Christian Johann: S Trumpom smo jih Nemci že tretjič dobili po nosu

Institucijo, ki je bila ustanovljena z namenom spodbujanja evropskega povezovanja, demokratičnih vrednot in dialoga med različnimi družbenimi skupinami, v negotovih časih, ko se zdi, da vsemu naštetemu preti obilo nevarnosti, že peto leto vodi Christian Johann. Zgodovinar, ki je svoje akademsko znanje iz severnoameriških študij, zgodovine in politologije poglobil z doktorsko raziskavo o srednjem sloju in socialni državi v ZDA, se je zdel tudi povsem pravi naslov za razlago, kako se počutijo Nemci po tem, ko so jim njihovi najtesnejši čezatlantski prijatelji obrnili hrbet in se je svet, kot so ga poznali doslej, obrnil na glavo.

Z veliko zaskrbljenostjo, saj se zdi, da se dogaja nekaj, kar se v tej obliki še ni. Ko sem se kmalu po 11. septembru začel ukvarjati s severnoameriškimi študijami, so ljudje že takrat govorili, kako polarizirana je država. Kako zelo demokrati in republikanci drugi druge vse bolj štejejo za sovražnike in vse manj za politične tekmece, ki gredo po razpravi v kongresu zvečer še vedno lahko skupaj na pivo. In čeprav so že takrat razpravljali o tem, sta se to sovraštvo in nezmožnost pogovora med seboj v letih za tem le še poglabljala. Najbolj me skrbijo izjave, ki jih slišim v kongresu, ko senatorji govorijo o tem, da bi morali zaupati Trumpovemu instinktu. Na primer, ko so napovedovali novo politiko carin, je niso utemeljevali s statistiko in podatki, temveč s tem, da zaupajo občutku svojega vodje. In to slepo zaupanje v Trumpov instinkt kaže, da sistem temelji na absolutni zvestobi njihovemu voditelju, to zaupanje pa ne temelji na nobenih dokazih več, temveč na nekem kakor božjem mandatu, na katerega so se nekoč sklicevali kralji in drugi monarhi.

Donaldu Trumpu uspeva pritegniti pozornost mnogih Američanov, bil je izvoljen z večino glasov. In trdno sem prepričan, da razpoloženja, zaradi katerega so ga izvolili, ne ustvarja, temveč ga le naslavlja. Govori to, kar ti ljudje hočejo slišati. Mislim, da je prvi velik politik, ki je razumel, kako delujejo družbeni mediji. Razume, kako jih uporabiti, da sporočilo, ki ga posreduje, doseže tiste, ki ga želijo slišati. Trump na oblast ni prišel niti z nasiljem niti z državnim udarom, demokratično ga je izvolila večina Američanov in s tem se moramo soočiti. Seveda pa je upravičena skrb – izkušnje v zgodovini že imamo – da bo ukinil demokracijo z demokratičnimi sredstvi. Ključno bo tisto, kar se bo zgodilo, če bo oblast odkrito ignorirala odločitev vrhovnega sodišča. V ZDA namreč ni sile, ki bi sodne odločbe prisilno izvrševala – ni posebne policije ali vojske za zaščito pravne države. V takšnih razmerah je odločilna osebna lojalnost. Pogosto zato slišimo primerjave Trumpovega vodenja z mafijskimi strukturami: sam ostaja zaščiten, sodelavci pa nosijo pravno tveganje. Vprašanje je, ali bodo pripravljeni zaradi njegovih odločitev oditi v zapor, morda v upanju na poznejšo pomilostitev. Kljub vsemu pa bi bilo prehitro ZDA že demonizirati. Čeprav je pravna država na preizkušnji, za zdaj še deluje.