Nova priložnost za popravo te krivice, globoko zasidrane v slovensko zavest, se je pokazala ob koncu druge svetovne vojne, ko so 1. maja 1945 v Trst vkorakale enote 4. armade Narodno osvobodilne vojske Jugoslavije. Toda naslednji dan so z druge strani v Trst vkorakale še britanske in novozelandske čete, zaradi česar je prišlo do precejšnjih napetosti med dvema zavezniškima vojskama. Sledila so številna diplomatska poganjanja in vojaško močnejši zahodni zavezniki so dosegli, da so se morale jugoslovanske enote celo pod grožnjo vojaškega spopada 12. junija umakniti ne samo iz Trsta, temveč tudi iz pretežno slovenskega tržaškega zaledja vzhodno od demarkacijske črte, imenovane Morganova linija. Zarisal jo je britanski general William Duthie Morgan in z njo ozemlje Julijske krajine, Primorske in Istre razdelili na coni A in B. Tu ne gre za isti coni kot v poznejšem primeru Svobodnega tržaškega ozemlja, temveč za precej obsežnejše območje. Pod cono A so pod nadzor zavezniške vojaške uprave (ZVU) razen celotne Julijske krajine med drugimi sodili Bovec, Tolmin, Komen in Sežana ter na jugu Istre kot nekakšna enklava še Pulj, pod cono B pa preostanek Slovenskega primorja ter celotna Istra brez Pulja. Z umikom jugoslovanskih sil so v coni A na svoje prišle še žive fašistične celice ter izvajale pogrom nad Slovenci. Namesto da bi te Angloameričani ter civilna policija (CP) branili pred nasiljem, so se neredko postavili celo na stran nasilnih razgrajačev. Deloma naj bi se tako obnašali tudi zaradi tega, ker so jugoslovanski piloti sestrelili ameriški letali, ki sta kršili naš zračni prostor. Decembra 1945 so zavezniške oblasti za nekaj časa celo prepovedale izhajanje slovenskega časnika Primorski dnevnik, ker si je to njihovo početje drznil kritizirati.
Še vedno nad 350 antifašistov v zaporih cone A
Kljub temu da je angloameriška vojaška uprava v coni A Julijske krajine še pred kratkim javno obljubljala, da se bodo vsi primeri aretacij antifašistov obravnavali in pravično rešili, moramo ugotoviti, da so bile take obljube, katere je dal tudi sam g. Bowman, le opravičilo za nadaljnje zadrževanje antifašistov v zaporih. Dejstva, da je v tržaških zaporih še vedno 175 antifašističnih borcev, da je v tržiških zaporih 32 antifašistov, da jih je v Gorici zaprtih 105, da se nahajajo antifašisti tudi v puljskih zaporih ter da je pričela ZVU uporabljati nove zapore za antifašiste tudi v Devinu, kjer ima svoj glavni stan 13. zbor in kamor je ZVU zaprla 4 antifašiste iz Gorice, si ne moremo tolmačiti drugače kot za namerno dopuščanje prostega delovanja CP, ki stremi za tem, da povzroči vsem antifašistom čim več trpljenja. (…) Tako ravnanje z antifašističnimi borci Julijske krajine in Trsta, ki so ves čas borbe nesebično stali ob strani svojih angloameriških zaveznikov, se da, na žalost, primerjati le s postopanjem bivših italijanskih sodišč, ki so bila prežeta s fašističnim duhom. (…)
Primorski dnevnik, 3. septembra 1946
Gonja proti novi Jugoslaviji
Isti dan, 9. avgusta, ko je bilo v bližini Ljubljane prisiljeno na tla prvo ameriško vojaško transportno letalo, je prišlo na Morganovi črti pri Gorici do sledečega incidenta:
po službenih opravkih sta se peljala v bolnišnico v Gorico politični komisar jugoslovanskega vojaškega odreda major Vlado Despot in vojaški zdravnik dr. Rafael Dimnik, po činu stotnik. Šofiral je vojak Josip Svaline.
Ko so prišli v Gorico, jih je napadlo 100 do 150 italijanskih fašistov, toda so tej drhali ušli vsled prisotnosti šoferjevega duha. Ko so prišli v bližino bolnišnice, kamor so bili namenjeni, je pred jugoslovanski avto zapeljal ameriški »jeep«, takoj zatem pa je avto obkrožilo še devet »jeepov«. Z njih so se vsuli ameriški vojaki, oboroženi s puškami in granatami, potegnili jugoslovanska častnika in šoferja iz avta ter vse tri pretepli do krvi s samokresi in gumijavkami. Vso okrvavljeno trojico so potem naložili na »jeep« in jo ob tuljenju fašistov odpeljali na kvesturo in od tam na stan ameriške vojaške policije.
O tem incidentu, kakor tudi o številnih sličnih incidentih v coni A, nismo v ameriškem tisku čitali besedice, niti slišali po radiu. Čitali pa smo, kako je ameriška okupacijska armada paradila z vso svojo bojno opremo ob Morganovi črti, ne v znak prijateljstva, marveč v znak pretnje Jugoslaviji.
Pred nekaj tedni je nekdo iz zasede ustrelil tudi nekega ameriškega vojaka. Za represalije je potem ameriška vojaška patrola napadla jugoslovansko patrolo in ubila tri jugoslovanske vojake. O tem incidentu je ameriško časopisje poročalo, toda je zamolčalo, da so bili ubiti trije jugoslovanski vojaki. To smo izvedeli šele iz Titove izjave po 19. avgustu.
V ameriškem »svobodnem« tisku tudi zelo redko in malo čitamo o divjanju italijanskih fašistov v Trstu in drugih krajih cone A in o tesnem sodelovanju okupacijske oblasti s temi elementi. Vse to menda zato, ker take novice niso važne za ameriško javnost. Ta »svobodni« tisk tudi pridno skrbi, da je ameriška javnost skoro v totalni ignoranci glede dejstva, da ameriške in angleške vojaške oblasti protektirajo v Italiji, Avstriji in drugje lepo število največjih vojnih kriminalcev in kvizlingov iz Jugoslavije – da o drugih ne govorimo. Med njimi je tudi Ante Pavelić, notorični hrvaški kvizling in slepo orodje Hitlerja ter Mussolinija. (…)
Prosveta (Chicago), 3. septembra 1946
Jugoslovansko-ameriški spor in Zedinjeni narodi
Pariz. Iz dobro informiranih virov prihaja vest, da bo Jugoslavija morda spravila svoj spor z Zedinjenimi državami na dnevni red varnostnega sveta Zedinjenih narodov.
Jugoslovani so sicer izpustili na svobodo letalce, ki so se nahajali na krovu letala, ki je bilo prisiljeno pristati na tla dne 9. avgusta, a so vendar prepričani, da pomeni neprestano preletavanje jugoslovanskega ozemlja kršenje njihove suverenosti.
Jugoslovani posebno naglašajo veliko število vojaških letal, ki so letala preko njihovega ozemlja. Cenijo, da je bilo najmanj 150 nedovoljenih poletov nad Jugoslavijo ter da je bilo najmanj 80 teh kršitev jugoslovanske suverenosti izvedenih s strani ameriških zračnih sil. Poudarjajo tudi, da so bili nekateri poleti izvedeni v formacijah, in vprašujejo, ali so se te formacije tudi izgubile v megli.
Vpliv spora na pariško konferenco je bil velik. Vse se je sukalo okrog tega predmeta.
Prosveta, 3. septembra 1946
Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si
