David Kovačič, Spar: Vsak narod v Evropi misli, da je hrana v drugi državi cenejša

V času študija na mariborski Ekonomsko-poslovni fakulteti je opravljal študentska dela kot novinar. V regionalnem studiu RTV Maribor je sprva pokrival šport, nato je pisal za revijo Kapital, v kateri je bil tudi urednik. Po diplomi se je zaposlil v Hoferju. Odšel je v Avstrijo, kjer je služboval leto in pol ter se usposabljal za širitev v Sloveniji. Po Hoferjevem vstopu na slovenski trg je postal direktor prodaje. Sledila je zaposlitev v Engrotušu, na direktorskem mestu za maloprodajo, nato ga je karierna pot zanesla v svetovalne vode. Najprej je bil sedem let zaposlen v ugledni svetovalni hiši PwC, znotraj katere je bil direktor za svetovanje najprej v ruskem, kasneje pa v avstralskem in avstrijskem hčerinskem podjetju. Ko se je leta 2018 vrnil v Slovenijo, je bil nekaj mesecev direktor svetovanja v multinacionalki Deloitte, leta 2019 pa je za dve leti odšel na Hrvaško, kjer je v Sparu postal direktor prodaje.

Pred dnevi ste prevzeli vodenje trgovske verige Spar na Hrvaškem. Kakšne so razlike v maloprodaji hrane med Slovenijo in Hrvaško?

Trgovinska panoga je v Sloveniji bistveno bolj konsolidirana, sedem verig obvladuje celoten trg. Na Hrvaškem je stanje daleč od takšnega, saj obstaja več manjših lokalnih verig. Razlike v razvitosti med regijami so na Hrvaškem večje.

Po podatkih raziskovalne agencije AC Nielsen v Sloveniji ljudje v povprečju mesečno obiščejo 4,8 prodajalne, kar je največ v Evropi. Čemu pripisujete takšno vedenje Slovencev: ali so bolj preudarni pri nakupih, ali je koncentracija prodajaln na enem mestu večja?

Zelo preprosto je skoraj v vsakem slovenskem kraju obiskati pet trgovin. Tolikšne konkurence včasih ni bilo. Po letu 1990 so se marsikje zgradile ekonomske cone, v katerih je bilo najlažje odpirati trgovine. V številnih krajih prodajalne danes stojijo druga poleg druge, zato jih je na nakupovalnem izletu enostavno obiskati. Če želimo v Zagrebu obiskati pet različnih prodajaln, se bomo navozili in načakali v prometu, medtem ko je v Ljubljani to bistveno bolj enostavno narediti.

Kakšne sinergije bi lahko družbi Spar Slovenija in Spar Hrvaška ustvarjali pod vašo taktirko? Ali bi lahko nabavo za podjetji na obeh trgih združevali?

Spar nima načrta združevati vodstvi podjetij, podobno kot kakšno od konkurenčnih podjetij, ker verjamemo, da je to naša prednost za hitro odzivnost na vsakem od lokalnih trgov. To ne pomeni, da ni možnosti za sinergije pri nakupu določenih vrst netrgovskega blaga, se pravi blaga in storitev, ki se ne prodajajo – pri njihovem nakupu pa je količina pomembna: od avtomobilov za vozni park do svinčnikov in nenazadnje medijskih zakupov za marketing. Optimizirajo se lahko tudi nekateri poslovni procesi. Spar je zelo decentraliziran, za razliko od na primer diskontnih trgovcev, ki imajo popolnoma enake poslovne procese. V Sparu se precej razlikujejo tudi znotraj posameznih držav. Marsikatere procese je mogoče poenotiti, kar bo poenostavilo poslovanje.

Je možno, da se bo po vašem prihodu delež slovenskih izdelkov na Sparovih policah na Hrvaškem povečal, in obratno?

