Nato se je začel prikazovati na sredini brvi. Še tam so postavili znamenje, posvečeno sv. Janezu Nepomuku, in ga tako dokončno pregnali pod bližnjo Šturmovo skalo," pravi dr. France Štukl, umetnostni zgodovinar in dolgoletni loški arhivar, ki med Ločani velja za najboljšega živečega poznavalca zgodovine Škofje Loke.
Kdaj je bila brv prvič postavljena, ni znano, najstarejši pisni vir, ki jo omenja, pa sega v leto 1639. Hudičeva brv z okolico je ena najbolj slikovitih lokacij v tisočletnem mestu, ki je bilo od leta 973 do začetka 19. stoletja v lasti freisinških škofov. Cerkev je imela izjemno močan vpliv na ljudi, pomembno je sooblikovala njihov odnos do sveta, kar se odraža tudi v številnih ljudskih poimenovanjih, povezanih z bogom in hudičem oziroma s konceptom dobrega in zla, ki se je do skrajnosti polariziral prav v krščanstvu. Poleg Hudičeve brvi tako v mestu najdemo tudi temačen, obokan prehod z Mestnega na Spodnji trg, imenovan Pekel, in hiši, imenovani Angelček in Bohk.
Tovrstna poimenovanja v Sloveniji niso redkost. Prav mostovi pa so pogosto povezani s hudičem. Da je ozka brv našim prednikom predstavljala pot v onstranstvo, ugotavlja dr. Zmago Šmitek, redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete, ni pa znano, ali je ta brv sodila v pogansko izročilo ali kasnejše krščansko. Še starejše pa so po njegovih besedah predstave, da se s čolnom preko reke pride na drugi svet. Duše so tja prevažal brodniki; Grki so poznali brodnika Harona, ko pa so mostovi postali pogostejši, brodniki niso bili več potrebni in predstavo o brodniku je zamenjala predstava o mostu.
"Krščanska alegorika je izoblikovala lik hudiča, ki pod mostom preži na ljudi. V nekaterih evropskih legendah hudič nastopa celo kot graditelj mostu, da bi si tako pridobil človeško dušo, in tudi na Slovenskem je zidani most veljal za hudičevo delo," pojasnjuje dr. Šmitek.
Most v zameno za pasjo dušo
Prav o tem govori bohinjska legenda o Hudičevem mostu čez potok Mostnico v Stari Fužini. "Med Bohinjci je znano, da je most zgradil hudič," začenja svojo pripoved Samo Gardener, domačin iz Stare Fužine, zaposlen v Lokalni turistični organizaciji Bohinj v Bohinjski Bistrici. "Ko so domačini začeli graditi most čez Mostnico, jim ga je vsako noč nekdo podrl. Enemu od njih je bilo tega dovolj in je nekega dne zaklical, naj ga hudič zgradi, če ga oni ne morejo. In res se je pred delavci v tistem trenutku pojavil hudič. Pogodili so se z njim, da mu prepustijo prvo dušo, ki bo šla čez most, v zameno za to, da jim zgradi trden most. Tako se je tudi zgodilo, pametni Bohinjci pa so naslednjega dne čez most najprej poslali psa. Hudič z njegovo dušo seveda ni bil zadovoljen, zato je z repom udaril po kamniti ograji mostu." Kje je udaril, se po Gardenerjevih besedah vidi še danes.
Presenetljivo je, da te legende ne pozna Ivan Cvetek, ki je bil pred skoraj osemdesetimi leti rojen v Stari Fužini in tam živi še danes. Za nameček pa zadnjih nekaj deset let živi prav v neposredni bližini mostu, v Zoisovem gradu, kamor je kot otrok hodil v šolo. "Kolikor jaz vem, je most dobil ime po priimku tistega, ki je naredil načrte za most, in se je pisal Teufel, hudič po naše," pravi in dodaja, da nikoli ni slišal za to, da bi sam hudič most zgradil. "Res pa je, da je bil hudič v teh krajih včasih močno prisoten. Za vse, kar je šlo narobe, so domačini rekli, da ima hudič prste zraven," pravi Cvetek. "Tam, kjer sem bil rojen, so bile tri domačije - pri Jurču, pri Pantarju in pri Krevsu - stisnjene v nekakšen naravni kot. Ker so se ti ljudje med seboj zelo veliko prepirali, so po Stari Fužini govorili, da je tam hudič pokopan." Vsi so po njegovih besedah svojčas tudi verjeli v peklensko jago. "Mama (babica, op.p.) Lenka mi je velikokrat govorila o divji jagi in me poučila, kaj moram storiti, če jo bom zaslišal." Peklenske jage za razliko od svoje babice ni slišal nikoli, za hudiča pa ve Cvetek povedati, da je kosmat, majhne rasti in ima dolg rdeč jezik. Vanj, seveda, ne verjame.
