Kaj bi šele bilo, če bi si za svoje pesmi izposodil tudi elemente polke, ki jo je med življenjem v Clevelandu dodobra spoznal. V nekem obdobju je skupina Pere Ubu celo vadila v prostoru, imenovanem Little Slovenia. Leta 1988 je tudi nastopil v Festivalni dvorani v Ljubljani in upal, da se bo nekoč vrnil. Naučil se je celo nekaj slovenskih besed, ki niso bile kletvice, čeprav je te rad uporabljal. Na žalost mu je drzne načrte, ki vključujejo tudi izid novega albuma in avtobiografije, preprečila smrt 23. aprila letos. Pogovor med nama je nastal tri mesece pred tem.
Leto gor ali dol, pred kratkim ste praznovali pol stoletja, odkar ste stopili na negotovo pot rokenrola in odločilno oblikovali nam precej privlačnejšo divjo stran popularne glasbe. Ne glede na komercialne poraze ste trmasto vztrajali na neprilagojeni poti, ki ste jo začrtali že z garažno protopank skupino Rocket From the Tombs in nadgradili s Pere Ubu. Kaj vas je gnalo naprej?Porazi, predvsem porazi. Teh se je v tem času nabralo toliko, da mi nikoli ni bilo dolgčas. Bili so najboljša spodbuda, ki ni bila povezana s kljubovanjem. Vedno mi je bilo vseeno, kaj si drugi mislijo o meni in mojem početju. Kadar koli sem kaj končal, sem natančno vedel, od kod sem prišel in kam bom odpotoval naprej. Nobene ustvarjalne krize nisem doživel, saj je bil navdih vseprisoten. Tu pa tam sem ga moral celo brzdati, da me ni razneslo od vseh idej, ki so se mi podile po glavi. Glasba je edino, na kar se spoznam. Vanjo sem vložil vse in vsega sebe – in te odločitve nikdar obžaloval. Večkrat bi lahko odnehal, a preprosto nisem znal.