Pri številnih izdelkih je poreklo resnično pomembno. Ko govorimo denimo o Sparovih blagovnih znamkah, so te sinonim za primerljivo kakovost prepoznavnih znamk, obenem pa so občutno cenejše. Če je ena od karakteristik prepoznavne znamke, da je lokalna, mora biti primerljivo blago, ki se prodaja pod Sparovo blagovno znamko, prav tako lokalno. Ker je Slovencem to pomembno, so vsi mlečni izdelki, ki jih prodajamo pod Sparovo blagovno znamko, slovenski. Zagotovo na slovenskih policah ne bo več tovrstnih izdelkov hrvaškega porekla, in obratno.

Pri izdelkih, ki se prodajajo pod blagovno znamko S Budget, glavno karakteristiko predstavlja cena. Ker je za kupce pri nakupih tovrstnih izdelkov najpomembnejša cena, porekla posebej ne izpostavljamo. Pri teh izdelkih je več možnosti za skupne nabave.

Če vzamemo le blagovno znamko Spar, je delež slovenskih izdelkov 80-odstoten, pri blagovni znamki S Budget pa je nizek.

Se bo delež izdelkov, ki jih slovenska podjetja izdelujejo pod lastnimi blagovnimi znamkami, na Sparovih policah na Hrvaškem povečeval – in delež izdelkov hrvaških podjetij v Sloveniji?

Ko sem prevzel direktorsko funkcijo, me je marsikdo poklical in vprašal, ali bi ta ali oni izdelek dal na police. Da je neki izdelek uvrščen na police, na katerih je okoli 20.000 izdelkov, še ne pomeni ničesar. Četudi bi na police v Sloveniji dali različne hrvaške izdelke, se ne bi prodajali, če jih kupci ne bi želeli kupovati. Odgovor na vaše vprašanje bo odvisen od tega, ali bodo hrvaška podjetja imela interes krepiti prisotnost v Sloveniji, oglaševati, pospeševati prodajo in ali bodo kupci povpraševali po hrvaških izdelkih. Če bodo, jih bomo v prodajalnah ponudili. Podobni poskusi se v preteklosti niso dobro obnesli. Kupcev ne moreš prisiliti v nakupe izdelkov, ki si jih ne želijo.

Kolikšen je na Sparovih policah delež slovenskih izdelkov, ki jih podjetja proizvajajo pod lastnimi blagovnimi znamkami?

Okoli 75-odstoten je delež slovenskih dobaviteljev, pri svežih izdelkih pa več kot 80-odstoten. Pred leti – zadnja analiza je bila narejena leta 2020 – je takratni varuh prehranske verige ugotovil, da sta imela Spar in Tuš na svojih policah največji delež slovenskih izdelkov. Ne vem, zakaj se takšne analize večkrat ne izvajajo, saj bi trgovce verjetno spodbudile k ponujanju večjega deleža slovenskih izdelkov.

Imate s kmeti sklenjena dolgoročna partnerstva ali na podlagi vaših naročil sejejo več?

Z 21 kmeti oziroma kmetijskimi podjetji in zadrugami imamo sklenjene dolgoročne obvezujoče pogodbe, česar zakon ne predpisuje. Z njimi se pogovarjamo o tem, kaj naj pridelujejo, kje so priložnosti, in nato to pridelujejo.

Kako oblikujete odkupne cene?

Dogovorjen imam mehanizem oblikovanja cene, ki je vezan na borzne cene in pribitek za slovenski trg.

Kako komentirate odločitev Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK), ki je lani zoper Spar sprožila postopek, nazadnje pa ste se poravnali in plačali globo? Potem ko je vrednost pogodb med Sparom kot kupcem in tremi dobavitelji lani presegla 15.000 evrov, naj bi Spar z njimi še naprej posloval brez sklenjenih pisnih oblik pogodb za dobavo hitro pokvarljivih kmetijskih in živilskih proizvodov, ki jih določa zakon o kmetijstvu.