Hudičev most v Stari Fužini naj bi dal v resnici zgraditi baron Žiga Zois, leta 1777, za potrebe dovoza železove rude in oglja iz okoliških hribov. Sezidan je bil v enem loku iz klesanega kamna, nad globoko sotesko potoka. Pogled z mostu v globino pod njim razkrije divjo podobo korita Mostnice, ki vzbuja občudovanje in strah obenem. Podobni, le še bolj intenzivni, pa so tudi občutki ob pogledu na neka druga korita, preko katerih prav tako vodi Hudičev most.
Divja baba, predhodnica hudiča
Če se iz Bohinja čez Soriško planino, skozi Podbrdo in vzdolž reke Bače odpravimo na Tolminsko, nedaleč od vasi Zatolmin naletimo na osupljivo lepa Tolminska korita, ki jih je ustvarila reka Tolminka. Hudičev most, ki se dviga kakih šestdeset metrov nad rečno gladino, je po besedah Marka Grega, kustosa Tolminskega muzeja, dal postaviti tolminski trgovec in gostilničar Oskar Modrijanov že pred prvo svetovno vojno. "Ime Hudičev most se je prijelo po italijanski okupaciji, saj so Italijani imenovali mostove, ki so bili postavljeni nad globokimi soteskami, 'il ponte del diavolo', torej hudičev most. Ime pa se je ohranilo vse do danes."
V gradivu za izobraževanje lokalnih turističnih vodnikov lahko sicer preberemo nekoliko drugačno razlago, po kateri so most med prvo svetovno vojno zgradili ruski ujetniki. Zaradi zelo zahtevne gradnje, ki je botrovala številnim človeškim žrtvam, pa so ga poimenovali Hudičev most. Današnjo obliko je dobil leta 1929, ko so Italijani leseni most zamenjali z železno konstrukcijo. To je najbolj razširjena, predvsem pa obiskovalcem namenjena razlaga poimenovanja. O hudiču naj torej na tem mestu ne bi bilo ne duha ne sluha, vendar se s takšno razlago ne gre prehitro sprijazniti. Po daljšem klepetu in sprehodu skozi korita z domačinko iz bližnje vasi Zatolmin, ki je želela ostati neimenovana, se izkaže, da je bil hudič tudi tukaj prisoten bolj, kot je videti na prvi pogled.
"V Tolminskih koritih sem preživela velik del otroštva. Starši so delali na bližnji njivi, otroci pa smo se igrali ob Tolminki in Zadlaščici (pritoku Tolminke, op.p.)," se spominja Zatolminka. "Takrat, to je bilo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, sem večkrat slišala starejše govoriti, da pod Hudičevim mostom živi hudič, ki lahko zvabi ljudi, da se z mostu vržejo v globino. In res se je tukaj zgodilo kar nekaj samomorov."
Po njenih besedah je hudič domačinom najbrž pomagal pojasniti, zakaj so si nekateri izbrali ta kraj za prostovoljno smrt. Poleg tega je takrat v Zatolminu živel vaški posebnež, ki je ob polni luni na most hodil klicat hudiča. "To smo vedeli vsi v vasi, vendar mu nikoli ni nihče tega omenil ali se norčeval iz njega. Hudiča je klical na zelo izviren način. Vabil ga je, naj se mu pokaže, če si le upa, vendar kolikor vem, se mu ni nikoli prikazal. Prav tako kot nikomur drugemu."
