Na tem je bil zamišljen in grajen (nikoli zgrajen) svet, kjer se je zdelo, da bo prihodnost boljša. Povsod, za vse, na vzhodu, zahodu, jugu. Dvajseto stoletje se je zdelo stoletje napredka, umetnosti, razvoja znanosti, industrije, tehnologije, človekovih pravic, upanja in svobode, kolonialne sile so se navidezno umikale demokratizaciji, premišljala so se družbena, politična, gospodarska razmerja. Horizont je bil, skratka, odprt.
Da bi vseeno (s)poznali preteklost, smo hodili v muzeje, občudovali spomenike, brali knjige, gledali filme. O dogodkih, pomembnih osebah, letnicah, bitkah, mirovnih konferencah smo se učili v šoli in iz pripovedi starejših. Preteklost daleč nazaj, prihodnost pa za ovinkom. In bila je naša.
Zdaj, toliko let starejši, smo v tej prihodnosti, ki pa ni taka, kot so nam jo obljubljali, in ni naša. Antropolog David Graeber je nekoč vprašal: »Kje so ti leteči avti, teleportacijske naprave, kolonije na Marsu in vsa druga tehnološka čuda, za katera je otrok, ki je odraščal v sredini in do konca 20. stoletja, domneval, da bodo do zdaj obstajala?« To je odzven dobe napredka in ideje o boljšem jutri, ki se zdi radikalno drugačna od možnosti za sanje današnje mladine, katere tehnološka in politična prihodnost se zdita vse bolj temačni.
V tem kontekstu toliko bizarnejše izpadejo prazne besede nekih praznih predsednikov, kako ne smemo pustiti, da se tista temna preteklost ponovi, in toliko bolj zlovešči pozivi namišljenih zagovornikov demokracije in človekovih pravic, naj jim, če želimo prihodnost, verjamemo, da nas bodo odrešili prav oni.
Zgodovina se, ne glede na vse, ponavlja.
Ponovila se je v vrsti vojn. V naši bližini nazadnje po razpadu Jugoslavije, še prej v ameriških ekspedicijah v Južni Koreji, Vietnamu, ruskih v Afganistanu, ne tako daleč nazaj v imperialni dronovski distribuciji svobode in demokracije po Iraku, pa spet v Afganistanu in Libiji in drugih državah, ki so od našega sveta tako oddaljene, da jih le stežka najdemo na zemljevidu. In končno se je grozota ubijanja ponovila še enkrat, v poblazneli ruski invaziji na Ukrajino. Ta vojna je geografsko, politično, simbolno toliko bliže, da so nacionalne in nadnacionalne oblasti nekaterim beguncem vendarle priznale status človeka.
Zgodovina se vseeno ne ponavlja sama od sebe. Ponavljajo jo od realnosti odklopljeni modeli, ki očitno nikoli niso šli v muzej (a tja sodijo), niso si ogledali Noči in megle ali Groba kresničk, nikoli niso brali Sadako bi rada živela ali Mladega upornika, niti ne Ali je to človek? Ali vsaj nikoli niso zmogli razumeti sporočila, ki ga ta dela nosijo, da za razpihovanje sovraštva in nasilja in vojne ni ne dovolj veličastnega naroda ne dovolj posvečenega razloga, ki bi upravičil in opravičil ubijanje.
In kakor se ponavljajo vojne, se ponavljajo protesti proti vojni, podpisujemo peticije, zbegani in besni razmišljamo, kako se je, po vseh teh obljubah, to spet lahko zgodilo. Medtem avtorji praznih izjav o svobodi in miru malodane kličejo vojno in pozivajo k sankcijam, ki najprej usekajo navadne ljudi, le redko razpečevalce sovraštva in vojn. In ko mesta letijo v zrak in bes prehaja v nemoč in žalost v solze, trupla spet ležijo v jarkih in kri spet mezi v razpoke. Ob vzhičenih bojnih klicih in izlivih občudovanja, povzdigovanja žrtev in poveličevanja sebe opazujemo pavšalno demonizacijo skupin, na katere v histeričnem čredenju strasti lepimo zločinskost posameznikov.