V bistvu je šlo za administrativno vprašanje. Dobava kmetijskih izdelkov je nepredvidljiva. Kmet se težko zaveže, da bo prihodnje leto dobavil nekaj ton krompirja. Tudi trgovina se težko zaveže, da bo čez eno leto od točno določenega kmeta odkupila eno leto vnaprej dogovorjeno količino krompirja. Zato smo imeli sklenjene dogovore o sodelovanju, ki so vključevali okvirne količine, ne pa cen. Dva tedna pred nakupom smo jim posredovali naročilnico, v kateri smo navedli predlog cen in želene količine. Če so se dobavitelji strinjali z našimi predlogi, smo takšne dogovore šteli za korektne. Toda na AVK so smernico EU interpretirali tako, da je treba imeti sklenjene pogodbe. Ko so nas seznanili s tem, da kršimo zakon, smo pogodbe, v katerih smo opredelili, koliko znašajo okvirne cene in količine, sklenili. Konec koncev so dobavitelji v enakem položaju, kot so bili prej, saj še vedno ne vedo, po kakšni ceni bodo izdelke prodali.

V kolikšni meri avstrijski koncern Spar za svoji hčerinski podjetji na slovenskem in hrvaškem trgu nabavlja izdelke svetovno uglednih znamk, kot sta Coca-Cola in Nutella, kar bi bilo z vidika ekonomije obsega smiselno?

Verjetno bi bilo z vidika ekonomije obsega to smiselno, vendar je nabava v Sparu precej razpršena. Obstajajo priložnosti, da bi se za slovenski in hrvaški trg pogajali skupaj. Doslej se nismo.

Se boste?

Vsaj za slovenski in hrvaški trg lahko rečem, da se bomo. Tudi na ravni koncerna potekajo pogovori v tej smeri, a gre za zelo kompleksne procese.

Številne polemike so pred kratkim sprožale marže trgovcev na Hrvaškem in dnevne migracije Hrvatov v slovenske trgovine. Po drugi strani veliko Slovencev iz obmejnih krajev nakupuje v Italiji in Avstriji. Zdi se, da manj ko je trg razvit, višje so marže trgovcev.

Ne vem, ali je višina marž odvisna od razvitosti posameznega trga. Vsak narod v Evropi je prepričan, da je hrana v drugi državi cenejša. V Avstriji je stalno na dnevnem redu tema, zakaj je hrana v Nemčiji cenejša, v Švici, zakaj je cenejša v Avstriji, v Sloveniji, zakaj je cenejša v Italiji, na Hrvaškem, zakaj je cenejša v Sloveniji …

Dojemanje ljudi je nekoliko povezano tudi s fenomenom zelene trave – da je pri sosedih bolj zelena. Zdi se mi, da s primerjavami po medijih nekdo želi prikazati, da je hrana v Sloveniji dražja, kot je v Italiji in Avstriji. Ko se to preveri, vidimo, da ni tako.

Če vzamemo košarico primerljivih izdelkov v slovenskem in italijanskem Sparu, kje je cenejša?

Po trenutnih cenah bo zagotovo cenejša v Sloveniji. Le eden od portalov je naredil metodološko pravilno primerjavo. Opravil je nakup izdelkov, ki jih družina trenutno potrebuje, v Italiji in Sloveniji. V Sloveniji so redne cene nekoliko višje, vendar so akcijske cene nižje. V Italiji je težko najti izdelek, ki ima ceno polovico nižjo od redne, izdelki so znižani za največ 20 odstotkov. Košarica izdelkov je bila v Sloveniji cenejša.

Ko nekdo primerja cene izdelkov in v drugem stavku napiše, da akcijske cene na slovenskem trgu – na katerem se več kot polovica prometa doseže s prodajo blaga po akcijskih cenah, pri trajnih dobrinah, ki jih primerjajo, pa še več – niso upoštevane, to pomeni, da je svojo analizo diskvalificiral že v drugem stavku.

Če nekdo želi kupiti kilogramsko Nutello, ki za slovenski trg ni relevanten izdelek, bo ugotovil, da je v Italiji, v primerjavi z dvema polkilogramskima v Sloveniji, cenejša. Če bi primerjali cene polkilogramskih Nutell v obeh državah, bi ugotovili, da je v Sloveniji cenejša. Podobno velja za testenine Barilla, ki so v Italiji naprodaj v kilogramski embalaži, v slovenskih prodajalnah Spara pa v polkilogramski.

