Skoraj dve desetletji po tistem, ko me je začaral šestminutni otvoritveni prizor filma Werckmeisterjeve harmonije, v katerem v vaški gostilni sredi blatne madžarske ravnice raznašalec časopisov János vinjene vaščane, da bi jim ponazoril, kako deluje naš sončni sistem, dvigne na noge in jim zaupa vloge sonca, lune, Zemlje in drugih planetov ter jim pojasni, v katero smer in po kateri osi se morajo vrteti, mi je v roke prišla neverjetna knjiga Melanholija upora Lászla Krasznahorkaia, objavljena davnega leta 1989, v kateri je ta prizor opisan tako natančno, da se mi je ob branju zdelo, da ga je režiser Béla Tarr od črke do črke prenesel na filmsko platno, pravzaprav sem med branjem knjige večkrat zaslišal temačno, repetitivno glasbo Mihálya Viga in sprva pomislil, da se trije različni umetniški geniji nikoli niso tako zlili skupaj, in bil sem pripravljen verjeti, da so Krasznahorkai, Tarr in Vig v resnici trije obrazi istega umetnika, vstalega iz blatne luže sredi brezkončne panonske ravnice, po kateri najprej v romanu, pozneje pa še v filmu Satanov tango prihaja odrešenik, ki to seveda ni, ker svet Lászla Krasznahorkaia ne dopušča odrešitve in so v njem zato odrešeniki lahko le lažni, kakor bi Lászlo sredi osemdesetih pisal o današnjih časih, v katerih množica malih, izgubljenih duš hrepeni po odrešitvi, lažni odrešeniki pa se pojavljajo iz megle in v megli spet izginjajo, v počasnem, črno-belem posnetku, ob temačni in repetitivni glasbi, ob kateri občutek smisla uhaja …
