V domovini je marsikomu trn v peti, mnogi – tudi vlada – pa ji očitajo hude napake pri vodenju univerze in glavno krivdo za finančne težave, v katere je zabredla univerza. Zaradi tega je ministrstvo za visoko šolstvo pred dnevi pri državnem tožilstvu vložilo »naznanilo v zvezi s sumom kaznivega dejanja zlorabe položaja«, ki leti zlasti nanjo. Dr. Lucija Čok naznanila ne želi komentirati, ker ga še ni dobila. Pove pa, da je pred dnevi državni sekretar dr. Dušan Lesjak z ministrstva za visoko šolstvo »prišel na senat UP opozorit senatorje, naj premislijo, kako bodo odločali o zakonu o visokem šolstvu«. V svojem prepričevanju državni sekretar Lesjak ni bil uspešen.

Trije rektorji zastopate stališče, da je zakon o visokem šolstvu in raziskovalno-razvojni dejavnosti konceptualno tako zgrešen, da bi ga bilo treba premisliti in napisati na novo, pri tem pa nikakor ne bi smeli sodelovati avtorji spornega osnutka. Ministra Zupana ste namreč v skupni izjavi pozvali, naj v delovno skupino za pripravo zakona ne imenuje pripravljavcev sedanjega zakona. Dr. Jambrek vam je v Dnevniku zaradi tega očital, da v maniri svinčenih časov likvidirate dialog...

Tudi mene dogajanja v zvezi s tem zakonom spominjajo na svinčene čase. Takrat je namreč univerza dobivala dekrete, kako naj dela. Sicer pa moram poudariti, da v izjavi, ki ste jo omenili, ne piše samo to. Izjava je pomembna predvsem v tistem delu, ki ugotavlja, da je zakonski osnutek neustrezen. Dialoga seveda ne odklanjamo, upravičeno pa trdimo, da avtorji zakona, ki vidijo visoko šolstvo na tak način, najbrž ne poznajo evropskih razsežnosti tega področja. Zato si namesto njih želimo drugih sodelavcev. To pomeni ta naša zahteva, nismo pa se kategorično izrekali o ljudeh, ki se zdaj počutijo prizadete. Ti trije avtorji pač niso uresničili pričakovanj uporabnikov tega zakona – učiteljev, študentov, sindikatov, delodajalcev.

Kakšnih pričakovanj?

V pogledih na avtonomijo se na primer zelo razlikujemo. Pravo je vedno mogoče uporabiti tako ali drugače, tudi z ustavnimi odločbami je mogoče manipulirati. Ustavno odločbo, ki naj bi dala nekatere ključne odgovore v zvezi s pojmovanjem avtonomije v visokem šolstvu, se razlaga zelo parcialno.

Kdo jo tako razlaga? Dr. Jambrek?

Tudi on. Ta razsodba je v svojem končnem delu dala zakonodajalcu dovolj jasna izhodišča. Natančno branje pokaže, da omogoča zakonodajalcu, da se izreče na dva načina: lahko podpre institucionalno avtonomijo, se pravi močne, integrirane univerze, ali pa skupnost članic, kar bi pomenilo vrnitev k tozdovskemu, samoupravnemu načinu organiziranja.

Vaši kritiki pravijo, da nasprotujete avtonomiji vseh visokošolskih subjektov, ker se te avtonomije bojite. Tudi v tem drugem primeru bi se namreč članice lahko odločile za tesno povezano univerzo.

Nekateri bi radi rektorje univerz postavili v enak položaj, kot ga imajo nosilci zasebnih univerz. Radi bi tudi prepričali javnost, da nas zakon prizadeva osebno, kot posameznike. Toda nobeden od treh rektorjev se ne počuti osebno prizadetega. Rektorji se navsezadnje menjavajo. V resnici nam gre za to, da bi ohranili čim bolj kompaktno mrežo univerz, da ne bi prišlo do dezintegracije univerz. Njene posledice smo lahko opazovali v Romuniji, na Češkem, Hrvaškem...

