Ko je ameriški predsednik George Bush leta 2004 obelodanil vizijo za prihodnje raziskovanje vesolja, je takratni prvi mož Nase Sean O'Keefe dr. Garvina povišal na mesto vrhovnega znanstvenika (chief scientist) Ameriške vesoljske agencije. Kot glavni svetovalec za celoten Nasin portfolio sodeluje pri vseh njenih znanstvenih aktivnostih, o čemer je napisal tudi že vrsto raziskovalnih člankov.

Zadnje leto in pol je zaposlen v vesoljskem središču Goddard, enem od desetih tovrstnih Nasinih središč v ZDA, ki pod svojo streho združuje največ znanstvenikov najrazličnejših profilov. Zase pravi, da je usmerjevalec projektov v ustanovi, ki šteje 12.000 ljudi, od tega okoli tisoč vrhunskih strokovnjakov za Zemljo, astrofizikov vesolja, Lune, Venere, Merkurja. Skupaj poskušajo odgovoriti na vprašanja, zakaj in kako delujejo planeti.

Je izjemno energičen sogovornik, ki mu delajo v pisarni družbo nepregledni kupi dokumentov, prototipi vesoljskih robotov, na steni pa med drugim plakat ameriške umetnice Georgie O'Keefe z naslovom Ladder to the Moon (1958). Spominja ga na leto, ko je bila ustanovljena Nasa, za lestev na sliki, ki vodi do Lune, pa pravi: "To smo zgradili mi, naslednja nas bo tja odpeljala za vedno."

V stavbi št. 26 strogo varovanega vesoljskega kompleksa Goddard na obrobju ameriške prestolnice sva se v času pomembnih obletnic - pred 50 leti je v vesolje poletel prvi umetni zemljin satelit Sputnik 1, prvo živo bitje, psička Lajka, Nasa bo prihodnje leto praznovala 50 let obstoja, Slovenci pa bomo obeležili 80. obletnico izida knjige o težavah vožnje po vesolju pionirja astronavtike Hermana Potočnika - Noordunga - pogovarjala o vesolju, Nasi, prihodnosti, Luni in predvsem Marsu.

Sodeč po vaši biografiji in pripovedovanju kolegov vas nadvse fascinira rdeči planet. Zakaj ravno Mars?

Sem človek, ki ga zanimajo nova področja. Vsi imamo svoje obsesije, ljudje tečejo maratone, služijo veliko denarja… Zame je najbolj enkraten cilj, kar si ga lahko zamislim, planet Mars. Moramo iti tja, to nam govori vsakič, ko ga pogledamo. Stavim, da ko bomo enkrat prišli tja - ne skozi oči robotov, čeprav so enkratni in jih imam zelo rad -, bomo našli planet, na katerem so nekoč živela živa bitja. Pojma nimam, kakšna so bila, kako dolgo so živela, kako je tam delovala biologija, ali je šlo za ponesrečen poskus matere narave, ne vem, a vse od otroštva naprej je Mars zame nekaj resničnega, prostor za ljudi, kot smo mi, nekaj, kamor enostavno moramo iti.

Zakaj bi si sploh želeli na opustošen planet, ki ima na videz le malo ponuditi ljudem?

Tudi Antarktika je takšna, pa gredo ljudje vseeno tja in najdejo živa bitja pod kilometri ledu. Vesolje je ogromno, nekdo ga mora raziskati. Ignorirati naše zanimanje do bližnjih planetov, ki so v okviru dosega naših tehnoloških zmožnosti, bi pomenilo tiščati glavo v pesek kot noj, češ, nočem vedeti. Je že tako, da živimo poleg planetov, Lune, Venere, Marsa - ki ni tako opustošen, kot je morda videti na prvi pogled. Količine vode, ki smo jo doslej zaznali, so enakovredne ledenim ploskvam Grenlandije. To pa je nekaj odstotkov sveže vode, ki jo imamo na voljo mi, na našem planetu.

Hočete reči, dovolj dobrih informacij o Marsu, ki so pomembne za naš obstoj tam?

