Skliceval se je na generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki je izpostavil, da so bolniki pogosto naročeni na zelo oddaljene termine, nato pa pridejo na vrsto bistveno prej. Premier je ob tem ocenil, da na tem področju vladata kaos in nered.
Že naslednji dan je bil v isti oddaji gost strokovni direktor NIJZ prof. Ivan Eržen, da bi pojasnil premierjeve trditve. Javnost bi v tem kontekstu upravičeno pričakovala jasno, nedvoumno in številčno podprto razlago. Namesto tega smo dobili previdna pojasnila o metodologiji zbiranja podatkov, tehničnih omejitvah sistema in odgovornosti izvajalcev zdravstvenih storitev. Bistveno vprašanje pa je ostalo odprto: ali uradne evidence o čakalnih dobah zanesljivo odražajo dejansko dostopnost zdravstvenih storitev ali ne?
Relativiziranje uradnih podatkov
Če predsednik vlade javno podvomi o verodostojnosti uradnih statistik, gre za resen institucionalni signal. Statistični podatki o čakalnih dobah niso obrobna informacija – na njih temeljijo razporeditev javnih sredstev, načrtovanje kadrov, sklepanje pogodb z izvajalci in ocenjevanje uspešnosti reform. Če so podatki napačni ali metodološko problematični, je ogrožena podlaga za celotno zdravstveno politiko.
Strokovno gledano je ključno vprašanje, ali NIJZ zgolj tehnično zbira podatke ali pa ima tudi aktivno vlogo pri zagotavljanju njihove kakovosti, primerljivosti in interpretacije. Če institucija opozarja, da administrativno evidentirani termini ne odražajo vedno dejanskega čakanja, bi morala javno in sistematično pojasniti, kakšna so znana odstopanja, kolikšen je njihov obseg in katere korektivne ukrepe uvaja. Brez tega nastaja vtis prelaganja odgovornosti – bodisi na izvajalce bodisi na informacijski sistem – brez jasne opredelitve lastne vloge.
Podobno problematično je, če politični vrh relativizira uradne podatke, ne da bi hkrati predstavil alternativne, metodološko utemeljene kazalnike. Tak pristop kratkoročno deluje pomirjujoče, dolgoročno pa spodkopava zaupanje javnosti in ustvarja občutek, da so številke stvar interpretacije, ne pa strokovne presoje.
Razprava o čakalnih dobah pa ne poteka v praznem prostoru. Sedanji strokovni direktor NIJZ je bil eden ključnih nosilcev projekta eZdravje, ki naj bi bil prelomni korak k večji preglednosti, učinkovitosti in evropski primerljivosti slovenskega zdravstva. Portal zVEM, eRecept, eNapotnico, eNaročanje in CRPP smo sicer uvedli, vendar prav področje naročanja in čakalnih vrst ostaja najšibkejši člen sistema – mnogi pacienti čakajo nedopustno dolgo, informacije o realnem času čakanja pa so pogosto nepopolne ali prepozne. Centralne evidence, ki bi morale zagotavljati zanesljiv vpogled v razpoložljive termine in dejansko obremenjenost zdravstvenih izvajalcev, še vedno ne ponujajo enotnega in preverljivega podatka. V tej luči je vloga NIJZ ključna: kot osrednja institucija za javnozdravstveno statistiko bi moral aktivno nadzirati kakovost, točnost in skladnost podatkov ter poskrbeti, da evidence zares odražajo realno stanje dostopa do storitev in omogočajo učinkovito upravljanje čakalnih dob.
Vendar je že leta 2014 računsko sodišče opozorilo na resne pomanjkljivosti pri upravljanju projekta eZdravje, ki bi moral med drugim omogočati tudi zanesljivo spremljanje čakalnih vrst. Revizija je izpostavila nepregledno financiranje, samovoljno preoblikovanje vsebin, razpršeno odgovornost in pomanjkljiv nadzor – elemente, ki močno otežujejo doseganje ciljev projekta. Te ugotovitve niso zgolj tehnične ali administrativne pripombe, temveč opozorila o širši upravljalski kulturi, ki določa učinkovitost in kredibilnost sistema. Kot eden ključnih nosilcev projekta je prof. Ivan Eržen kot strokovni direktor NIJZ odgovoren, da se vzpostavijo jasni mehanizmi metodološkega nadzora, redne kontrole kakovosti podatkov in transparentnega spremljanja čakalnih dob. Če sistem digitalizacije ni zasnovan z jasno metodologijo, odgovornostjo in doslednim nadzorom, tudi najboljša tehnologija ne more zagotoviti zanesljivih in uporabnih podatkov, ki bi omogočali učinkovito upravljanje zdravstvenih storitev.
