»Zadnji čas je, da slovenski kmetje jenjajo tako neusmiljeno pokončevati gozdove, katere dobivajo za odškodovanje svojih gozdnih pravic, in da se poprimejo umnega gospodarstva svojih gozdov, kajti le z umnim gospodarstvom in oskrbovanjem prihranili se bodo lepi gozdovi, kteri bodo tudi prihodnjim rodovom zadostovali za domače potrebe. Le umno gospodarstvo bode obvarovalo, da se vsa lepa slovenska dežela ne spremeni v pusti kras.«
(Mavricij Scheyer: Navod, kako naj ravnajo kmetje in cele soseske z gozdom (V Ljubljani, 1869)
Le malo bi bilo treba dopolniti to misel iz 19. stoletja. Poleg kmetom je danes takšno opozorilo namenjeno še drugim lastnikom gozdov, pa seveda državi in predvsem Zavodu za gozdove Slovenije kot javni gozdarski službi, ki strokovno usmerja razvoj vseh slovenskih gozdov.
Pa seveda Zavod za gozdove Slovenije dandanes ne bo naslovil podobnega poziva na vse odgovorne, saj sodi: »Slovenski gozdovi so sicer v dobrem stanju in se zaradi dolgoletnega sonaravnega upravljanja v več kot 90 odstotkih naravno obnavljajo sami. Z drugimi besedami, le do deset odstotkov slovenskih gozdov potrebuje pomoč pri obnovi, preostale površine se obnavljajo same.«
Tako kot poziv pisca prve slovenske gozdarske knjige Mavrica Scheyerja leta 1869 je leta 2025 zakrožila na družbenih omrežjih pobuda k samoiniciativni obnovi gozdov s sajenjem lastno vzgojenih sadil ali sadik iz drevesnic. Pobuda razgalja vse večjo revščino slovenskih gozdov in gozdarstva.
Opozorilo zavoda za gozdove: Posamezniki ne smejo samoiniciativno saditi sadik v gozdovih
Na te pobude se je 25. novembra 2025 odzval Zavod za gozdove Slovenije. V sporočilu za javnost so zapisali: »Posamezniki ne smejo samoiniciativno saditi sadik v gozdovih, četudi gre za vrste gozdnega drevja, ker so takšna dejanja po veljavni zakonodaji prepovedana in lahko povzročijo več škode kot koristi – tako gozdnim ekosistemom kot tudi lastnikom gozdov.« In dodali, da se gozdovi obnavljajo sami.
Povzeli so še postopek, kako do sadnje: »Gozdarji zavoda so tisti, ki glede na natančno poznavanje posameznega gozda pripravijo načrt obnove, lastnikom gozdov z odločbo določijo sajenje ustreznih sadik gozdnega drevja in jih tudi zagotovijo. Če želi lastnik gozda saditi gozdno drevje v lastnem gozdu, stopi v stik s pristojnim revirnim gozdarjem ali vodjo krajevne enote zavoda. Skupaj nato poiščeta najprimernejši ukrep, skladen s predpisi in načrti ter predvsem najustreznejši za razvoj njegovega gozda v prihodnje.«
Pri pogozdovanju na požarišču na Krasu zadnje dni novembra letos so dodali še, da je samovoljni vnos sadik v gozdove zelo neprimeren, zato zavod za gozdove odsvetuje tako početje. Vodja centralne enote Janez Zafran je dejal: »Če ima kdo željo za sadnjo v gozdovih, v svojem ali kjer koli drugje, naj se obrne na prvo krajevno enoto Zavoda za gozdove Slovenije in tam bo dobil vsa napotila oziroma navodila, kako se temu streže.«
Zavod za gozdove Slovenije ne zagotavlja prepotrebne obnove slovenskih gozdov
Žal je gozd daleč od »dobrega stanja«, kot ga želi prikazati Zavod za gozdove Slovenije. In odgovorni lastniki, ki želijo ohraniti svoje gozdove tudi svojim naslednikom in naslednicam, skušajo samoiniciativno opraviti naloge, ki jih Zavod za gozdove Slovenije noče videti ali ne vidi.
Iz letnega poročila o gozdovih za leto 2024 Zavoda za gozdove Slovenije je jasno razvidno, da je trajnost in prihodnost slovenskih gozdov ogrožena. Leta 1990 je bilo okoli deset odstotkov mladovij, danes jih je le okoli pet odstotkov. Zaradi nekaj desetletij trajajoče premajhne obnove gozdov (naravna obnova in sadnja), primanjkuje v slovenskih gozdovih okoli 100.000 hektarjev mladovij. Zaradi preskromne obnove tudi ni potrebnega preraščanja iz mladovij v drogovnjake, tako da primanjkuje že več kot 100.000 hektarjev drogovnjakov. Hkrati imamo za okoli 200.000 hektarjev preveč debeljakov. Nekaj več, kot je normalno, imamo tudi sestojev v obnovi, kar pa je seveda pozitivno.
