Predava zgodovino literature na univerzi La Sapienza v Rimu, na Princetonu v ZDA pa je predaval sociologijo. V Ljubljani je predstavljal prevod knjige Ukaz je že bil izvršen, ki analizira spominjanje poboja talcev v Rimu leta 1945; prevod je pravkar izšel pri Založbi ZRC. Vendar ima v svoji bogati bibliografiji tudi knjige o Bobu Dylanu, Bruceu Springsteenu, Woodyju Guthrieju in ameriškem bluesu. Med drugim je sodeloval pri izdaji plošče Avanti popolo, ki je zbirka revolucionarnih pesmi italijanskega delavskega razreda. Velja za enega največjih evropskih interpretov Združenih držav in je nepoboljšljiv komunist, ki piše za časopis Il Manifesto. Vprašali smo ga, kako je mogoče danes razumeti Ameriko.
Vašo generacijo in nekaj generacij za njo je kulturno formirala Amerika. Med vašimi knjigami najdemo eno o Bobu Dylanu in eno o Bruceu Springsteenu.Moja generacija je odraščala z Jefferson Airplane, The Doors, Grateful Dead in Tomom Wolfejem, Williamom Burrowsom, Hunterjem Thompsonom ter P. J. O'Rourkom. Zdaj imamo problem. Ameriko je težko imeti rad.
Tudi zame se je življenje začelo z glasbo. V petdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem odraščal, je bil italijanski radio zelo plašen. Najbolj radikalne ideje takrat niso prišle do Italije. Če bi takrat slišal Little Richarda, bi se ga morda ustrašil. Prva plošča, ki sem jo sam kupil, je bila Don't be cruel od Elvisa Presleyja. Ampak v resnici je bila to plošča Hound Dog. Don't be cruel je bila stran B. Toda meni je bila bolj všeč, ker sem prvo stran težko razumel. Vendar sem se zaljubil.
Zakaj je bila tako privlačna?Ah, zato, ker smo v hipu razumeli, da naša kultura ni več kultura naših staršev. Amerika nas je naučila, da obstajamo kot mladi ljudje. V petdesetih letih smo glasbo odkrili kot mladinsko kulturo, ki se je potem v šestdesetih letih prelevila v gibanje. Ta glasba je prinesla s seboj popolnoma nov odnos med spoloma. Do zadnjega letnika srednje šole smo bili fantje in dekleta v italijanskih šolah v ločenih razredih.