Strokovna in politična odgovornost
Danes, ko slišimo, da uradne čakalne vrste morda ne odražajo dejanskega čakanja, se zastavlja temeljno vprašanje upravljanja. Kako je mogoče, da po letih digitalizacije še vedno nimamo strokovno nesporne in javno preverljive slike o dostopnosti zdravstvenih storitev? Če podatki niso točni, je odpovedal nadzor nad njihovim zbiranjem in validacijo. Če pa so točni in kažejo na dolge čakalne dobe, je odpovedalo upravljanje sistema. V obeh primerih gre za vprašanje strokovne in politične odgovornosti.
Kaj bi moral v takšnih razmerah storiti strokovni direktor NIJZ? Najprej bi moral prevzeti aktivno vlogo varuha metodološke integritete podatkov. To pomeni javno objavo podrobne metodologije merjenja čakalnih dob, redno analizo razlik med administrativno evidentiranimi in dejansko realiziranimi termini ter jasno opredelitev, kje so sistemske vrzeli. Potrebna sta okrepitev nadzora nad pravilnostjo poročanja izvajalcev in vzpostavitev mehanizmov neodvisne strokovne presoje kakovosti podatkov. Poleg tega bi moral NIJZ v sodelovanju z drugimi deležniki oblikovati merljive kazalnike izboljšanja ter javno poročati o napredku v določenem časovnem okviru.
Čakalne dobe niso zgolj statistična kategorija. So ljudje, ki čakajo na operacije, diagnostiko in zdravljenje – pogosto nad dopustno mejo. Vsaka metodološka nedorečenost ali administrativna nepreglednost se neposredno prelije v izgubljeni čas in negotovost bolnikov, v skrajnih primerih pa lahko zamude povzročijo resno poslabšanje zdravstvenega stanja ali celo smrt čakajočih. Javnost zato ne potrebuje olepševalnih razlag ali relativizacije podatkov, temveč preverljive informacije in konkretne ukrepe za izboljšanje stanja. Najbolj skrb zbujajoče pa ostaja, da se ob takšnih razpravah praviloma nikomur nič ne zgodi. Opozorila nadzornih institucij zbledijo, sistemi se nadgradijo ali preimenujejo, odgovornost pa se razprši med institucije. Zdravstveni sistem pa temelji na zaupanju. To zaupanje se krha, ko politični vrh relativizira uradne podatke, strokovno vodstvo pa ne ponudi jasne samorefleksije in konkretnega akcijskega načrta.
Neažurnost traja že leta
Decembra lani je minilo deset let, odkar je NIJZ prevzel upravljanje nacionalnih rešitev eZdravja in s tem začel obdobje pospešene digitalizacije slovenskega zdravstvenega sistema, ki naj bi vsakodnevno učinkoviteje povezovala paciente in zdravstvene strokovnjake. Toda neažurnost, organizacijski nered in nezadovoljstvo uporabnikov trajajo že leta. Digitalni okvir obstaja, vendar rezultati ne sledijo obljubam. NIJZ, ki vodi ključne zdravstvene evidence, to očitno počne brez dovolj trdne metodološke podlage in brez doslednega nadzora nad točnostjo ter primerljivostjo podatkov. Prav pri evidencah čakalnih dob se kaže, da sama digitalna infrastruktura še ne zagotavlja kakovosti, če ni podprta z jasnimi pravili, odgovornostjo in stalnim strokovnim nadzorom.
Pri tem ima strokovni direktor NIJZ tudi odgovornost, da javnosti transparentno pojasni porabo obsežnih davkoplačevalskih sredstev, namenjenih projektu eZdravje, saj ta poraba nikoli ni bila celovito in pregledno razložena. Hkrati mora razjasniti dejanske učinke projekta ter odpraviti dvome o njegovi učinkovitosti in transparentnosti. Ob tem mora zagotoviti metodološko trdnost evidenc, preglednost podatkov in financ ter strokovno, nedvoumno komunikacijo z javnostjo. To ni vprašanje retorike, temveč temeljne strokovne odgovornosti, ki neposredno vpliva na zaupanje ljudi in varnost bolnikov.
DUŠAN NOLIMAL, zdravnik, raziskovalec in specialist socialne medicine