V bližini omenjenega mostu se nahaja še ena znamenitost, in sicer Zadlaška ali Dantejeva jama. Prvo ime je jama dobila po vasi Zadlaz in je med domačini bolj uveljavljeno, drugo ime pa je dobila po znamenitem pesniku Danteju Alighieriju, ki naj bi v začetku 14. stoletja obiskal jamo in v divjem okolju našel navdih za pisanje Pekla v Božanski komediji. "To seveda ni res," pravi Grego. "Tezo o bivanju Danteja na Tolminskem in v Furlaniji so že v 19. stoletju ovrgli furlanski zgodovinarji. Mit o Danteju pa je imel pomembno vlogo pri utrjevanju italijanskega nacionalizma. Kraljevina Italija je leta 1929, ob pobratenju Tolmina in Firenc, dala v Tolminu celo postaviti spomenik Danteju, gesta pa je imela močno politično noto, saj so na spomenik med drugim zapisali: 'Firence italijanskemu Tolminu'. Spomenik je bil odstranjen leta 1945, danes pa ga hrani Tolminski muzej."
Z jamo je povezana tudi zanimiva povedka. Jože Dolenc, osemdesetletni slavist, ki zadnjih petdeset let živi v Tolminu, se že od zgodnje mladosti ljubiteljsko ukvarja z etnologijo, zlasti z zbiranjem ljudskega slovstva. "Po pripovedovanju domačinov je v jami nekoč živela divja oziroma duja baba," pravi. "Pred jamo je prežala na ljudi, ki so prišli v Tolminska korita, in nato od njih zahtevala, da jo nesejo po brvi preko Tolminke oziroma, da ji obirajo uši iz dolgih košatih las."
Seveda obstajajo številne različice povedke, pri tem pa je pomembno to, da je bila ta divja baba najverjetneje predhodnica hudiča. "To je zelo verjetno. Predkrščanski demonski liki, kot so divje babe ali vile, so se v času krščanstva transformirali v hudiča. Slednjega je ljudska domišljija in kasneje krščanska teologija vedno umeščala v odmaknjene, temačne kraje, kot so podzemne jame, soteske ali vodni tolmuni," pravi dr. Šmitek.
Veles in Perun
Tako se je tudi Veles, pogansko podzemsko božanstvo, spremenil v hudiča, Perun, božanstvo neba, pa se je spremenil v Kristusa ali pa v boga očeta. "Odnos med Velesom in Perunom v poganstvu ni bil odnos med zlim in dobrim, ampak odnos med dvema kvalitetama. Oba bogova sta lahko bila dobrodelna ali pa človeku nevarna," pojasnjuje dr. Šmitek, ki je tudi avtor temeljnega dela o slovenski mitologiji z naslovom Mitološko izročilo Slovencev.
Rivalski odnos med božanstvoma se prenese tudi v krščanstvo, vendar takrat dobi dodatno moralno in etično interpretacijo. Če pred tem ni bilo vse dobro utelešeno v enem in vse slabo v drugem božanstvu, takrat eden postane izrazito dober, drugi pa izrazito slab.
Z načrtnim pokristjanjevanjem, zlasti od 8. oziroma 9. stoletja naprej, so bile religiozne predstave naših prednikov poenotene, in v to obdobje lahko umestimo tudi hudiča. "Obenem moramo vedeti, da je pokristjanjevanje potekalo stoletja dolgo in se je zlasti v odročnejših krajih, kjer ni bilo dušne oskrbe, še dolgo prepletalo s poganskimi predstavami. O tem govorijo tudi hudičevi kamni, ki so bili morda nekoč žrtveni kamni Perunu ali Velesu, kasneje pa so bili demonizirani in poimenovani kot taki," meni dr. Šmitek. Podoba hudiča, kot ga poznamo danes, se je po njegovih besedah izoblikovala v šele v poznem srednjem veku. Od 12. stoletja dalje ima rogove, rep in kremplje, od 15. stoletja pa konjska kopita.
"Samostalnik hudič, ki je v slovenščini prvič zapisan v 15. stoletju, je izpeljan iz pridevnika hud. Hudič je torej tisti, ki je hud, pri čemer pa moramo pridevnik hud pojmovati v starejšem pomenu: hudoben, slab. Hudič je po slovenskih predstavah torej hudobni, slabi duh," uvodoma pojasni dr. Marko Snoj, izredni profesor na Oddelku za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete. Hudiča ni varno omenjati, kaj šele klicati, saj lahko pride in nam škodi. Ker pa je vendarle treba o njem govoriti, so po Snojevih besedah v jeziku nastali tabuistični nadomestki, ki nam prav tako označujejo hudega duha, hudič pa jih bolj slabo, če sploh, razume. Iz hudiča tako nastaneta hudiman in hudimar. Za hudiča se uporablja tudi beseda zlodej, ki prvotno pomeni "tisti, ki zlo dela", torej "hudodelec". Iz osnove zlo je tudi zlomek. V starejšem jeziku in narečjih najdemo še vse polno izrazov za hudiča, na primer bes, malek, zelenec, šment, rogač. Širše poznan je le še vrag, ki pa je nekdaj označeval samo sovražnika.