Če ocenimo, da imamo okoli 1,2 milijona hektarjev gozdov, je ob proizvodni dobi 120 let treba obnoviti okoli 10.000 hektarjev na leto. Če upoštevamo še velik primanjkljaj mladovij in višek debeljakov (starih sestojev), bi bilo treba obnoviti kar okoli 15.000 hektarjev na leto. Če se po naravni poti obnovi 90 odstotkov, je treba s sadnjo obnoviti okoli 1500 hektarjev na leto. Pri porabi le 2000 sadik na hektar (da dopolnimo in pomagamo naravni obnovi) pomeni, da bi morali za sadnjo porabiti okoli tri milijone sadik na leto. Med letoma 2021 in 2024 pa so posadili le 3,8 milijona sadik ali okoli 950.000 sadik na leto. Kakor koli obračamo številke, pridemo, če želimo zagotoviti trajnost gozdov, ki bodo opravljali vse splošno koristne funkcije – ekološko, socialno in proizvodno –, do potrebnih treh milijonov sadik na leto ali dobrih trikrat več, kot smo jih porabili za obnovo v zadnjih štirih letih.
Potrebo po dopolnitvi naravne obnove s sadnjo kažejo tudi podatki Zavoda za gozdove Slovenije, saj je kar dobra tretjina mladovij (dobrih 18.000 hektarjev) pomanjkljive in slabe zasnove. Še slabša je zasnova pri drogovnjakih, kjer je pomanjkljive in slabe zasnove kar 44 odstotkov drogovnjakov. Nenegovanih je več kot tretjina mladovij in skoraj polovica drogovnjakov. Vse to se kaže v kakovosti gozdnega drevja, zadovoljive in slabe kakovosti je kar 38 odstotkov listavcev. In prav na listavcih gradimo prihodnost slovenskih gozdov. In prav kakovostno drevje da les dobre kakovosti, ki je večnamensko uporaben in za katerega obdelavo in predelavo porabimo najmanj energije.
Potem pa se Zavod za gozdove Slovenije čudi, da so na družbenih omrežjih zakrožile pobude o samoiniciativni obnovi gozdov s sajenjem lastno vzgojenih sadik ali sadik iz drevesnic.
Na koncu se lahko vprašamo, kdo opravlja bolj neodgovorno dejanje, ali Zavod za gozdove Slovenije, ki omogoča le vse večje sečnje v slovenskih gozdovih, hkrati pa z daleč preskromnim obsegom obnove in slabo negovanostjo sestojev usmerja gozdove v neizbežno katastrofo (malo donosne gozdove in grmišča), ali lastniki gozdov, ki želijo s sajenjem lastno vzgojenih sadik ali sadik iz drevesnic pripomoči k prepotrebni obnovi slovenskih gozdov.
Da bi bilo prikazano stanje malo boljše, se potreben obseg načrtovanih gozdnogojitvenih del v gozdnogospodarskih načrtih iz desetletja v desetletje zmanjšuje, čeprav se stanje v gozdovih iz leta v leto slabša. Prav salomonsko rešitev so našli v območnih gozdnogospodarskih načrtih za obdobje 2021–2030, ko so dela na obnovi in negi načrtovana v dveh variantah v minimalnem in optimalnem obsegu, ki sta v razmerju 1:2 (nega minimalni obseg 64.274 hektarjev, optimalni obseg 134.488 hektarjev; obnova minimalno 20.119, optimalno 40.805 hektarjev). Načrtovano je tudi, da se bo v obdobju 2021–2030 posadilo 5230 hektarjev in porabilo 13,8 milijona sadik. V prvih štirih letih (2021–2024) je bilo pri sadnji realizirano le 69 odstotkov območnega načrta (namesto 1,3 milijona sadik na leto je bilo za sadnjo porabljenih le 950.000 sadik).
Zavod za gozdove in slovenska država si že več desetletij zatiskata oči pred katastrofo, v katero gredo slovenski gozdovi. Različne akcije prostovoljcev za obnovo slovenskih gozdov so namenjene predvsem za PR tistim organizacijam in podjetjem, ki te akcije organizirajo, in seveda za Zavod za gozdove Slovenije, ne pa za prepotrebno reševanje slovenskih gozdov. Žal!
FRANC PERKO
