Takšen odmik in počitek osebno potrebujem vsaj enkrat na leto, da se lahko odpočijem. Da sem z bližnjimi zares in neprekinjeno ter da ne bi bila z mislimi drugje in v iskanju rešitev za mnoge druge probleme in težave. Da se naselim v številne romane, ki me sicer med letom vse prevečkrat potrpežljivo čakajo na knjižni polici. In letos bi tako spremembo resnično potrebovala. Že tretje poletje pa eno zares veliko težavo nosim s seboj oziroma mi sledi ne glede na razdalje ali distanco. To je novi predlog o psihoterapevtski dejavnosti. In z odmikom ni nič manjša. Še celo večja se zdi. In še bolj neverjetno je, na kakšen način ga pripravljajo, kdo ga pripravlja in sprejema. Ter s kakšnim namenom in interesi. Povsem mimo klinične stroke.
Preslišana stroka
Najini otroci in vnuki na srečo dobro jadrajo skozi življenje, četudi sem bila skozi leto veliko odsotna. Razumejo, ko jih prosim za še malo potrpljenja. V ambulanti je težje, ker ohranjam zasebno na strani in pacienti ne vedo, zakaj sem letos morala tolikokrat spremeniti uro ali dan srečanja. In vedno bolj se sprašujem, ali je to ukvarjanje z zakonom sploh vredno, saj strokovni delavci vedno znova naletimo na gluha ušesa odločevalcev.
Za vse »moje« otroke in mladostnike ter njihove družine v ambulanti je pomembno, da sem tam, zanesljivo in predvidljivo. Da jih slišim, ker mi je mar, da mi lahko zaupajo in spregovorijo o najnežnejših vsebinah ali najglobljih bolečinah. Jaz pa sem v tem letu večkrat šla na sestanke, ki so jih sklicali z danes na jutri, kjer smo s kolegicami in kolegi poskušali razložiti ravno vse to nevidno, krhko, a hkrati tako močno in pomembno tkivo, ki se gradi v terapevtskem odnosu in lahko preobrne življenje mladega človeka. Zaradi prihodnosti vseh nas, predvsem pa zaradi prihodnosti vseh, ki prihajajo za nami, sem presodila, da je to tako zelo pomembno področje, da ga ne moremo prepustiti toku in smeri, v katero pri nas za zdaj še vedno gre: v smeri poenostavljanja, razvrednotenja in razkrajanja dosedanjega, vse z namenom uveljavljanja nepreverjenih pristopov za zaslužek majhne skupine ljudi.
Obenem pa je vse, kar si želim, samo to, da bi lahko spet v miru sedela v ambulanti z otroki, mladostniki in njihovimi družinami. Pa s kolegi na raznih strokovnih srečanjih ali izobraževanjih. In seveda s prijatelji in bližnjimi. V miru in zaupanju, da bodo drugi delali tisto, za kar so izšolani ali izbrani. Kot na primer na Danskem, kjer je politična kultura na zelo visoki ravni, enako pa tudi njihova odgovornost. Vsi ključni zakoni se sprejmejo s skupnim soglasjem vladajočih in opozicijskih strank ne glede na trenutno sestavo vlade. Tako je zagotovljeno, da sprejemajo premišljene ukrepe za prihodnost in v dobro vseh. Ne morejo biti in niso orodje za pridobivanje političnih točk pred volitvami in niso predmet iskanja krivca v »prejšnji vladi«, saj jih vedno sprejmejo vsi skupaj. Takšne odgovorne politike si želim, da jo bomo lahko prepustili izvoljenim predstavnikom, drugi pa bomo lahko mirno delali tisto, za kar smo se odločili in izšolali.
Niti medčloveških odnosov so res nevidne. So krhke in hkrati močne. Lahko so le kratkotrajne ali večne. Od samega začetka našega življenja so za nas nujne in na nas pomembno vplivajo, kot tudi mi nanje. Brez odnosov nas v resnici ni. Vse te niti različnih odnosov so zelo različne in zapletene. In ravno zaradi nevidnosti je o njih težko govoriti, jih včasih težko razumeti in »videti«. Ne vidimo jih z očmi in nimamo aparata ali merilca, ki bi jih lahko zares opredelil. Tako je tudi s terapevtskim odnosom in njegovimi učinki. Ravno zaradi tega to terja toliko več izobraževanja, znanstvene potrjenosti, predvsem pa leta in leta izkušenj ter ustrezne odgovornosti. Vse preveč dobro vemo, kako zelo škodljivi ali celo uničujoči so lahko nekatere vezi in nevidni vplivi.