V zvezi z dezintegracijo univerz se omenja določba v zakonu, po kateri bi se lahko članice v enem letu po uveljavitvi zakona samostojno odločile za to, da ostanejo v okviru univerze, izstopijo iz nje, ostanejo nato samostojne ali pa se pridružijo drugi univerzi. Zakaj je ta določba po vašem tako zelo zgrešena?

Če ustanovitelj neposredno omogoči dekanom, da ravnajo kot samostojne pravne osebe, to pomeni, da preskoči vse tiste organe, ki jih je postavila univerza. Senat na primer postavlja študijske programe, določa vsebino, oblikuje vizijo razvoja. Če senat nima nobene besede več, to pomeni, da univerza ne obstaja več, saj nima več temeljnega organa, ki bi odločal o notranji organiziranosti, programih, tudi o morebitnem izstopu članice iz univerze. V tem primeru bi se dogajalo tisto, kar se pri nas že dogaja. Na vsaki naši univerzi namreč obstajajo posebno močne članice – močne finančno ali po številu študentov –, ki bi se rade postavile nad druge članice in uveljavile svoje interese v nasprotju z akti univerze. V tej točki se začne drobitev moči univerze kot centra znanja in raziskovanja, ki bi se lahko povezoval z drugimi takšnimi centri v mednarodnem prostoru. Sploh si ne znam predstavljati, kako bi se lahko osamosvojena članica sama povezovala s tujimi univerzami. Rektor tržaške univerze se je na primer o usklajenih diplomah pripravljen pogovarjati samo z rektorico Univerze na Primorskem, ne pa s posameznimi članicami.

Če je povezana, integrirana univerza v interesu članic, potem pač ne bodo želele oditi iz nje. Česa se torej bojite?

Teoretično je možno, da bi se univerze s pomočjo zakona še bolj integrirale. Toda ko z nekim zakonom nekomu podelite nove pravice, je skoraj nemogoče, da posamezniki teh pravic ne bi izkoristili. In zdaj vas vprašam: ali je prav, da nova pravica ogroža stare pravice, utečene oblike integriranega delovanja, ki so se izkazale za uspešne pri nas in v Evropi? Kako bi v tujini odmevalo, če bi pri nas omejili avtonomijo državnih univerz, da bi tako dali več moči manjšim elementom znotraj univerze? To zagotovo ne bi bilo v duhu evropskih strategij.

Oprostite, da vztrajam, ampak zakaj mislite, da bi članice to pravico izkoristile, če pa bi jim to škodilo? Se bojite vplivnih posameznikov? Politike? Zaslužkarjev?

Motivi za izstop iz univerze so številni. Ključno je vprašanje, ali je za to potrebno soglasje senata oziroma soglasje rektorja ali pa lahko neka članica svojo voljo uveljavi neodvisno od volje drugih članic. Če le nekoliko poznamo človeško naravo, nam mora biti jasno, da bi tako pojmovana svoboda članic vodila v kaos. Vprašanje je, denimo, kaj bi se dogajalo s premoženjem članic, če senat ne bi imel zadnje besede pri odločitvi o razdruževanju, s kakšno pravico bi lahko neka članica svoje premoženje, ustvarjeno znotraj javne univerze, prenesla na zasebno univerzo. To je, morate priznati, zelo privlačen motiv. Avtorji zakona sicer trdijo, da zakon narobe razumemo, toda bojim se, da te možnosti ni mogoče kar tako izključiti.

Rektorji treh univerz ste se odločili, da sporni osnutek ni primerna podlaga za razpravo o zakonu. Minister Zupan ob tem ponavlja, da je ta osnutek zgolj osnutek in da je ministrstvo odprto za vse predloge in pripombe. Boste vztrajali pri svoji zahtevi?

Vrstni red korakov pri pripravi tega zakona je bil zelo neroden. Najprej bi potrebovali izhodišča za pripravo nacionalnega programa, ki ga nimamo, in resolucijo o visokem šolstvu, ki je tudi še nimamo. Mi pa smo dobili zakon, ki ga je mogoče popravljati le amandmajsko, čeprav je v njem v osnovi marsikaj narobe. Napačno je razumljena avtonomija, kosovno financiranje, za katerega smo se toliko let borili, je izginilo. Raziskovalni zavodi so se utopili v visokem šolstvu, nižajo se kriteriji upravljanja. Za direktorja, ki bo vladal na univerzi ali na raziskovalnem zavodu, je predvidena samo visoka izobrazba, raziskovalni zavodi torej ne bodo imeli več vrhunskih raziskovalcev za svoje direktorje. V zakonu ni določb, ki bi uredile odnose med državnimi univerzami in gospodarstvom, bodisi pri zaposlovanju ljudi bodisi pri financiranju projektov. Skratka, ni bilo mogoče predlagati drugega, kot da se vrnemo k razpravi o izhodiščih.