Gledamo Mars in vidimo, da tam ni tako kot doma, torej ni za nas. Zakaj pa mora biti kot doma? Morda pa na Marsu to pomeni 300 metrov pod površino, v jami, ne vem. S pomočjo robotov bo to odprava za prihodnje generacije. Obstajajo tudi druga velika iskanja, a stavim, da bodo koristi, ki jih bomo imeli od odprave na Mars, večje kot stroški investicije. Kaj menite, da je spodbudilo iznajdbe, kot je na primer blackberry, ki ga imam za pasom, in druge? So bile v šestdesetih letih to banke, naftne družbe, pošta, predsedniki ali premierji velikih držav? Ne, to je bila odprava na Luno. Ker je bilo zanjo treba izboljšati takratne izume, jih narediti manjše, močnejše. Apollo 12 je pristal na Luni vsega sto metrov od robota tri leta prej, kar govori o preciznosti navigacije preko računalnika na razdalji okoli 400.000 kilometrov. Neverjetno za leto 1969. To je bil katapult za ogromen napredek v naslednjih desetletjih. Mislim, da gre pri raziskovanju vesolja za to.

Imeli ste eno ključnih vlog pri zelo uspešni odpravi roverjev Spirit in Opportunity. Na Marsu naj bi bila vsega 90 dni, kmalu pa bodo minila štiri leta - verjetno ste zelo ponosni na njune dosežke.

Moj bog, več od tega. Spomladi leta 2000 smo sanjali, da se vrnemo na Mars, da znova odpremo to območje za ljudi. Pravo svežino je prinesel tako imenovani Mobile Geology Concept, do katerega je prišla skupina izvrstnih inženirjev. Napovedovali so, da bi vozilo na Marsu lahko zdržalo 30, morda 45 dni. Spominjam se sestanka, na katerem so bili nekateri najpomembnejši ljudje Nase, inženirji in znanstveniki, ko sem na vprašanje, kaj storiti, da bi ZDA znova vodile na poti na Mars, predlagal, da gremo tja z roverji. Vsi v sobi so me pogledali, češ, kaj pa če ne uspe, to bo zavrlo raziskave.

Polom torej ni bil ena od možnosti, ali pa ste vendarle računali na to?

Ne, tega si nismo mogli privoščiti. Če takrat ne bi uspeli, danes ne bi bilo posebnega programa za raziskovanje Marsa. Ne bi imeli 750 milijonov dolarjev vrednega orbiterja, ki lahko iz vesolja na primer fotografira vaše škornje in prenaša italijanske radarje, s pomočjo katerih lahko vidimo skozi led, itn. V ZDA in Evropi imamo tudi po zaslugi roverjev, za katere smo pričakovali, da bodo trajali največ 170 dni, programe, ki jih sicer ne bi bilo. Neverjetno je, da še vedno funkcionirata na terenu. Presegla sta vsa pričakovanja. Kamorkoli pogledamo na Marsu, zdaj vidimo dokaze o obstoju vode, znotraj kamnov, v posebnih kemikalijah, mineralih…

Preden sta šla roverja na svojo pot, ste rekli, da smo glede znanja o Marsu na ravni otroškega vrtca, Spirit in Opportunity pa naj bi nas pripeljala v osnovno šolo. Kaj je po vašem mnenju njun največji dosežek?

Dokazala sta, da je premikanje naokoli v tem dinamičnem svetu način, kako se raziskuje. Tudi če se premikaš samo eno uro na dan s hitrostjo velikanske želve. Zdaj znamo postavljati vprašanja, vemo, s katerimi instrumenti leteti. A pred nami je še veliko izzivov. Roverja sta pristala na dveh zanimivih, a najvarnejših delih Marsa. Kaj pa, ko bomo enkrat šli na tista res privlačna mesta? No, in tu nastopi odprava MSL.

MSL ali Mars Science Laboratory bo torej korak naprej od roverjev?