In če ostanemo še malo pri metafori niti, nevidnih niti ali pa celo navideznih niti. Nikakor ne moremo iz njih stkati blaga, oblikovati in ukrojiti obleke ter vseh prepričati, da če ne vidijo blaga, je to le dokaz, da so neuki. Ter jim potem teh »oblek« zelo drago prodati kot nujni dodatek za vsakogar, za prav vse vremenske razmere in namesto resničnih oblek, ki so jih doslej nosili. No, o tem sem bila prepričana do nedavna. Do pred dvema letoma. Zdaj me je realnost prepričala, da je celo mogoče s takim blagom zelo dobro trgovati, dokler vsi prikimavajo, kako strašno lepo da je. In ker kaže, da se bo dalo blago dobro prodajati, odpirajo nove tkalnice in krojaške delavnice ter krojaške šole. Ko s kolegi že dve leti pojasnjujemo, da teh oblek ni, pa nas le pogledajo in zamahnejo z roko in nas poskušajo utišati. Pravijo nam, da mi ne vemo in ne razumemo, ker smo staromodni.
Ogromno je osebnih interesov, še več interesov skupin
Skratka, mislila sem, da mi bo dopust in odmik pomagal. Telo in zdravje sta me že resno opozarjala, da je to nujno. Pa se ni zgodilo, kot sem pričakovala. Pogled z razdalje je samo še bolj zastrašujoč. Kot umetnina Angela Filomena Nebeški otoki, kjer vidimo zelo drugačno podobo, če gledamo od daleč ali ko se približamo. Zakaj nihče ne želi videti in vedeti? Nihče ne sliši?
S stališča naše zahodne kulture lažje vidim, kako poudarjanje individualizma, kjer je samouresničitev glavni cilj in namen, ki povsem spregleda skupno in skupnostno, privede v resnici do globokega egoizma, kjer je pomemben le »jaz in zgolj in samo jaz«. Na račun kogar koli. Cena ni pomembna. In to me straši in jezi. Kot družba bi se morali odločiti, da tega ne bomo dopustili, in pričeti spet zares skrbeti za naše najmlajše, ki bodo na tak način znali spet videti in negovati pomen bližine, drugega in skupnega, kjer pa sebe seveda ne izgubiš. Vsi le pridobimo. V ta namen in da bi nekje začeli, smo s kolegicami pripravile program za vzgojiteljice v vrtcih, ki ga je podprl tudi NIJZ, pa je že dve leti v enem od predalov na ministrstvu za zdravje, kjer čaka na dokončno potrditev.
Takšna kultura individualizma je v popolnem nasprotju z vzhodno, recimo japonsko kulturo, kjer so skupno in skupnost ter pravila in čast na prvem mestu. Pravzaprav je individualno podrejeno vsemu. Družbi in družbenemu, kot tudi naravi. In to je čutiti na vsakem koraku in skozi stoletja.
Oboje ima, če je pripeljano v ekstrem, svojo ceno. In mislim, da bi bila uravnoteženost obojega prava. Pa jo zmoremo kot družba? Kot se kaže ob sprejemanju tega zakona o psihoterapiji, bi žal rekla, da očitno še ne. Ogromno je zelo osebnih interesov. Še več je interesov skupin. In zelo spretno se vpliva na javno mnenje, predvsem pa se v zadnjih letih omalovažuje zdravstvene delavce, predvsem zdravnike.
Verjetno je čas, da zelo jasno in na glas povemo, da sta javno šolstvo in javno zdravstvo draga. Zelo draga. Lahko tudi ugotovimo, da imamo v zdravstvu ogromno znanja in zelo dobre storitve. Imamo kakovostno javno zdravstvo. To si upam trditi. Sistem pa je treba posodobiti. Trenutno se tega lotevamo z uvajanjem vedno več birokracije, ki naj bi kontrolirala delo zdravnikov in drugega medicinskega osebja. To nam v resnici le jemlje prepotreben čas, ki bi ga raje še naprej posvečali pacientom. Ti ukrepi hkrati sporočajo, kot da je v nas in našem delu težava. Težave in rešitve so drugje. Predvsem pa mora biti najprej premišljena politična odločitev – bomo ohranili kakovostno javno zdravstvo in kako? Močno upam, da se za to najde politična volja med vsemi inteligentnimi ljudmi, ki so v politiko vstopili z iskrenim namenom delovanja v skupno dobro. In ne le v skrbi za svojo osebno karierno pot.
