Vsakič ko me vprašajo, kaj si mislim o Evropi, povem zgodbo o prijatelju, ki mi je odprl pogled na Kairo in njegove prebivalce. Kairo je mesto, ki za Evropejce deluje kot vrata v arabski svet in Afriko. Za prebivalce Bližnjega vzhoda in severne Afrike pa so tam vrata v Evropo. Z Evropo imajo več izkušenj kot z Afriko in o njej tudi več vedo. Od velikih svetovnih sil je Evropa najbližje. Središču prestolnice Egipta rečejo evropska četrt, glavni trg Midan Tahrir pa je Trg svobode. Izrazito evropska vrednota. Brez francoske revolucije tudi Tahrirja ne bi bilo. Evropa bi morala kaj veljati.
Ti si edini, ki se vprašuje, kaj bodo rekli v Bruslju
Tukaj me je leta 2011 prvič zares zaskrbelo, da je v razmerju med Evropo in preostalim svetom šlo nekaj narobe. Na trgu ob Nilu sem stal z urednikom angleške izdaje Al Ahrama Hanijem Šukralo, ki je z zadoščenjem gledal množico pred seboj. Desetletja je čakal, da se Egipt sreča s svojo modernostjo. Času so rekli arabska pomlad. Tudi jaz sem bil vzhičen. Tisto jutro so me izpustili iz vojaškega zapora, kamor so me privedli pod sumom, da sem izraelski agent. Življenje včasih res preseneča s smislom za humor. Desno od naju je gorel sedež do tistega trenutka vladajoče Nacionalne demokratične stranke. Kamor je segel pogled, je vrvelo. Pri muzeju egipčanske civilizacije so se nogometni huligani pretepali s protestniki, levo je bila v mošeji improvizirana bolnišnica, na odru na robu trga so s šalami nastopali komiki, vmes so poleg pripadnikov ene od socialističnih strank Egipta v dolgih vrstah molili muslimanski bratje. Trg je bil prepoln ljudi. Bili smo sredi revolucije in vsi smo vedeli, da je režima osovraženega diktatorja Hosnija Mubarak konec.
