golistične politike.
Demokracija (Trst in Gorica), 1. februarja 1963
Dogodek, ki je pretresel Zahod
Francoski predsednik de Gaulle je s svojim »ne« razdejal bruseljska pogajanja o vstopu Velike Britanije v Evropsko gospodarsko skupnost. Na Zahodu je zavrelo, Združene države Amerike so videle v vstopu Velike Britanije in za njo drugih evropskih držav, ki so še izven EGS, v to skupnost prvi korak k širšemu združevanju v »Veliko zvezo«, ki naj bi povezala ves zahodni tabor. Francija meni, da bi lahko opirajoč se na sedanje članstvo EGS, zlasti pa na Zahodno Nemčijo, ustvarila razmeroma samostojno Zahodno Evropo pod lastnim vodstvom, ki bi lahko bila enakopravna ZDA in ZSSR. Toda odpor je hud. Nizozemska je že sporočila, da bo bojkotirala ministrska zasedanja EGS, britanski premier Macmillan je obiskal Rim in tam s premierjem Fanfanijem vodil razgovore, ki bi utegnili postati temelj zvezi po načelu »protiosi« Rim–London, kakršno je v odgovor na »os Pariz–Bonn« terjal italijanski minister za proračun Ugo La Malfa. Medtem pa se Francija tesneje povezuje s Francovo Španijo in v Evropi že govorijo o podaljšanju »osi«, tako da bo obsegala relacijo Bonn–Pariz–Madrid. (…)
TT, 5. februarja 1963
Amerika in Francija
Zadnje tedne smo doživeli dve tiskovni konferenci, ki sta močno zastrupili odnose med Ameriko in Francijo. Najprvo je Charles de Gaulle jasno in odločno povedal, da ne pristane na ideje, ki sta jih zagovarjala Kennedy in Macmillan tik pred božičem v Nassauu na Bahamih in ki so hotele ustvariti polagoma Natovo atomsko orožje, pri čemer bi seveda imela zopet Amerika zadnjo besedo o uporabi takega orožja. Potem je ravno tako jasno povedal, da Anglija ne spada tako dolgo v Evropsko gospodarsko skupnost, dokler ne postane bolj »evropska«, to se pravi manj navezana na Ameriko.
Odgovoril mu je predsednik Kennedy tudi preko tiskovne konference. Kennedyjev odgovor ni bil samo jasen, ampak tudi oster. Zagovarjal je svoje stališče, da Anglija spada v Gospodarsko skupnost in da jo Evropa mora sprejeti, ako hoče sama sebe razviti v odločilen faktor svetovne politike in svetovnega gospodarstva. (…)
Ameriška domovina (Cleveland), 5. februarja 1963
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si