Absolutno, to bo velik skok naprej, največji do zdaj. Projekt je vreden pet milijard dolarjev, več kot vsi doslej, z izjemo Mednarodne vesoljske postaje. MSL naj bi na Marsu pristal leta 2010, lahko bo potoval še desetkrat, morda stokrat dlje kot roverja, in na hrbtu ne bo imel le 5 do 6 kilogramov instrumentov, temveč 55 kilogramov raznih orodij, ki jih bodo poleg ZDA - delamo jih v središču Goddard - prispevali še prijatelji iz Francije, Rusije, Nemčije in Kanade. Imel bo avdio orodja in kamere, ki jih je delno navdihnil režiser in producent James Cameron. Mobilni bomo, raziskovali bomo lahko zanimiva območja, to bo najbolj integriran laboratorij, kar si jih lahko zamislite.

Del vesoljske strategije predsednika Busha je človeška naselbina na Luni, ki naj bi služila kot odskočna deska za pot na Mars. Kje vidite največje težave?

Naše delo je omogočiti, da pripeljemo ljudi na Luno, in to izkoristiti kot vadbišče za pot na Mars in naprej. To je potovanje, ne pa dirka. Ekonomsko gledano so Lunini viri in bogastva, kot pravijo strokovnjaki, omejeni. Ampak že ekonomska vrednost novega območja nas bo privlačila. Ko so renesančni raziskovalci prišli v Severno Ameriko, tudi niso takoj našli nafte, pa je je veliko. Iskali so stvari, ki so jih sami cenili, saj veste, zlato, različne vrste hrane… Veliko se moramo še naučiti.

Kdaj bo torej prvi človek stopil na Mars, čez kakšnih 50 let?

Ne, manj. Mislim, da bomo lahko šli v 25 letih s človeško posadko tja in nazaj. Veliko stvari se bo moralo ujeti. Samo znanost in gola radovednost ne bosta dovolj. Počakati moramo tudi na nekaj, čemur pravimo "nenadni dogodki". Kot verjetno veste, bo leta 2029 v Lunino orbito prišel asteroid Apophis. Sledimo mu. Lahko, da bomo zaradi njega čutili nekakšen udarec, močnejši od jedrske bombe. Te stvari se dogajajo.

Ali sodite med tiste, ki podpirajo teraformacijo rdečega planeta (proces transformacije Marsove atmosfere, da se ustvari okolje, bolj primerno za naselitev, op.a.)?

Absolutno ne. Mars je za Marsovce, je neprecenljiv vir zgodovine vesolja, zakaj bi to spreminjali, da bi ustrezalo našim potrebam? Nič nimam proti temu, da tam lokalno proizvedemo okolje, kjer bomo lahko živeli, a spreminjati naravne cikle Marsa, kar zagovarjajo Zubrin (ameriški inženir Robert Zubrin, op.a.) in drugi, se mi ne zdi prav.

Koliko naj bi po vaših ocenah stal projekt Mars?

Verjetno približno toliko kot letni ameriški proračun vojne v Iraku (okoli 100 milijard dolarjev, op.a.). Pravzaprav ne veliko, če pogledate druge investicije. Koliko denarja damo na stran na primer za pokojnine… veliko več, kot bo narode tega sveta skupaj stalo to, da gremo na Mars.

Nekateri v ameriški znanstveni sferi se pritožujejo, da naj bi Busheva administracija močno zmanjšala sredstva za znanost. Je tudi pri Nasi tako?

Nasin proračun je konstantno naraščal v času Clintonove administracije in proračunskega presežka. Rekel bi, da je "znanstveni proračun" zdaj precej zdrav. Letno ima znanost znotraj Nase na voljo približno 5 milijard dolarjev, seveda pa si vedno želimo še več.

Je težko prepričati politike, da investirajo v vizionarske ideje znanstvenikov?