Res je, da ima vsak trg svoje značilnosti in da nastajajo posamezne razlike. V pripravi skupne nabave na ravni koncerna smo primerjali cene izdelkov S Budget med državami, v katerih je prisoten Spar. Slovenija je bila najcenejša, tudi v primerjavi s Hrvaško.

Kje Spar dosega višje marže: na Hrvaškem ali v Sloveniji?

Na obeh trgih imamo podobne marže. Rajši kot o maržah govorim o dobičkonosnosti. Ta znaša manj kot dva odstotka glede na ustvarjene prihodke. Celotna panoga živilske trgovine letno ustvari 50, 60 milijonov evrov dobička. Če ga primerjamo z zaslužki bank, zavarovalnic, elektrodistribucijskih podjetij, ki ustvarjajo stotine milijonov dobička, je to nizek dobiček. Okoli 5000 ljudi, kolikor jih Spar zaposluje v Sloveniji, dela vsak dan, da ob milijardi prometa ustvarimo 20 milijonov evrov dobička. Če kdo sumi, da se trgovina na račun kogarkoli okorišča, naj pogleda le to nizko, 2-odstotno dobičkonosnost. Treba se je zelo truditi, da v tako konkurenčnem boju ustvarimo dva odstotka dobička na dosežene prihodke. Slišati je, da so tako nizki zaslužki v trgovini posledica spretnih računovodij. Imajo jih tudi banke in zavarovalnice, tako da je primerjava ustrezna.

V zadnjih dveh desetletjih se je predvsem zaradi prihoda diskontnih trgovcev odprlo nekaj sto novih prodajaln. Kakšne so možnosti za širitev Spara v Sloveniji?

Na nekaterih območjih Sparovih prodajaln še ni. Po vseh študijah, internih ali eksternih, se Spar z naskokom šteje za najboljšega trgovca, ne pa morda za najcenejšega. Kupci nam upravičeno pripisujejo ustrezno razmerje med kakovostjo in ceno. AC Nielsen vsako leto na vseh trgih izvede raziskavo Shopper Trend, v okviru katere določijo 20 kriterijev, po katerih se kupci odločajo za nakupe. Od teh je Spar najboljše uvrščen po 17 kriterijih. Zato se ne obremenjujemo s tem, kaj počne konkurenca, marveč z razmišljanjem o tem, kje še nismo prisotni z našimi prodajalnami – to so na primer Cerknica, Tolmin, nekateri deli Ljubljane, denimo Črnuče …

Ali Spar kupuje majhne trgovine, ki jih Mercator zapira?

Ne. Če so jih zaprli, verjetno obstaja razlog za takšno odločitev. Smo pa od Mercatorja in Tuša prevzeli nekaj franšizojemalcev. Franšizne prodajalne so dober odgovor na vprašanje o preskrbi podeželja, če ima lokalen prebivalec tam prodajalno.

Ko ste bili imenovani za direktorja hrvaškega Spara, je bilo izpostavljeno, da je pod vašo taktirko Spar postal največji trgovec v Sloveniji. Ali ima Spar v maloprodaji hrane največji tržni delež v Sloveniji?

Da.

Koliko znaša z vidika doseženih prihodkov?

Po prihodkih je tržni delež težko oceniti, saj Mercator v svojih letnih poročilih ne razčlenjujejo posebej prihodkov, ki jih dosega s prodajo Mercator Tehnike (prodajalne s tehničnim blagom so bile konec lanskega leta zaprte, op. a.), prek kanala Horeca in v prodajalnah Cash & Carry. Če vse te prihodke odštejemo, je imel Spar leta 2023 vsekakor največji tržni delež na slovenskem maloprodajnem trgu, nismo pa ga podrobno računali.