Predlog zakona o psihoterapiji je le še en trojanski konj
Prenehajmo pa se pretvarjati, da je podpihovanje nezaupanja v delo in znanje zdravstvenih delavcev, v znanost in znanstvene dosežke ter v zdravljenje kaj drugega kot preusmerjanje pozornosti in iskanje krivca za to, da sistema ne zmoremo obdržati takšnega, kot je. Žal imam občutek, da se na tak način počasi dopušča razpad dragega sistema javnega zdravstva, krivca pa se vnaprej določa v zdravnikih. Upam, da se motim, vendar menim, da je trenutni predlog zakona o psihoterapiji le še en trojanski konj. Prikazovan kot darilo, ki pa se že odpira in iz njega prihajajo resnični načrti in nameni posameznikov. Takšen, kot je zdaj, je samo začetek konca kakovostne zdravstvene obravnave na področju duševnega zdravja. Ko se bo ta konj odprl do konca, bo javne zdravstvene mreže na tem področju konec. In ne bo mogoče vedeti, h komu si prišel na obravnavo in kakšno pomoč lahko pričakuješ.
Za konec samo še ena metafora. Niti je več vrst in vse so niti. Imamo pa tudi vrvi. Vsaka od teh ima svoj namen in svojo vlogo. S svileno nitjo bomo lahko na primer zašili kirurško rano. Zelo natančno in premišljeno, z jasnim namenom in izkušnjami. Ali pa bomo s primerno nitjo zašili jadro. Zašijemo ga lahko zelo natančno in previdno. Lahko pa bomo ugotovili, da je za popravilo potreben drugačen pristop. Drugače pa je, ko želimo jadrnico, ki ne potrebuje popravila, le zaščititi in jo želimo privezati k pomolu, da je ne odnese v čeri ali da se ne prevrne v nevihti. Za to bomo potrebovali debelo in močno vrv, ki pa seveda ni natančna, je pa za to najprimernejša. Lahko se tega dela lotimo tudi s svileno nitjo. Potrebovali bomo ogromno časa in zelo veliko niti. Vprašanje pa je, ali je to smiselno. Ne moremo pa se lotiti šivanja z vrvjo. Ta je sicer zelo močna in vzdržljiva, vendar strašno preveč debela, okorna in nenatančna. To ni le nesmiselno, temveč že kar nemogoče.
Zares pravo specialistično psihoterapevtsko znanje in kompetence se pridobiva le na temeljih ustreznega fakultetnega študija medicine ali psihologije in nato še z več leti dela in nadaljnjega študija pod mentorstvom na klinikah in v ambulantah znotraj zdravstva. Tako kot povsod drugje po svetu. In le tako se lahko zares naučimo psihoterapije. Znanja, ki so pridobljena zgolj na drugih fakultetah, so zelo pomembna in dovolj trdna za svetovalno psihološko delo, ki naj ga diplomanti tako tudi uporabljajo. In novi zakon naj to jasno opredeli. Tudi če se ta študij imenuje specialistični ali klinični študij ali še kaj podobnega, to pač ni in ne more biti klinično.
Res moramo ločiti nit in vrv ter vsaki dodeliti vlogo, ki ji pripada. Tudi če se bomo še naprej pretvarjali, da navidezna obleka iz neznanih in nepreverjenih niti zares obstaja, ta ne bo nič bolj oblekla cesarja.
Sprejeti moramo, da je cesar gol. Lahko je nudist, če se tako odloči. Lahko se mu pridruži še kdo, če se tako odloči. Vendar poimenujmo stvari, kot so. Navidezne obleke iz navidezno zlatih navideznih niti naj nosijo kar tisti, ki so jih stkali – krojači, šivilje in modne svetovalke.
URŠA P. MREVLJE LOZAR, specialistka otroške in mladostniške psihiatrije, specialistka psihiatrije