Največji problem je, kot vedno, komunikacija. Nekateri zelo pametni voditelji po svetu to vidijo kot priložnost za vodenje, inspiracijo, razvoj tehnologij in ekonomije, spet drugi poenostavljeno pravijo, da gre za metanje denarja stran. Raziskovanje vesolja morda ne bo pomembno na kratki, vsekakor pa bo na dolgi rok. Po glavi jih bomo dobili od Sonca, vesolja, podnebnih sprememb, na katere nimamo vpliva in jih nismo povzročili. Preprosto potrebuješ dovolj časa, da ljudem razložiš posredne koristi, ker nič, razen res redkih užitkov na svetu, ni zastonj. Vsa vlaganja se bodo povrnila.

Kaj pa vesoljski turizem, bi, recimo, vi investirali v hotele? Celo veriga Hilton je pokazala zanimanje za sofinanciranje gradnje hotela v vesolju.

Mislim, da ima vsak pravico, da vesolje uporabi, kakor želi, a je to nevaren prostor. Zavedati se je treba, da nimamo rutinskega dostopa do vesolja. Shuttle je čudovito plovilo, a čez sto let se bomo spraševali, vau, ta stvar je delovala? Turizem na Luni, zakaj pa ne, iti na Mednarodno vesoljsko postajo kot raziskovalni laboratorij, morda okej, sicer pa…

Kako resna je po vašem dirka na Luno? Google in X-prize zasebnikom ponujata 30 milijonov dolarjev za konstrukcijo plovila, ki bi prišlo na Luno in nazaj…

Mislim, da ne moremo govoriti o nobeni dirki na Luno. Zemljani smo bili že večkrat tam. Dirko je treba iskati drugje. Tekma bo v tem, katera država, narod, skupnost bo na koncu najbolje prenašala vesolje. To je vprašanje. In zaradi stotine milijard dolarjev oziroma evrov stroškov poti na Mars je razumno, da se projekta lotimo skupaj.

Ko sva že pri Luni, danes je ravno noč čarovnic (intervju je bil posnet 31. oktobra, op.a.), ali kdaj čutite nadnaravne vplive, vas kdaj "nosi" Luna?

Ne, ampak ker sem že ravno znanstvenik in mi je dovoljeno biti pametnjakovič, naj povem, da se da vse razložiti, če se le dovolj potrudimo. Vse je izmerljivo. Kadar obiščem nekatere gozdove, se seveda počutim kot v sedmih nebesih in si mislim, da lahko splezam na vsako drevo, včasih imam pri igranju hokeja občutek, da lahko zaustavim prav vsak strel…, ne vem pa, ali je to nadnaravno ali le delo endorfinov.

Slovenija je majhna država, a ima dolgo zgodovino raziskovanja Zemlje. Kot vse države tudi nas ob meritvah fizikalnih znanosti skrbijo spremembe okolja. Kakšno je vaše stališče glede ogrevanja ozračja?

Trend segrevanja je resničen, delno je naraven, a tako rekoč šele v sedemdesetih smo dobro začeli z raznimi meritvami, da bomo lahko razumeli vzroke in posledice tega gibanja. Arogantni bi bili, če bi mislili, da ne vplivamo na naš planet. Vprašanje, ki si ga moramo zares zastaviti, pa je, za kolikšen del tega segrevanja smo krivi sami, kolikšen del zgodovine moramo pravzaprav upoštevati pri izračunih. Domišljamo si, da smo v fazi pospešenega segrevanja, a tega zares pravzaprav ne vemo.

Če prav razumem, se torej ne uvrščate v tabor Ala Gora?

O, ne, mislim, da on opozarja na pomembne stvari. Zemlja se spreminja. Pogovarjala sva se pred lanskim Googlovim dogodkom, a rekel bi, da je nekoliko dramatičen v izjavah glede tega, kaj vemo. Kot znanstvenik si nikoli ne bi upal reči, da toliko vem, kar sicer nerad rečem, a znanstveniki moramo dvomiti. Dokazi, o katerih govori v Neprijetni resnici, so skrb zbujajoči. Strinjam se z njim, da je treba varovati gozdove, pokuriti manj stvari, pametneje ravnati z energijo ipd., a veliko večja stvar je meriti še neizmerjene stvari o trendu segrevanja, kar pa še niti ne vemo, kako se tega lotiti.