In ko bo (tudi) te vojne enkrat konec, bomo spet poslušali, gledali, brali veličastne zgodbe, filme in pesmi o bitkah in bojih, žrtvah in žrtvovanjih, o neustrašnosti in pogumu, o porušenih mestih, ki se niso predala, o zločincih, ki so pozabili na svojo človeškost in se niso ozirali na drugega, na kulturo, preteklost, humanost.
V procesu izdelave spomina in urejanja pozabe bomo spremljali, kako se kaos trenutka spreminja v red zgodovine. In poslušali bomo, spet in spet, kako se te grozote ne smejo več ponoviti, kako moramo že v kali zatreti gibanja in procese, ki vodijo v vojno.
Ampak prav tako bomo, tako kot danes in vse prevečkrat prej, pozabili na eno podrobnost: ni namreč dovolj, da poznamo imena slavnih vojskovodij in junakov in se na pamet naučimo datumov in letnic dogodkov, deklaracij, smrti. In ni dovolj, čeprav je kritično nujno, da vemo, kdo je bil sovražnik in kdo žrtev. Ko se o teh stvareh pogovarjamo za nazaj, se pravzaprav pogovarjamo o posledicah, ki so jih sproducirale tehnike sovraštva.
Da bi morda lahko vsaj upali, da bomo kdaj lahko preprečili ubijanje smisla, zločine proti človeštvu in kršitve mednarodnega prava, bi se morali prvenstveno naučiti in si zapomniti, da se sovraštvo ne rodi iz nič, da imata bodoča žrtev in napadalec zgodovino, ki je do tja pripeljala; kar v ničemer ne izključuje odgovornosti napadalca. Razumeti bi morali, da se napetosti in zamere med skupnostmi in državami ustvarjajo s tehnikami sovraštva: z medijsko-političnimi lažmi in manipulacijami, cenzuro in prepovedjo, pritiski korporacijsko-imperialnih tvorb, ki so posledica povsem partikularnih interesov, in ne interesov skupnosti, države, kaj šele ljudi in planeta. Gre za tehnologijo množične histerije, za katero se zdi, je oblastniki ne razumejo; ali pa jo, prav nasprotno, še predobro razumejo.
Medtem trenutni oblastniki najbolj vneto opletajo z zastavami in visokoletečimi floskulami in z navideznimi besedami miru kličejo ljudstvo k vojni. Ukinjajo se študijske vsebine, umikajo spomeniki, zapirajo trgovine. In tako postane nevprašljivo in nujno in prav, da se prepove knjigo ali ime, tokrat rusko, drugič kakšno drugo. Uničevanje je bistveno manj naporno kot grajenje skupnega, novega, in je tudi zato toliko bolj priročno za tiste voditelje in junake, ki se ob grožnjah z jedrskim orožjem naslajajo nad obetom uničenja.
Če se vrnem na začetek: svet po drugi svetovni vojni je bil svet na planetu, ki je imel pred sabo predstavljivo prihodnost. To prihodnost je ustvarjala ideja nenehnega napredka, ki se je razpasla na ramenih industrijske revolucije in velikega pospeševanja in prevlade znanstvenega pogleda na svet, ki je omogočal zadovoljevanje vse večjih energetskih potreb fosilne civilizacije. Hkrati se je ideja prihodnosti po drugi vojni vzpostavila tudi skozi odmik od nebrzdanega imperialističnega kapitalizma izpred druge svetovne vojne, ki ga je, do 1990. let, v ravnovesju držala ideja socializma (ki jo »demokrati« danes odmetavajo kot zločinsko in pri tem priročno pozabljajo, da so zločini in zablode posledice dejanj ljudi, in ne ideologije same).