Minister Zupan trdi, da vam je ta izhodišča poslal, pa nanje niste odgovorili.

Na nekem srečanju, namenjenem povsem drugim temam, nam je minister razdelil ta izhodišča: tipkano stran in pol alinej o tem, kaj naj bi zakon prinesel. Pisalo je denimo: »avtonomija univerze in notranja avtonomija članic« ali »ločitev upravljalske od strokovne funkcije«. Iz takšnih alinej resnično ni mogoče razbrati vsebine oziroma usmeritev zakona. Zato smo na univerzah še naprej čakali, kdaj se bomo začeli pogovarjati o novem zakonu. Dočakali smo omenjeni sporni osnutek.

Ministra Zupana zelo boli, da nobena slovenska univerza ne sodi med 500 najboljših svetovnih univerz. Kaj bi bilo po vašem mnenju treba takoj spremeniti, da bi se to nekoč lahko zgodilo?

Sama na te lestvice gledam z določeno rezervo. Po neki drugi metodologiji sodi namreč ljubljanska univerza med 300 najboljših univerz. Kaj bi bilo treba spremeniti? Raziskovalci bi morali dobiti v tem zakonu možnost, da nekaj časa tudi učijo, in profesorji možnost, da nekaj časa samo raziskujejo. Povečati bi se morala konkurenčnost, tudi študentje bi morali dobiti možnost, da raziskujejo. Zelo bi morali povečati mobilnost. Povezati bi se morali z dobrimi univerzami v neposredni okolici in omogočiti, da bi lahko študentje izbirali med programi. Trije meseci, ki jih študent preživi na drugi univerzi, ne zadoščajo. Potrebujemo interdisciplinarne študijske programe za nove poklice, zelo bi si morali tudi prizadevati za vključitev v najodličnejše evropske mreže. Če bi poskrbeli vsaj za to, bi se v desetletju ali dveh lahko več naših univerz, ne samo ena, znašlo na uglednih svetovnih lestvicah.

UP je v prejšnjih letih nastala z znatnimi porodnimi krči. V tej zgodbi ste bili vseskozi prisotni. Zdaj, ko se je postavila na noge, se zdi, kot da ste postali moteči, kot da se vas nekdo želi znebiti po hitrem postopku. Komu ste se zamerili in zakaj?

Na neki način je vsak človek, ki se že dolgo giblje v nekem krogu ljudi, na koncu moteč, ker od njega prihajajo pobude, ki so sprejete ali pa niso. Od njega je včasih odvisno tudi odločanje…, na neki način ta oseba utruja. Nekatera druga nasprotovanja so drugačne narave. Ker že govorimo o na novo nastajajočem zakonu o visokem šolstvu, lahko rečem, da naša univerza ima članico, ki že ravna podobno, kot bi ji omogočal novi zakon. Ta zakon ji je napisan na kožo…

Namigujete na Fakulteto za menedžment (FM)?

Rektor je zaščitnik zakonitosti delovanja univerze, je oseba, ki odgovarja za vsako dejanje znotraj univerze. Po zdaj veljavnem zakonu samovolja ene članice ni dopustna. Lahko se spomnimo časov, ko smo ustanavljali Znanstvenoraziskovalno središče in so nekateri želeli, da bi bilo to drugačno, zato sem bila že takrat deležna nasprotovanj. Želela sem avtonomno središče raziskovanja na Primorskem in ne priveska kakega drugega inštituta. In ker sem po značaju taka, da skušam pripeljati stvari do cilja po čim bolj premočrtni poti, včasih nastajajo težave.

