Enega najboljših koncev v meni znani poeziji ima pesem ameriškega pesnika Johna Ashberya Vlažne oknice: »Uporabil bom svojo jezo, da bi zgradil most/kot je tisti v Avignonu, na katerem lahko ljudje plešejo zgolj zaradi občutka/za ples na mostu. Končno bom lahko videl svoj celoten obraz,/ne kako odseva na vodi, ampak na obrabljenih kamnih mostu./Držal se bom zase./Ne bom ponavljal, kar imajo drugi povedati o meni.«
V teh nekaj verzih so sežeti razlogi zakaj pišem. In kakšna je motivacija, tisti osnoven potisk, da se sploh pripravim do tega, da bom sedel za računalnik in nekaj napisal. Ja, včasih je to jeza, ne sicer pogosto, a v tem hipu in v tekstu, ki ga imam namen napisati, to ni jeza. Mogoče je bolj žalost, ali pa potreba po neki nemogoči vrnitvi, ali pa po tem, da tisti, ki piše in tole si je izmislil Albert Camus, s svojim pisanjem ohrani upanje, da bo spet našel skrivnost univerzalne umetnosti, ki bo s ponižnostjo in mojstrstvom slednjič oživila osebe v njihovih telesih in trajanju. To pogosto počnem. Takšne želje imam. Seveda pa bom - in to ni narcisoidnost, ampak kratkotrajna tolažba - tu in tam, zgodilo se bo v duhu, lahko videl svoj celoten obraz, minuli obraz, kako ne odseva, ne na vodi, ne na kamnitem podu kakšnega mostu, ampak v stavkih in v neki davni atmosferi sveta, ki je izginil.
Zdaj si bom pomagal s svojim besedilom, a razlog bo drugačen, kot je bil tisti, ki sem ga imel pred očmi, ko sem besedilo pred skoraj desetimi leti napisal. Takrat sem hotel ujeti določen prostor, atmosfero v njem in čas in to s pomočjo glasbe, ki je zame najboljše opisala tisto, kar sem se trudil ujeti tudi sam. Danes pa bo prostor obrobnega, drugotnega pomena, važna bo glasba. Glasba, ki sem jo takrat odkril in jo neštetokrat poslušal. Ta glasba pa je bila bolj ali manj predvsem moja, ni bila nek skupni ogenj okrog katerega bi se greli, ampak je bila ločeno ognjišče, kjer sem, predvsem v temi in večino časa sedel sam in se predajal sanjarjenju.
II
Besedilo gre takole: Pravzaprav se je začelo z glasbo, kot bi glasba vedela nekaj, česar mi še nismo poznali, in znala to tudi opisati, kot bi v sebi hranila nekaj skritega, nekakšno skrivnost, kajti imela je to moč, da se je nadaljevala tudi na krajih in predvsem v času, ko je zmanjkalo besed, če smo besede sploh imeli in jih potrebovali. (S tem seveda ne mislim na besede iz naših vsakdanjih pogovorov, s katerimi smo se bežno dotikali drug drugega in sveta.)
