Ko smo leta 1991 dobili samostojno državo, nas je gnalo prepričanje, da smo za seboj pustili temnico, gospodarsko in kulturno zaostalo državo, da bomo zdaj sami odločali o svoji usodi in jo krojili v parlamentarni, tržno-demokratični ustavnopravni ureditvi, v svobodnih debatah, avtonomnih medijih. Danes je jasno, da smo od utopije, ki odzvanja v prvem delu Ricoeurjeve misli, ravno tako daleč kot od tiste zlajnane druge Švice.
Trenutna oblast med strankarskim prevzemom države z neznansko ihto in tempom gradi pripoved o enoviti zločinskosti in krvoločnosti prejšnjega sistema. In bolj ko naj bi bila tako namišljena preteklost grozljiva, manj grozljiva naj bi bila demontaža avtonomije medijev, policije, sodstva, šolstva, zdravstva. In v taki sliki je tudi prihodnost – ki je oblastniki ne znajo in nočejo misliti, niti jih ne zanima, zanimata jih samo še moč in oblast – dejansko videti še bolj strašljiva.
Ker jih družbena prihodnost ne zanima, spregledajo, da se je demokratizacija v osemdesetih letih, na ramenih praks upora prejšnjih desetletij, sredi trdega komunizma, začela s civilno družbo, alternativno umetnostjo in kritično mislijo. In ne z vnazaj izbranimi, same sebe opevajočimi namišljenimi junaki. Začela se je kot kritika zaprtosti in togosti, otopevanja misli in svobodnega izražanja. A ta kritika je zrasla iz tistega sistema in je želela več svobode, odprtosti in vključevanja ter sodelovanja. In gradila je tudi na zapuščini socialistične revolucije, legitimnega upora proti predvojni diktaturi in izkoriščanju ter je bila temeljito povezana z antifašizmom in medvojnim odporniškim gibanjem. Znala je misliti prihodnosti in hotela jo je.
Današnja oblast ne razume večplastnosti demokratičnih procesov izpred 30 let, niti ne razume kompleksnosti socialistične zgodovine, ki je iskala drugačne politične in ekonomske rešitve, prav tako ne dojame pomena antifašizma, upora nacifašističnemu podrejanju in uničenju. Zato tudi ne more razumeti lastnega demokratičnega in idejnega deficita (ki, mimogrede, sploh ni omejen samo na Slovenijo), ki se kaže prav skozi blodnjavo vodenje »boja« proti pandemiji.
In ker furajo histerično protilevičarstvo, so pripravljeni odvreči antifašizem in dediščino osvobodilnega boja ter se osredotočajo izključno na njegove temne plati. Zato sanjajo o prepovedovanju drugih političnih strank, grozijo z državljansko vojno, zato polagajo vence okupatorjevim sodelavcem in zaprisežencem, zato sprejemajo resolucije, v katerih izenačujejo antifašizem in fašizem, in dejansko kriminalizirajo upravičen antifašistični odpor ter boj za boljši svet pred in med drugo svetovno vojno. Zato tudi spregledajo, da je Jugoslavija nasledila Kraljevino Jugoslavijo, polindustrializirano diktaturo, in da je nova država po vojni zrasla na uničeni infrastrukturi, da so jo zgradile množice razseljenih, izgnanih, tavajočih, tako in drugače ranjenih ljudi, ki so vendarle verjeli v boljši jutri. Res je, razmere po vojni so bile težke in težko je bilo tudi vzpostavljanje nove države, bilo je nesprejemljivo politično nasilje in izvensodni poboji. A dovolimo si pomisel: če ima legitimnost politično nasilje danes, če je imel legitimnost poosamosvojitveni izbris, če naj ga ima klerikalno in domobransko nasilje nad levičarji in partizani, ali je imela v svojem zgodovinskem trenutku legitimnost tudi povojna Jugoslavija?