AC Nielsen v svoji raziskavi tržne deleže trgovcev meri na dva načina. Po kazalcu Total Store Read, ki vključuje vse kategorije blaga pri šestih največjih trgovcih, ima Spar 26-odstotni tržni delež, po maloprodajnem indeksu, ki vključuje celotno panogo, vendar ne zajema vsega blaga, denimo svežega postreženega mesa, sadja in zelenjave, ampak le pakirane izdelke, pa ima 22-, 23-odstotni tržni delež.

Veliko se govori o odnosih v prehranski verigi – med kmeti, agroživilskimi podjetji in trgovci. Najmočnejši člen je trgovina, ki odloča, kaj bo na policah. Koliko pritiskate na agroživilska podjetja in kmete?

Najmočnejši člen v prehranski verigi so multinacionalke. Trgovec ne more reči, da kokakole ne bo imel na policah. Zato je Warren Buffett (slaven ameriški vlagatelj, op. p.) stavil na delnice Coca-Cole. Od začetka leta 2021 je Coca-Cola prodajne cene povečala za 36 odstotkov. To pomeni, da je svojo dobičkonosnost ohranjala z dvigom cen.

Kolikšen je delež izdelkov multinacionalk na Sparovih policah v celotnem prometu?

Ni tako zanemarljiv. Nekateri izdelki so bolj kurantni, ljudje si jih zapomnijo, zato multinacionalke narekujejo tempo. V debatah o prehranski verigi je to včasih zapostavljeno, sprejemajo se zakoni s ciljem zaščititi domače proizvajalce, kar je smiselno, vendar nato zakonska določila izkoriščajo multinacionalke, ki dodatne zaščite ne potrebujejo.

Res je, da ima trgovina določeno moč. Toda podjetja, ki jim je uspelo ustvariti močne blagovne znamke, kot je na primer Barcaffe, so manj prepuščena (ne)milosti trgovine. Če bi podjetja več vlagala v lastne blagovne znamke, bi imela boljši pogajalski položaj. Odnosi z dobavitelji temeljijo na prostovoljno sklenjenih pogodbah. V Sparu ne izkoriščamo nobenega dobavitelja, z njimi imamo korektne odnose, pritožb ni dosti.

Izkoriščanje dobaviteljev je praksa v državah članicah EU. V poročilu o izvajanju nepoštenih trgovskih praks v verigi preskrbe s hrano je evropska komisija zapisala, da se sedem odstotkov odkritih nedovoljenih ravnanj nanaša na plačila, ki niso povezana s prodajo izdelkov dobavitelja, sedem odstotkov na povračila dobaviteljev za marketinške aktivnosti in sedem odstotkov na povračila za skladiščenje, razstavljanje ali uvrstitev proizvodov v ponudbo. V kolikšni meri v Sparu izvajate takšne prakse?

Vse, kar ste našteli, se lahko izvaja na dovoljen ali nedovoljen način. Če se nekomu zaračuna logistika, ki ni bila izvedena, je to nedovoljeno. Verjamem, da to kdo včasih počne. V Sparu, ki je lani praznoval 70-letnico obstoja, takšnih praks ne uporabljamo, ker verjamemo, da samo korektni odnosi z dobavitelji zagotavljajo dolgoročen uspeh. Obstajajo pa nekatere storitve, ki jih dobavitelj pri nas lahko kupi. Če želi, da so njegovi izdelki v letaku na prvi strani, se za to seveda plača.

Žal mi je, da se trgovinska panoga v javnosti vedno znova blati, da se trgovska podjetja prikazuje kot vojne dobičkarje, kar ob 2-odstotni dobičkonosnosti resnično nismo. S tem se razvrednoti trud vseh zaposlenih, ki si prizadevajo, da imajo ljudje vsak dan kruh in mleko. Takšen ton je neprimeren in neupravičen. V Sloveniji imamo dobra trgovska podjetja, hrana ni predraga, zato bi nas lahko kdaj tudi pohvalili.

Ali je strošek vključitve v letak sorazmeren z ustvarjenim prometom, ali je enak za vse izdelke?

Prva stran letaka ima višjo ceno. Če podjetje želi, investira v prikazovanje svojih izdelkov v letaku. Tisti, ki ne vlagajo v oglaševanje v letakih, se porazgubijo. Podobno je z oglaševanjem v medijih. Blagovna znamka je podobna roži: če je ne zalivaš, umre.