Trenutno poteka na sodišču obravnava med vami in dr. Nado Trunk Širca, ki je bila še v času samostojnega statusa FM imenovana za direktorico, po poteku mandata pa ji nato niste priznali te funkcije. Ste se tako odločili na podlagi vaše presoje o neskladju njenega imenovanja s statutom univerze? Menite, da je FM dohitela nastajajoči zakon?

Prej bi rekla prehitela! Z odlokom o ustanovitvi Univerze na Primorskem leta 2003 je bilo na normativni ravni uveljavljeno vse, kar je obstajalo pred ustanovitvijo; dokler niso članice dobile novih pravil, dokler niso na univerzi nastali vsi statutarni in podstatutarni akti, dokler se niso iztekli vsi mandati, je veljalo staro stanje. Tako je bilo tudi na Fakulteti za menedžment. Z ustanovitvijo UP so njihova pravila nehala veljati v tistem delu, ki ni bil usklajen s statutom univerze, potekli so mandati in če niso bili na novo podeljeni na pravi način, je bilo treba zaščititi zakonitost, ki jo opredeljuje statut univerze. V našem primeru so bili podstatutarni akti FM nad statutom univerze, torej že v duhu novega zakona, ki naj bi omogočal članici univerze na primer, da samostojno in brez javnega razpisa v lastnem upravnem odboru imenuje vodstveni kader ter nanj prinese pooblastila, ki jih sedaj rektor lahko dodeli le dekanu, ob odsotnosti dekana pa ta le prodekanu...

Je prišlo do kolizije v vsebini aktov?

Ne, vse je potekalo zaporedno. Ko je direktorici potekel mandat, so ji začeli ponujati novo delovno mesto direktorice. Od FM smo dobili sistematizacijo delovnih mest, ki je bila še stara in neusklajena s statutom univerze. Celo s spremembo statuta smo ji ponudili možnost za tako sistematizacijo, ki bi omogočila zaposlitev kadrov za vodenje drugega, tržnega ali poslovnega organa, ki bi upravljal izključno tržna, ne pa javnih sredstev. Da neka fakulteta deluje tržno in ustvarja svoj dobiček, je dobro in prav je, da ga tudi samostojno upravlja. A take sistemizacije s strani FM nismo prejeli.

Ali nimate občutka, da ob teh pravnih in statutarnih zdrahah nekateri v bistvu sporočajo, da podpirajo nov »Zupanov« zakon?

Naravno je tako sklepati, saj bi bil tak zakon dobrodošel v podobnih primerih, ki niso osamljeni. Nekaj podobnega se lahko zgodi tudi na drugih univerzah. Pravzaprav se čudim tej nestrpni želji po radikalnih spremembah. Predvidevam, da se bo v razpravi o zakonu pojavila specifična situacija, ki bo izhajala bolj iz osebnih interesov, kot pa temeljila na splošnem videnju strategije visokega šolstva. Če bodo na primer posamezniki, ki imajo močan zasebni interes in možnost, da to storijo, poskušali normirati visoko šolstvo po svojih potrebah, bomo na koncu dobili ali skrajno, med seboj skregano strokovno javnost, ki se ne bo mogla o ničemer zediniti, ali pa bodo določeni parcialni interesi prevladali nad splošnimi usmeritvami visokega šolstva, ki pa bodo kratkoročne narave in ne bodo nikamor pripeljali.

Parcialni interesi?

Primer parcialnih interesov je na primer to, da se ima ena od članic univerze za samostojno, upravlja predvsem s svojimi organi, za svoje delovanje zaposluje po svojih merilih. Te izkušnje kažejo na nevarnost, da nastane kaotično stanje, ki bo pripeljalo do slabšega ugleda slovenskih univerz.

Menite, da obstaja v tej zgodbi tudi politično ozadje? Ali je mogoče lokalne spore izrabljati na primer za lažjo uveljavitev novega zakona?

Na naši univerzi so vsi dekani izrazili pomisleke o tem zakonu, z izjemo dekana omenjene fakultete. Ne smemo pozabiti tudi, da se približuje predvolilni čas, volitve za rektorja, in da so vsa sredstva dovoljena. Verjamem, da se bodo pojavile razlage, češ da je bila dosedanja rektorica Lucija Čok napačen projekt za to univerzo.