V tem splošnem povojnem poletu je zgodnje skrbi o tem, da zemeljski viri niso neskončni in da ima izkoriščanje svoje meje, preglasilo vztrajno, a zmotno prepričanje, da je planet stabilno okolje. Spregledali so, na primer, past Jevonsovega paradoksa, ki nastopi takrat, ko tehnološki napredek oziroma spremembe politik povečajo učinkovitost izkoriščanja virov, hkrati pa zaradi povečanega povpraševanja zraste poraba tega vira. To je v času po padcu socializma vodilo v še bolj ekscesno ekstrakcijo in potrošnjo, kar se morda najočitneje odraža v proizvodnji oblačil in plastike za enkratno uporabo (s tem problemom se zakonodaje začenjajo ukvarjati šele v zadnjem času). Prav tako so spregledali rezultate študije iz leta 1972, kjer so Dennis Meadows in drugi ugotovili, da se bo človeštvo, če se ne bo oziralo na okoljsko in družbeno ceno ekonomske rasti, znašlo v hudi gospodarski, družbeni in okoljski krizi. In tega se očitno ne zavedamo niti danes, ko v tej krizi smo. A nekateri se raje igrajo vojne, namesto da bi iskali planetarne rešitve.
Nenazadnje bo svet, ki bo nastal na tokratnem pogorišču, soočen z radikalno drugačno perspektivo prihodnosti. Zdi se, da bo ukrajinska vojna tisti dogodek, ki bo dokončno pokopal »povojni sen« 20. stoletja. Novi svet se bo zbudil utopljen v prihodnost, ki ne bo več klicala po preprečevanju klimatskih sprememb, ampak le še po kriznem ukvarjanju z njihovimi posledicami (kot da se ne moremo izviti »večnemu flikanju sveta«). In pri tem je neizbežno spoznanje, ki odzvanja idejo o sinergiji politične praznosti, da se moramo ukvarjati z zablodelim upravljanjem pandemije in blaznostjo vojne, medtem ko kritična realnost tiči med nuklearno evtanazijo, ki jo bodo morda sprožili idejni izpraznjenci, ter počasno okoljsko smrtjo, v kateri sodelujemo vsi kot (so)storilci in žrtve.
Zato je čas za tale nasvet, če si izposodim Pankrte: »Če ne morte naprej, odstopte, odstopte iz te igre čim prej!« Ali, z drugimi besedami, odjebite! Ker preprosto nočemo sveta, kjer bomo na koncu peli kot Pink Floyd v postapokaliptičnem komadu Zahajajoči sonci: »In naenkrat je spet dan. Sonce je na vzhodu, čeprav je dneva konec. Dve sonci zahajata. ... In ko se vetrobran stopi, mi solze izhlapijo. ... Pepel in diamanti, sovražnik in prijatelj. Na koncu med nami ni bilo razlik…«
Ne, hočemo svet, kjer bomo probleme reševali, ne pa jih ustvarjali, kjer se bomo pogovarjali, in ne streljali, kjer bomo skrbeli zase in za druge in za planet in živali in rastline (če nočemo ostati zgolj, kot je leta 1973 rekel jugoslovanski sociolog Rudi Supek, bacil človek, ki osvaja Zemljo). Tega pa sistem – ki temelji na izkoriščanju in nebrzdani ekstrakciji, ki cveti na strahu in sovraštvu, ki prezira življenje – ne more dati. Zato ne potrebujemo še ene internacionale, ampak planetarno off-nacionalo. To ne pomeni, da zanikamo svojo skupnost, ampak da pogledamo tudi preko sebe, iz svoje vasi, skozi svojo nacijo in čez državo – do drugih. Da si priznamo, da smo prebivalci istega planeta (in različnih svetov), ter rečemo: »Zemljani vseh dežel, združimo se!«
Ja, vem… utopija, ampak ej, zakaj bi se morali navadni ljudje zadovoljiti z neko vsiljeno, kot-da-nespremenljivo realnostjo? In za konec, ali pa za nov začetek: Ernest Bloch je nekoč rekel, da ljudje globoko v sebi vedo, da stvari niso nespremenljive, da so lahko drugačne, čeprav se alternativa kaže kot radikalno nemogoča. Ja, stvari so lahko drugačne. Lahko pa so tudi zmeraj iste. Če hočemo, da bo prihodnost naših otrok njihova, je odločitev naša.