Po opozorilih Zadružne zveze Slovenije se tudi evropska komisija zaveda neravnovesij v verigi preskrbe s hrano, zaradi katerih so prihodki kmetov prenizki, tveganja in stroški pa previsoki. V novi viziji iz letošnjega februarja je evropska komisija izrecno poudarila, da se v prihodnje ne bo toleriralo praks, ki kmete silijo v prodajo izdelkov pod proizvodnimi stroški. Za prenehanje prodaje izdelkov pod proizvodnimi cenami si prizadeva tudi varuh hrane Branko Ravnik. So takšne prakse prisotne tudi v Sloveniji?

Trenutno se to dogaja, saj je konkurenčni boj oster. Je pa Spar eden od trgovcev, v katerih se strinjamo, da bi bilo treba takšne prakse prepovedati. V tem primeru bi jih morali prepovedati za vse. Opozoril sem na vprašanje nadzora, saj so za slovenske pridelovalce lahko korektne ene, za poljske, na primer, pa druge nabavne cene. Za nadzor realnih nabavnih cen bomo potrebovali veliko administracije.

Po Ravnikovih pojasnilih dobavitelji za svoje izdelke sicer prejemajo plačilo, dogovorjeno s pogodbo, na policah pa so cene številnih izdelkov nižje od nabavnih. Kaj je razlog za takšno delovanje?

Med trgovci zdaj poteka tekma brez dna. Nekaterim trgovskim podjetjem se znižujejo tržni deleži, menedžmenti morajo lastnikom poročati, njihov položaj pa v primerjavi z menedžmenti v konkurenčnih podjetjih morda ni tako stabilen. Najlažje je kakšnemu izdelku v letaku določiti senzacionalno nizko ceno. S tem se ustvarja izguba. Nekateri so vsaj toliko pošteni, da imajo izdelke, ki jih oglašujejo v letakih, na zalogi, drugi jih sploh nimajo oziroma jih imajo v manjših količinah. To smo ugotovili, ko smo na letakih nekaterih konkurentov opazili smešno nizke cene.

Potrošniki, ki se v prodajalno odpravijo po nakupih akcijskih izdelkov, večinoma kupijo tudi druge izdelke. Pogosto se dogaja, da izdelki, ki se v vikend akcijah v letakih oglašujejo po nizkih cenah, v prodajalnah niso na voljo niti v petek zjutraj. Kolikšne količine akcijskih izdelkov imate na zalogi?

V Sparu nimamo namenoma na voljo le manjših količin akcijskih izdelkov. Zato je Spar pri vprašanju potrošnikom, kateri trgovec je najbolj zanesljiv, daleč na prvem mestu. Zaradi privlačnih cen se včasih zgodi, da kakšnih izdelkov zmanjka. Da bi boljše predvideli takšna pomanjkanja, smo pred kratkim vzpostavili novo funkcijo skrbnika nabavne verige.

Ali so izdelki, ki jih oglašujete v letakih, v prodajalnah na voljo ob sobotah?

Dogaja se, da je nekaterih izdelkov dostikrat na zalogi celo preveč, zato se jim nato mora, če gre za sveži asortiment, zniževati cene.

So bili popisi cen izdelkov, s katerimi je vlada hotela omejiti visoke rasti cen hrane, smiselni? Bi bilo ustrezneje, če bi vlada cene nekaterih izdelkov administrativno določila, kot se dogaja na Hrvaškem?

V tisti paniki je bil popis cen nekaj časa verjetno pravilen ukrep. Nato se je izrodil. Dogajalo se je, da so bile popisane nekatere cene, ki so jih videli le popisovalci, vendar izdelki po takšnih cenah niso bili na voljo. Če je trgovec enkrat izpostavljen oceni, da je najdražji, začne uporabljati podobne prakse. Popisi so potekali predolgo, pozornost ljudi je bila preveč usmerjena le v nizke cene.