Bolj zapletena beseda je pekel, v slovenščini prvič zapisana v 14. stoletju, poznajo pa jo vsi slovanski jeziki. "Njen prvotni pomen je smola oziroma katran. Pomen 'pekel' se je iz 'smole' v slovanskih jezikih razvil skladno s srednjeveško predstavo, po kateri pogubljene duše v peklu hudiči namakajo v raztopljeni smoli," pravi dr. Snoj.
Etični vidik posmrtnega bivanja, torej soodvisnost greha, krivde in pokore, se po Šmitkovih besedah uveljavi razmeroma pozno, najbrž šele s krščanstvom. Če torej pekel oziroma takrat še podzemlje sprva ni kraj pokore, pa krščanska predstava pekla govori o pogubljenih dušah, ki trpijo v večnem ognju.
Večkrat so ga čarovnice vzele
Enega najzanimivejših Peklov na Slovenskem najdemo na pogorju Bohor, nad Sevnim v občini Krško. Po južnem pobočju Bohorja vodi pot štirih slapov: Bojance, Ubijavnika, Bojavnika in Pekla. Slednji je po besedah Marije Krušič iz Turističnega društva Senovo dobil ime v povezavi z ajdovsko deklico, ki jo je mati za kazen, ker je izgubila iglo, pahnila v brezno. "Domačini pravijo, da je deklica pri tem umrla, mati pa je v obupu zakričala: 'Pekel in nebesa, kaj sem storila', in odtlej naj bi se eden od slapov imenoval Pekel, igla ajdovske deklice pa še danes stoji v neposredni bližini tega slapu," pripoveduje Krušičeva. Povedka, čeprav verjetno v sebi nosi avtentične drobce izročila, stoji na trhlih nogah, saj meša poganske in krščanske elemente, ki ne sodijo skupaj.
Povsem nekaj drugega razkrije zanimiva pripoved 71-letnega Antona Požuna, po domače Vrtovskega Toneta, iz Pustih Ložic v vasi Dobrova, ki živi le nekaj minut stran od slapa Pekel. "Rojen sem bil tukaj, na domačiji, ki se ji reče Vrtec. Od kod ime izhaja, ne vem. Po eni od razlag je povezano z daleč naokrog poznanim starim vinogradom, sam pa menim, da je povezano s tem, da so bili ljudje veseli, ko so prišli na vrh hriba, po katerem so si grizli kolena, vrhu, kjer so si odpočili, pa so rekli vrtec." Morda ne bi bilo napak iskati povezave z rajskim vrtom? V zgodbo bi sodil kot ulit, domačini namreč pravijo, da v Vrtec prideš iz Pekla...
Gozd, kjer se nahaja slap Pekel, je Požunov, blizu slapa pa je bil včasih tudi Požunov mlin, ki od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja ne deluje več. Na kamnitem podboju je bila vklesana letnica 1888. Pekel pa se ne imenuje samo slap, ampak celoten predel okrog mlina. "Ko sem bil mlad, so stari ljudje govorili, da v mlinu živi hudič. Iglo, ki jo danes imenujejo ajdovska igla, pa smo vedno imenovali hudičev stol. Tam je namreč hudič sedel in polhe pasel. Od tod je poletel v bližnjo votlino nad slapom, kjer je imel svoje skrivališče. Stari ljudje so pripovedovali, da te lahko vzame s seboj in potem v peklu na ogenj nalagaš." Na vrhu hudičevega stola, približno deset metrov visoke kamnite igle, je kot mlad fant večkrat sedel, ko je pasel živino.
