Čarobna božična iluzija

V kotu dnevne sobe je stalo drevce, okrašeno s tistimi dolgimi belimi sintetičnimi laski, ki so bili tedaj najbolj modna dekoracija. Pod drevesom so stale jaslice s prazno zibko – glineni Jezušček se je v njej pojavil šele po polnoči. In vse to v času resnega socializma, torej v času, ko nekateri trdijo, da se v predbožičnem času ni dalo kupiti pomaranč. A se spomnim, da so vedno bile na praznični mizi mojih starih staršev. Res pa je, da ne babice niti staršev nikoli nisem vprašala, kje so jih dobili in ali je bilo v to dejanje vmešano tihotapstvo. Ko smo se napokali pečene kure in mastnih klobas, smo si otroci razdelili darila: večinoma so bile to čokolade oziroma v letih največje stabilizacije sladkorne tablice in vedno so bili ob njih tudi listki smučarske loterije Podarim-dobim. Po darilih se je začela debata o tem, kam bi verujoči del družine odšel na polnočnico. Potem smo šli domov, naslednji dan, se pravi na božični dan, pa brez izgovorov v šolo in službo. Šele v srednji šoli sem si drznila učitelju samoupravljanja s temelji marksizma na božični dan kot zaprisežena ateistka zabrusiti, da nima pravice na ta dan dijakom razdeliti kontrolnih nalog, češ da je za nekatere praznik. A to je bilo tistega leta 1986, ko je predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva Jože Smole dobil nadimek Božiček, ker je na božični večer revolucionarno v televizijskem voščilu Slovencem voščil za praznik in se je tako simbolično začela slovenska pomlad.