Koliko so cene hrane v ospredju za obisk prodajaln?

Cene so na tretjem, četrtem mestu. Najpomembnejše je, da kupec vse dobi na enem mestu, sledi to, da tisto, kar išče, tudi dobi. Izredne situacije zahtevajo izredne ukrepe. Da bi bilo poseganje v cene reden ukrep, ni najbolj pametno. To se dobro vidi iz primera Madžarske, kjer so imeli ekstremne omejitve cen in zelo visoko inflacijo še dolgo časa po tem, ko je bilo omejitev konec.

Spar je trgovino Hofer lani prijavil oglaševalskemu razsodišču, zaradi oglaševanja o najnižjih cenah. Kdo ima v povprečju nižje cene: Hofer ali Spar?

To je težko reči. Če izdelke, ki jih prodajamo pod blagovno znamko S Budget, primerjamo z diskontnimi izdelki Lidla in Hoferja, so cene enake. Popisujemo jih mesečno in če je treba, jih prilagodimo navzdol.

Kaj konkretno vas je zmotilo pri Hoferjevem oglaševanju?

Da so deklarativno trdili, da imajo najcenejša sadje in zelenjavo.

Je to res?

Ne. Takšne trditve so me osebno prizadele, saj gre za mojega bivšega delodajalca. Včasih smo se v Hoferju zavzemali za številne vrednote in bili res fer. Ko pa smo sedaj gledali letake, smo ugotovili, da od cen v Hoferju niso bile nižje le Sparove cene, temveč tudi cene nekaterih drugih trgovcev. In v Hoferju so mrtvo hladno napisali, da so njihove cene najnižje. Večkrat izrečena laž postane resnica. Ker se nihče ni odzval, smo se bili prisiljeni pritožiti.

Eno od pojasnil za nižjo gospodarsko rast v prvem četrtletju letošnjega leta je večje varčevanje prebivalstva, zaradi negotovih globalnih razmer. Ali pri nakupih hrane in neživilskih izdelkov v Sparu to zaznavate?

Da. Celotna trgovska panoga je imela v prvem kvartalu v realnih zneskih padec. Ljudje običajno ne kupujejo le tistih izdelkov, ki jih nujno potrebujejo. Bolj ko so sproščeni, bolj ko se počutijo bogate – bogat si toliko, kolikor se počutiš bogatega, in ne toliko, kolikor si dejansko bogat – več trošijo. Kazalec zaupanja potrošnikov je bil v prvem četrtletju letos na zelo nizki ravni, zdaj se je spet okrepil. V Sparu se je promet na srečo povečal.

Veliko se govori o pomanjkanju delovne sile v trgovinski dejavnosti. Trgovinska zbornica Slovenije, v kateri ste član upravnega odbora, je pred meseci pozvala, naj država delo omogoči upokojencem. Ali to idejo osebno podpirate?

Zagotovo, saj imamo dobre izkušnje. Veliko naših zaposlenih po upokojitvi še naprej dela v Sparu. Poleg tega, da imajo upokojenci omejene možnosti za delo, lahko podjetja zaposlijo le določeno število upokojencev. Prvo omejitev še nekako razumem, saj upokojenci prejemajo pokojnino, druge pa ne.

Bi lahko upokojenci še naprej opravljali dela v trgovini?

Seveda, na blagajni, recimo.

Koliko bi lahko roboti nadomestili delovno silo v prodajalnah?

Če vzamemo celotno vrednostno verigo v trgovini, od nabave do logistike in prodaje, na Kitajskem že obstajajo trgovska podjetja, ki imajo vse procese avtomatizirane. Nekatere trgovine, tudi v Evropi, so že danes prilagojene tako, da police polnijo roboti.

Ali razmišljate o tem, da bi, tudi zaradi pomanjkanja delovne sile, v Sparu začeli odpirati takšne prodajalne?