Požun pa ve povedati še marsikaj zanimivega. Na primer, kako lahko na sveti večer opolnoči hudiča vidiš, spominja pa se tudi, kako so ga svarili pred divjo jago. "Sam je nisem nikoli slišal, moj oče pa velikokrat. Pripovedoval mi je, da je slišati silno pokanje in pasji lajež. Divja jaga gre lahko čez polje ali pa skozi gozd, sliši pa je ne vsak. Če jo slišiš, moraš hitro leči z obrazom na tla in se čim bolj potuhniti, najbolje kar v kakšno jamo, če je v bližini." Oče Ivan mu je tudi pripovedoval, kako so ga večkrat čarovnice vzele. "Vedno se je zgodilo na Dolgi poti, tukaj blizu. Pripovedoval mi je, kako ga je kar naenkrat zmanjkalo, ko se je kot mlad fant ponoči vračal od ljubice ali pa z lova. Vso noč je v krogih hodil po grmovju, zjutraj pa se je znašel tam, kjer ga je zvečer zmanjkalo." Na vprašanje, kakšen je videti hudič, odgovarja: "Hudič je kosmat, ima dolg rep in krila," in čez čas pristavi: "…ampak danes nihče več ne verjame vanj."
Večni boj svetlobe in teme
Kako je še lahko videti hudič, si je mogoče ogledati v Peklu, kot se imenuje dolina potoka Peklenščice, pri Šempetru v Savinjski dolini. Vhod v tamkajšnjo jamo, prav tako imenovano Pekel, je nadvse zanimiv. Brez kančka domišljije je namreč mogoče prepoznati v skalno steno nad vhodom vklesano figuro hudiča. "Zlasti figure hudiča so se domačini nekdaj bali," pojasni Marica Uršič, zaposlena v Turističnem društvu Šempeter in vodička po jami.
"Sicer nisem domačinka, vendar sem iz številnih pogovorov z okoliškimi prebivalci izvedela, da jih je tako kot figura sama fasciniral tudi potok Peklenščica, ki priteče iz jame, saj ima voda tudi pozimi 8 stopinj. Nikoli ne zamrzne, iz nje pa se dvigajo meglice, kar je še v starih časih na domačine naredilo močan vtis."
Marija in Franc Štorman, ki zadnjih petdeset let živita v Podlogu, v vasi blizu Pekla, sicer pa prihajata iz hribovskih vasi Kale in Loke nad Peklom, sta bila z jamo vse življenje tesno povezana. "Pozimi sem hodila v Peklenščico, čisto blizu jame, prat oblačila, kot vsa dekleta iz okoliških vasi, in vedno me je bilo neizmerno strah, saj sem kot otrok večkrat slišala, da te hudič odnese, če nisi priden," se spominja 80-letna Marija, 86-letni Franc pa dodaja: "Skozi Pekel je vodila edina pot od Šempetra do vasi nad Peklom. Hudiča pa se niso bali le otroci, ampak tudi odrasli. Med domačini je veljalo, da ko greš skozi Pekel, imej vedno 'štango' tobaka pri sebi, saj če kos tobaka vržeš v Peklenščico, s tem zamotiš hudiča in te pusti pri miru. Ko sem bil sam otrok, so se tega vsi držali, tudi moj oče."
Jama naj bi zaslovela v šestdesetih letih 19. stoletja, ko jo je neki žalski zdravnik vzel v najem in jo odprl za obiskovalce, vendar je že konec stoletja utonila v pozabo. Prav na pobudo Štormana, ki je bil zelo aktiven član Turističnega društva Šempeter, pa so jamo leta 1969 začeli ponovno raziskovati in jo v začetku sedemdesetih že odprli za turistične oglede. "Kot otroci nismo vedeli za figuro hudiča nad vhodom, saj je bil vhod v jamo močno zaraščen. Ko pa smo očistili okolico vhoda v jamo, se je pred nami prikazal v steno vklesan hudič in presenečenje je bilo res neizmerno," pravi Štorman, ki je bil tako kot njegova žena do upokojitve zaposlen v jami; on kot upravnik, ona pa je prodajala vstopnice.
Hudičevi kraji so vsi izjemno slikoviti, s svojo nenavadno, divjo lepoto pa burijo domišljijo in obenem opominjajo na moč narave, v kateri so ljudje že od samih začetkov človeške kulture opažali delovanje dveh nasprotnih sil. "Življenje so si razlagali kot večni boj dveh opozicij: svetlobe in teme, življenja in smrti, kasneje, v krščanstvu, tudi dobrega in zla," pravi dr. Šmitek. "Danes lovimo še zadnje drobce kolektivnega spomina, pri tem pa lahko naletimo na posameznika, ki ima v posesti katerega od poslednjih diamantov." Pot do katerega teh diamantov morda vodi prav skozi hudičeve kraje.
