Bolšjak

Vsaka raba je dejansko začasna, vsaj dokler se kaj ne pokvari, iztroši, zastara ali ni več uporabno. Lahko pa se česa naveličamo in se ponudi neka nova možnost zamenjave ali načina rabe. Najbolj običajni sta stalna in občasna raba, le izjemoma je raba lahko tudi sočasna. Podaljšana raba nastopi po tem, ko damo tisto, kar uporabljamo, obnoviti ali popraviti. Ponovna uporaba pa je, kadar uporabljamo staro, že rabljeno, a dobro vzdrževano blago iz druge roke. Zelo redko prakticiramo skupno rabo oziroma souporabo, kakršno uresničujejo skupine zanesenjakov, ko sobivajo v sodobnih komunah, si delijo zadružno premoženje in preizkušajo različne skupnostne oblike življenja in dela. Med temi je, še zlasti med skvoterji, popularna tudi tako imenovana začasna ali prehodna raba. Najbolj je razširjena skupna raba, s katero si po spletu delimo najrazličnejše dokumente, besedila, posnetke. V načelu vse naštete oblike rabe povečujejo uporabnost vsega, kar uporabljamo. Zato skupaj z energetsko učinkovitostjo in prehodom na obnovljive vire predstavljajo enega od ključnih stebrov razogljičenja. Ponovna raba in podaljšana uporabnost vsega, od prostora, zgradb do vozil, naprav in drugih proizvodov, je namreč ključni mehanizem, ki poganja krožno gospodarstvo. Na tak način se med gradnjo in razgradnjo oziroma proizvodnjo in presnovo ustvarja bistveno več prihranka vseh vrst materialnih in energetskih virov, kot ga dobimo s presnovo uporabnih odpadkov. Višja stopnja od ponovne uporabe je samo še souporaba vsega naštetega, ki pa predpostavlja precej drugačno organizacijo in vrednostno orientacijo celotne družbe. Ta naj bi temeljila na zmernosti, solidarnosti, sodelovanju, odgovornosti in skrbi za skupno dobro. V teoriji edina alternativa je v praksi težko uresničljiva, saj bi jo kapitalizem hitro zatrl. Ena bolj uporabnih možnosti je namesto alternativnega gospodarskega sistema podpirati sekundarni trg rabljenih proizvodov. Ta bi deloval kot podaljšana oblika trgovine po istih tržnih mehanizmih kovanja dobička iz ponudbe in povpraševanja. Bistveno je, da v nasprotju s primarnim trgom ne bi ustvarjal novih proizvodov, ampak bi stare vključeval v obtok in uporabo ter s ponudbo vsem dostopnih rabljenih dobrin krepil socialno vključenost.