O robotih ne razmišljamo, razmišljamo pa o tem, da bi avtomatizirali posamezne poslovne procese. Dober primer tega so elektronske regalne etikete. To pomeni, da tablice s cenami niso več papirne, ampak elektronske, in menjavajo se avtomatsko. Takšen sistem imamo v približno 30 prodajalnah, njegovo uvedbo pa načrtujemo v vseh. Zadovoljstvo zaposlenih se s tem povečuje, saj nihče ne želi opravljati tovrstnih del.

Ali pri vodenju Sparovih podjetij na dveh trgih uporabljate umetno inteligenco?

Relativno malo, za kakšne prevode, raziskave. Pri uporabi umetne inteligence je potrebna previdnost. Po podatkih ChatGPT je Mercator prevzel Tuš.

Kako je rast minimalnih plač, ki so se v času aktualne vlade občutno povišale, vplivala na poslovanje Spara?

V Sloveniji so se minimalne plače v zadnjih letih precej povišale. V Italiji se v tem času skoraj niso spremenile. Ker pa so se minimalne plače prenesle v večjo potrošnjo, na Sparovo poslovanje niso imele večjega vpliva.

Z višjimi minimalnimi plačami je Slovenija kot država postala bolj konkurenčna na trgu dela, kar je pomembno. Če bi bile razlike med Slovenijo, Avstrijo in Italijo velike, bi se ljudje iz obmejnih krajev zaposlovali v tujini, kar se je v preteklosti dogajalo na Hrvaškem. V Sloveniji je tega relativno malo, k čemur je prispeval tudi dvig minimalne plače.

Ste višje stroške dela avtomatsko prenesli v višje maloprodajne cene?

Ob zvišanju minimalnih plač cen nismo zvišali za enak odstotek. Vendar pa višji stroški dela in drugi stroški vplivajo na maloprodajne cene. Podjetje mora nazadnje ustvariti dobiček. V Sparu danes le še tretjina zaposlenih prejema minimalne plače, če upoštevamo, da številni prejemajo tudi variabilni del. Ko sem prevzel vodenje Spara, se je številnim delavcem do minimalne plače doplačevalo.

Kaj bi država lahko naredila za izboljšanje konkurenčnega okolja?

Predvsem bi moralo biti okolje bistveno bolj predvidljivo. Kako se bodo zakoni spremenili, je nepredvidljivo, gospodarstvu se nalaga vedno več dodatnih obremenitev. Zadnji primer je prispevek za dolgotrajno oskrbo, za katerega bomo v Sparu v letošnjem polletnem obdobju namenili okoli 600.000 evrov.

Druga težava je neučinkovitost javne uprave v postopkih pridobivanja različnih dovoljenj. Paradoksalno je, da ima s tem težave tudi država pri lastnih objektih. Popolnoma nepredvidljivo je, koliko časa bodo na neki upravni enoti potrebovali za obravnavo vlog za pridobitev gradbenega dovoljenja. Srečevali smo se s primeri, ko mesece in mesece naših popolnih vlog sploh niso obravnavali, ker je bila odgovorna oseba bolniško odsotna, druga je bila na dopustu, tretja pa je imela v manjši občini, kjer se ne gradi veliko stavb, drugo delo. To tuja podjetja odvrača od investicij v Sloveniji.

V Sparu imamo letno več inšpekcijskih pregledov, kot je število dni v letu. Dogaja se, da so odredbe med seboj konfliktne, saj nekateri glede iste zadeve odločijo tako, drugi drugače. Ko se skušamo pritožiti, rečejo, da imajo takšno možnost odločanja. Razumem, da želijo biti pri sprejemanju odločitev neodvisni, da ne bilo pritiskov na njih. Toda če to vodi do tega, da v dveh krajih isto stvar različno interpretirajo, takšno ravnanje poslabšuje poslovno okolje.

Koliko traja pridobivanje dovoljenj za postavitev nove prodajalne na stavbnem zemljišču v Sloveniji in na Hrvaškem?

V Sloveniji najmanj dve leti, koliko na Hrvaškem, pa ne vem točno. Če je oddana vloga popolna, se v Avstriji upravne enote vedno držijo predvidenih rokov. V Sloveniji imajo stranke določene roke, upravne enote pa jih nimajo.