Če govorimo o vatlih, potem obsodimo vsakršno nasilje in vsakršno avtokracijo, tudi tisto, ki si danes pravi demokracija samo zato, ker je pač nasledila avtokracijo. Sicer privolimo v to, da si »nazivna demokracija« jemlje pravico do nasilja nad drugače mislečimi, do izključevanja drugačnih političnih idej in usmeritev samo zato, ker sebi pač reče »demokracija«, drugim pa totalitarizem.
Z zavračanjem slovenske povojne izkušnje v Jugoslaviji tudi spregledajo jugoslovansko ambicijo, da postane država izobraženih in kulturno udejstvujočih se ljudi, njeno vizijo o tehnološki in industrijski modernizaciji ter željo razvijati lasten politični, gospodarski, industrijski in kulturni kapital. S tem zanikajo svetovni vpliv in pomen države in ljudi, ki so vzpostavili gibanje neuvrščenih, da bi presegali blokovsko delitev. Ja, ljudi, ki so razmišljali o prihodnosti ne samo svojega zakotnega vrtička, ampak sveta.
To smo po osamosvojitvi – v zmotnem upanju, da nas bo »zahod« radostno posvojil, če bomo le dovolj vzvišeno odrinili »vzhod« in »jug« – kolektivno pozabili in se samoobsodili na idejno ter razvojno samotarjenje, zadnje čase vse bolj v krogu podobno idejno deficitarnih držav. Neuvrščeni, na primer, niso bili samo politična in gospodarska povezava, ampak tudi kulturna: nedavna razstava »Južna ozvezdja: poetike neuvrščenih« je nazorno pokazala, kakšno gosto planetarno kulturno mrežo z raznolikimi kulturami in umetniškimi produkcijami je spletla ta »zaostala« komunistična država, ki je v nasprotju z današnjo odsotnostjo vsakršne mednarodne relevance Slovenije vendarle imela željo, da se povezuje, premišljuje.
Da ne bo nesporazuma, ne govorim o vrnitvi Jugoslavije ali jugoslovanskega socializma. Govorim o tem, da histerični ideološki boj proti levičarstvu, socializmu in, kolateralno, antifašizmu državo siromaši in nas odmika od možnosti družbenega premisleka o sedanjosti in prihodnosti. Je vzvod za idejno in politično pohabljanje družbe in države in je krinka za razgradnjo javnega; popreproščeno rečeno: kar je javno, je socialistično; kar je socialistično, je slabo; kar je zasebno, je dobro; in kar ni socializem, je demokracija. V imenu tega boja trenutna oblast iz javnega življenja izriva avtonomno kritično misel in tudi njeno zgodovino, vse od antifašizma naprej, in v zameno propagira razdor in enoumje, si izmišlja zgodovino in prakticira prazno mitomanijo. To so zares črno-beli časi.
Naj za hip postanem ob tisti famozni želji po uravnoteževanju medijskega poročanja, ki v grobem pomeni, naj se za vsakega levičarja v studio povabi enega desničarja; za vsako zagovornico pravice do splava enega nasprotnika; za vsakega proučevalca holokavsta enega zanikovalca; za vsako zagovornico znanosti enega zagovornika ploščate Zemlje. To pelje v utrjevanje domnevno »čistih« ideoloških pozicij, kar vodi v izrinjanje dialoga. Na širši družbeni ravni pa to pomeni preprostejše označevanje drugega za drugačnega in napačnega ter njegovo ali njeno odrinjanje in izključevanje oziroma polivanje s tvitersko gnojnico.
A tako »uravnoteževanje« vodi v past. Namreč, kdor se v takem binarnem sistemu mnenj in idej postavi proti antifašistom, levičarjem, kolesarjem in zagovornikom človekovih pravic, se s tem odreka dediščini svobodoljubnih odporniških gibanj, medvojnemu odporu in tudi dediščini demokratizacije osemdesetih let 20. stoletja; skratka, postavlja se na nasprotni breg nesvobode in totalitarizma. Zato tudi vidimo, vedno znova, kako nekateri poveličujejo nekatere protagoniste demokratizacije in izrinjajo druge. Hkrati je tu kričeča odsotnost zmožnosti, da bi »nazivni demokrati« enoznačno obsodili nacifašizem in neonacizem (od domobranstva se jim tako ali tako ne zdi vredno distancirati); to zmorejo edinole v »paketu« s socializmom. Medtem ko po socializmu, levičarstvu zlivajo svoj srd in gnev, se od fašizma ne zmorejo in nočejo jasno distancirati.
