Vlada in ministrstvo za kulturo sta pred leti obljubila, da bo obnova Drame »projekt celotne države«. Na papirju je vse lepo in prav: investicijski dokumenti, načrti, časovnice. V resničnosti pa Drama ostaja ujeta v birokratske pasti. Gradbenega dovoljenja še vedno ni. Soglasja sosedov manjkajo. Časovnice se odmikajo, vedno znova. Denar je zapisan v proračunskih vrsticah, a stavba še naprej propada. Ministrica Asta Vrečko zagotavlja, da projekt teče. Toda če bi dramatik takšno repliko napisal na papir, bi mu jo režiser zavrnil kot prazno, nevzdržno frazo. V gledališču, kot tudi v življenju besede brez dejanj nimajo teže – in prav to se dogaja v trenutni kulturni politiki. Vsak dan, ko Drama sameva (zanemarjena in prazna), država izgublja verodostojnost. Če oblast ni sposobna v doglednem času prenoviti svoje osrednje gledališke hiše, kako naj jo jemljemo resno?
Intervju
Boštjan Pavlin: Med vsako krizo imajo ključno vlogo državljani