Dobre podatke imamo le za zadnjih 20, 30 let, kaj pa tisočletni trend? Kar bojim se, ko vidim, kako malo vemo o karbonskem ciklu, o zgodovini oceanov, ledenih ploskev. Dokler ne bomo tega razumeli, bom težko trdil, da smo za vse krivi sami. En sam dogodek matere narave, megatonska eksplozija, ki našo skupno energetsko proizvodnjo preseže v eni sekundi, je v zadnjem milijonu let ustvarila več klimatskih variacij kot karkoli, kar mislimo, da smo naredili mi.

So po vašem mnenju kometi in meteorji resna grožnja Zemlji? Blizu Flagstaffa v Arizoni sem si ogledala najbolje ohranjeni meteorski krater na Zemlji, strašljivo je, ko vidiš, kakšno luknjo je naredil pravzaprav majhen kos kamna.

O, meteorski krater, ta je moj najljubši. To je najbolj slaven poligon za urjenje astronavtov na svetu. Krater je nastal pred 49.000 leti, nekakšna železna krogla je merila v premeru 20 metrov, premikala se je s hitrostjo 25 kilometrov na sekundo, to je bila 20-megatonska eksplozija. Nasa ima program za opazovanje bližnjih objektov. Petnajstega septembra letos je na primer na koruzno polje v Peruju padel meteorit in naredil 13 metrov globoko luknjo. To se zgodi vsako leto. Megatonska eksplozija v Tunguski leta 1908 je nekaj, kar se primeri vsakih sto let. Mislim, da se nam meteorjev sicer ni treba bati, a moramo biti previdni.

Ali človeško vrsto čaka podobna usoda kot pred 65 milijoni let dinozavre, ki so po eksploziji ogromnega projektila na Zemlji in posledično povečani stopnji iridija v ozračju razmeroma hitro izumrli?

Domišljam si, da smo dovolj pametni, da se nam to ne bo zgodilo. Prav zato tudi menim, da moramo na Luno in Mars, ker, kot sem že omenil, bitja, navajena živeti samo na enem planetu, preprosto ne bodo preživela.

Pa so vas kdaj zanimale zgodbe o srečanjih z neznanimi bitji?

Ne, mene ne, ker osebno mislim, da ni to nič slabega. Mi smo neznana bitja za tiste, ki so še tam nekje.

Sprašujem tudi zato, ker je demokratski predsedniški kandidat Dennis Kucinich v zadnji razpravi v Philadelphiji priznal, da naj bi nekoč videl neznani leteči predmet, za kar je bil v medijih deležen precejšnjega posmeha.

Mislim, da je vprašanje neznanih bitij najbolje prepustiti matematikom. Poglejte, zunaj je najmanj 10 na 23 potenco različnih zvezdnih sistemov, in če jih ima le en odstotek planete - mi sicer menimo, da je odstotek še višji -, je to 10 na 21 potenco. Če je vsaj en odstotek teh vsaj približno gostoljubnih, kot to razumemo mi, torej imajo vodo, energijo, hrano, je to 10 na 19 potenco. Kaj če je eden na vsak milijon podoben Zemlji? Še vedno smo pri 10 na 11 potenco, to je skoraj trilijon, no, desetina trilijona možnih prostorov, kjer bi bilo lahko življenje. Vau, to je veliko. Arogantni bi bili, če bi mislili, da smo edini.

Povejte mi kaj o projektu Človekovo raziskovanje Marsa - Skupina za znanstvene analize ali HEM-SAG: kaj natančno dela ta mednarodna skupina znanstvenikov?

Kovali smo scenarije, kako bi se morali lotiti znanosti, ko bodo ljudje enkrat na Marsu. Ravno prejšnji teden smo imeli zadnji sestanek. Končujemo naše veliko poročilo, prišli pa smo do petih pomembnih zaključkov: prvič, ne glede na to, kam gremo, moramo pristati na dobrem mestu, kjer bodo ljudje čim bolj horizontalno mobilni, imeli svoja vozila, da se peljejo naokoli, v radiju 200 do 400 kilometrov od točke pristanka. Mars je prevelik in preveč zanimiv, da bi ostali na enem mestu. To je ena ključnih ugotovitev.