S tem hote ali nehote legitimirajo tako nacifašistično kolaboracijo kakor tudi neonacizem, tiste »tradicionalne vrednote« pa postavijo v zelo čudno luč. In ko svojim nasprotnikom nenehno očitajo njihovo »intimno opcijo« v času osamosvajanja, še toliko bolj očitna postaja »intimna opcija« samodeklariranih antiantifašistov.
Pri vsem tem je šokantno še nekaj. Pred kratkim sem z 12-letno hčerko gledal dokumentarec o okoljskih spremembah, izrednih vremenskih pojavih, dvigovanju morske gladine, okoljskih beguncih. Vprašala me je, ali bodo ona in njeni otroci, ko bo enkrat morda imela otroke, sploh še lahko živeli na Zemlji. Streslo me je. O čem danes razmišljajo otroci in kakšno prihodnost si predstavljajo!
Medtem ko se nekateri pregrevajo ob »tradicionalnih vrednotah« in histeričnem antifašizmu in antilevičarstvu, ko jih razganja ob preveč socialističnem javnem zdravstvu ter pretiranih delavskih pravicah in ko z drhaljo zmerjajo tiste, ki zahtevajo upoštevanje demokratičnih pravil, so mrtvo hladni ob vprašanjih okolja in temah, ki se dejansko tičejo prihodnosti. Ne zanimajo jih vplivi megalomanskih gradbenih projektov, ko forsirajo preživete rešitve, ki vodijo v sesuvanje vodnih virov in ogrožajo ekosisteme; in ne zmorejo razmišljati o onesnaževanju, obsedenosti s plastiko ter odlaganju nevarnih odpadkov v slovenske gozdove… skratka, totalni idejni diskonekt.
Alternative trenutnemu stanju lahko pridejo iz premisleka o odprti in razmišljujoči, na znanosti temelječi družbi, iz zahtev po okoljski in ekonomski pravičnosti ter odgovornosti, iz odpora proti oblastni, kapitalski in vznikajoči tehnofevdalistični dominaciji ter nadzoru, pa tudi iz odpora proti idejni togosti in rastoči totalitarnosti.
Ena pot gre v smeri planetarno povezane civilne družbe, ki bo zmožna artikulirati in prisiliti korporacije ter oblasti h krepitvi javnih infrastrukturnih, izobraževalnih in raziskovalnih ter zdravstvenih sistemov in institucij, k redefiniciji planetarnih okoljskih pravic (človeka, živali in rastlin), zmanjševanju investicij v oboroževanje in militarizacijo ter v surovo ekstrakcijo virov. Hkrati je treba na novo izumiti solidarnost in sodelovanje, načine vključevanja in kombiniranja razlik ter iskanja načinov sobivanja. Ne tako strašansko drugače, kot je vsaj mestoma poskušala tudi demokratična alternativa osemdesetih.
Prihodnost torej ni v izključevanju, prepovedovanju legitimnih alternativ, pretepanju in zaplinjevanju s solzivcem in ni v planetarnem samoubijanju na obroke. In tudi ne v pajdašenju z zablodelimi protihumanističnimi ideologijami prejšnjega stoletja, ampak v premisleku o nekdanjih in izumljanju novih odprtih, svobodoljubnih planetarnih praks, ki bodo morda lahko omogočile spodobno življenje tudi našim vnukom.
Skrajni čas je, da ugotovimo, kako v prakso prevesti Ricoeurjevo idejo sobivanja, ali pa si pač priznajmo, da smo te navlake svobode in sodelovanja siti in bi raje živeli v nesvobodi.
