Ne tulil ne tekel

Seveda, jaz sem samo ubog kolumnist. Lahko pa bi bil direktor podjetja, v katerem ima vlada vpliv in bi me Janša morda zamenjal. Ali pa recimo urednik medija, katerega solastniki so KAD ali SOD ali privatno podjetje, ki pa vladi leze v rit. Ali urednik medija, katerega solastnik je privatno podjetje, ki vlado sesuva, da bi spravilo na oblast druge.

Če bi bil torej direktor ali urednik, bi se mogoče res bal Janše. A če bi bil jaz na takem položaju, bi bil toliko pošten, da bi sam sebi - pa tudi urbi et orbi - priznal, da so to nevšečnosti, na katere lahko človek naleti.

No, v bistvu so to anomalije. Nadstandardna vpletenost politike v gospodarstvo in vmešavanje v medije, celo javne, s pomočjo paradržavnih skladov, privatnih prisklednikov in tako imenovane civilne družbe so slovenske posebnosti, ki skrbijo tudi mene. Toda trditi, da je za to kriv direktno Janša, je absurdno. Janša je kriv samo toliko, kolikor je trenutno predsednik vlade. Na tej funkciji je strelovod za vse, kar mu ima kdo očitati. Ne pride mi na misel, da bi ga ekskulpiral. Toda personificirati izključno njega kot nekakšnega bavbava, ki straši novinarje, se mi zdi malo izkrivljen, da ne rečem bolan pogled na svet.

Če že govorimo o strahu, je mene bolj strah novinarjev kot pa premiera - Janše ali kogarkoli. Strah me je črednega nagona. Če jih čez 500 podpiše Zgagovo in Šurčevo peticijo, ki je sam ne bi, potem me zaskrbi, da me ne bo kdo denunciral kot oblastniškega podrepnika. Strah me je, da "medijski watchdog" (MWD) Boris Vezjak - bolj kot varuh svobode tiska zame le ideološki policaj, ki na internetu skrbi za to, kaj se sme pisati in kaj ne - mojega pisanja ne bo označil kot neprimernega. Tako kot je že povedal za komentar Janeza Markeša na to temo, za uvodnik in protipeticijo Dejana Steinbucha, za komentar Darijana Koširja na temo sindikalnih demonstracij in že prej za kolumnista Mateja Makaroviča in Matevža Tomšiča.

Sam z veseljem polemiziram. Brez tega bi me pol manjkalo. Toda v dani situaciji to niso več polemike. Ljudje kot MWD ne polemizirajo, temveč se v imenu svobode tiska zgražajo nad dejstvom, da določen medij kolumnista sploh angažira, ker od njega pričakuje določena mnenja - zanje provladna, zame pa zgolj drugačna in originalna (pa tudi manj bevskajoča). Pa za kaj drugega, hudiča, si Vezjak misli, da pri uredniški odločitvi za izbiro pisca sploh gre? Ali hoče reči, da urednik nima pravice angažirati pisca, ki je po njegovem - in po mnenju somišljenikov - provladen? Da pluralizem ni več dovolj dober za slovenske medije?

Dejstvo je, da je obveljala ena plat medalje in se po logiki večine in glasnosti institucionalizirala do te mere, da drugače misleče označujejo kot nemoralneže, ki zasledujejo oportunistične cilje. To je moralno diskvalificiranje, ki svobodo tiska omejuje. In ta svoboda, kar sam pomnim - pomnim pa od konca 80. let -, še nikoli ni bila tako na psu kot zdaj. Deležni so je samo tisti, ki tulijo in tečejo z volkovi.

Seveda je pa ravno svoboda tiska tisti neizpodbitni argument volkov. Seveda, svoboda tiska je sveta. Ali ni to dandanes, ob naraščajoči komercializaciji medijev, v veliki meri iluzija, je seveda drugo vprašanje - ampak to je vsekakor cilj, h kateremu kljub temu in še vedno vsi stremimo.

Toda slovenski mediji se ne le komercializirajo, temveč se tudi politizirajo. Politizirajo se lastniško, ker noben lastnik ni politično brezbarven ali brezbrižen. Politizirajo se profesionalno, saj uredniki z vsako politično odločitvijo, ki je v nasprotju z osebnim mnenjem novinarjev, tvegajo, da bodo denuncirani pred kolektivom, javnostjo, stroko in celo v tujini. In ja, seveda se nedvomno politizirajo tudi zato, ker imamo take politike, kakršen je Janša - ki pa s pomočjo Grimsa, Rupla, ASK in Simonitija ni ne prvi ne zadnji med njimi.

Toda medtem ko politiki in lastniki pridejo in grejo, novinarji ostanejo. Zato se bojim, da se še najbolj politizirajo zaradi zgoraj omenjenih intervencij in peticij in zaradi mnenj, kakršnega je zapisal Lorenci: da bo nastala "nepopravljiva" škoda, če bo ljudstvo Janši "podarilo" še en mandat. Sam si upam javno razglasiti, da na prihodnjih volitvah ne bom volil za nobeno od sedanjih koalicijskih strank. Toda kljub temu si ne bi upal zapisati kaj takega kot Lorenci. To je šloganje, ki si ga resen politični komentator ne bi smel privoščiti. Dovoli si ga tisti, ki ne razume, da je štos politike v tem, da so na oblasti enkrat eni, enkrat drugi - ne pa kar naprej tisti, ki so nam tako ali drugače simpatični. Dokler novinarji tega ne bodo razumeli, z njimi ne bom ne tulil ne tekel.

Izsek

Dejstvo je, da je obveljala ena plat novinarske medalje in se po logiki večine in glasnosti institucionalizirala do te mere, da drugače misleče označujejo kot nemoralneže, ki zasledujejo oportunistične cilje.