Drugič, na vsaki odpravi moramo pristati na različnih mestih; nekateri zagovarjajo gradnjo velike baze, kamor naj bi se vračali, a to ne pride v poštev, vsaj ne v prvem valu. To je, kot da bi raziskovalci v času renesanse vedno znova pristajali v newyorškem zalivu, to ne gre. Tretjič, kompleksnost Marsa skozi oči različnih znanosti zahteva dolgotrajno bivanje na planetu, okoli 500 zemeljskih dni, kar naj bi bilo dovolj za analize in raziskave.

Četrtič, treba bo zavrtati relativno globoko pod površino Marsa, najverjetneje v globino okoli 300 metrov, za morebiten dostop do zalog tekoče vode in klimatskega profila za zadnjih 5 do 20 milijonov let. Vrtali bi ljudje in po njihovi vrnitvi na Zemljo roboti. In petič, potrebovali bomo laboratorijsko opremo za analize in raziskave na samem planetu, da se znanost lahko prilagodi Marsu. Nekaj od zgoraj naštetega bomo morali testirati na Luni.

Kaj je za vas temeljni cilj ameriške vizije, ki je pravzaprav mednarodna vizija raziskovanja vesolja?

Naučiti se, kako na podlagi znanja o Luni priti na Mars. Upam, da bodo prvi ljudje, ki bodo šli tja, mednarodno okrepljena zasedba in da bo odpravo vodila Nasa, a tega nikoli ne veš, to bo raziskovalna odprava 21. stoletja. V zgodovino bo šla kot vse največje - Marco Polo, Krištof Kolumb, Leif Ericson, Amundsen in Scott. To bo odprava, ki si je ne znamo predstavljati niti v najbolj divjih sanjah.

Ste opazili, da je v vesolju čedalje več žensk, poveljnica ISS je ženska, poveljnica zadnje odprave Discoveryja prav tako, po žilah astronavtke Sunite Williams, ki je aprila v vesolju postavila kar nekaj rekordov, se pretaka celo slovenska kri…

Zakaj pa ne, presenečen bi bil, če prvih korakov na Marsu ne bi naredila ženska. Ve ste veliko bolj organizirane kot mi.

Prihodnje leto bomo Slovenci obeležili 80. obletnico izdaje knjige z naslovom Problem vožnje po vesolju - Raketni motor, ki jo je napisal pionir astronavtike, Slovenec Herman Potočnik - Noordung. Poznate knjigo?

Res se mi zdi zanimivo naključje, da ta obletnica nekako sovpada z obdobjem, ko narodi tega sveta razpravljajo o trajni prisotnosti na vesoljski postaji ali na Luni v roku kakšnih 15 let ali kjer koli drugje, kamor bomo šli. Moram pa priznati, da je moje znanje o pionirjih astronavtike nekoliko slabše.

Slovenija nima programa za raziskovanje vesolja, a nas vesolje zato nič manj ne zanima kot druge. Obstaja način za boljše sodelovanje vesoljske znanstvene skupnosti z našimi domačimi institucijami?

To je težko vprašanje. Ker nimate svojega programa, bi bilo verjetno najbolje iskati partnerstva in možnosti za sodelovanje z državami, ki ga imajo. Z ISA (Mednarodna vesoljska agencija, op.a.), Naso, Rosaviakosmosom (Ruska vesoljska agencija, op.a.), CNSA (Kitajska vesoljska administracija, op.a.)… To je vedno mogoče. Če obstajata zanimanje in ekspertiza, obstaja tudi vloga znotraj tega.

Ste si kdaj želeli, da bi šli v vesolje kot astronavt?

Prestar sem za to, veste. In realist, raje utiram pot prihodnjim generacijam. Če lahko pri tem pomagam, sem počaščen in se počutim privilegiranega. Na stenah, kot vidite, imam slike nekaterih naprav, pomagam pri kovanju strategije. Ponosen sem na to.