Največji očitek in tudi vaša najšibkejša točka je problem presežnih stroškov (približno milijon evrov) pri obnovi Armerije in Foresterije. Ministrstvo je zaradi tega na tožilstvu vložilo celo naznanilo zaradi suma kaznivega dejanja zlorabe položaja. Zaradi teh stroškov, ki menda niso imeli ministrovega kritja, je univerza v znatnih finančnih težavah. Kako je prišlo do tega?

Problem pokrivanja investicije smo zaznali dovolj zgodaj; poleg tega se je mlada univerza brez strokovnega kadra na tem področju tudi nespretno lotila upravljanja investicije. Še posebno, ker je bila investicija Armerija-Foresterija dve leti po začetku postopka sredi gradnje prenesena z ministrstva za šolstvo, znanost in šport na univerzo in zaupana glavnemu tajniku univerze, ki jo je vodil dokaj nespretno.

Kdo je bil generalni tajnik?

Gospod Anton Baloh.

Ravnatelj šole, ki ga je te dni odlikoval koprski župan?

Ja, a verjetno zaradi drugih lokalnih zaslug. Potem ko je odšel z univerze, njegovi spodrsljaji bremenijo rektorico. Vendar ne bi bilo prav kriviti le njega. Ta investicija se je izvajala najprej na osnovi uredbe o financiranju visokega šolstva, ki je do decembra lani določala, da mora biti javni zavod, če želi graditi, vključen v temeljni razvojni program države in imeti potrjen letni načrt investicij tekočega leta. Nato je minister spremenil uredbo in določil, da mora javni zavod za investicije pridobiti soglasje ministra. Že julija lani smo ministru poslali vso dokumentacijo in ga nato redno obveščali o stanju, saj smo si prizadevali tudi za uresničevanje zakona o koriščenju kredita s poroštvom države, ki ga je za Univerzo na Primorskem aprila lani potrdil državni zbor. Investicijski načrt, ki je bil podcenjen – predvideval je 1,2 milijarde tolarjev –, je bil neustrezen za uresničitev arhitektonske rešitve, ki jo je po javnem natečaju potrdilo ministrstvo, saj se je površina povečala skoraj za tisoč kvadratnih metrov. Kasneje bi bilo treba investicijski program novelirati, česar nam ni uspelo naredili. Ko smo – po našem mnenju – rešili finančni primanjkljaj z zakonom o kreditu z državnim poroštvom, smo zaprosili za soglasje ministra. To soglasje smo najprej načelno dobili, a je bilo potem preklicano. Naša vloga za najem kredita leži od oktobra lani na ministrstvu za finance. Čeprav imamo za leti 2007 in 2008 po zakonu možnost, da se za reševanje prostorskih potreb univerze dolgoročno zadolžimo za 1,9 milijarde tolarjev, je ta rešitev za nas še negotova.

In kaj so vam odgovorili iz vlade?

Ne ministrstvo za visoko šolstvo ne ministrstvo za finance nam ne odgovorita, v kolikšni višini sploh nameravajo financirati to zgradbo. Ponudili so nam kredit pri Evropski investicijski banki, ki pa se odmika globoko v leto 2008. Medtem naraščajo penali, obresti…, tako da bo na koncu vse skupaj stalo še veliko več. S tem nastaja nacionalna škoda. Ne dobimo niti odgovora na možnost, da bi dobili kredit, za katerega nam poroštvo ponujajo gospodarski zaupniki. Podražitve glede na prvi dokument investicijskega programa so nastale zaradi novih, nepredvidenih posegov; na primer tisoč kvadratnih metrov večje površine, arheoloških in restavratorskih del, komunalne infrastrukture itd., tako da je po investicijskem načrtu vrednost naložbe 1,9 milijarde tolarjev. Tega končnega investicijskega načrta ministrstvo ni nikoli potrdilo.

Tudi upravni odbor univerze ga ni potrdil...

Res je, na upravnem odboru nam ni uspelo potrditi dolgoročnega programa investicij, čeprav smo ga obravnavali večkrat, najmanj sedemkrat. Tukaj je tudi ključna napaka glavnega tajnika, ki ni poskrbel, da bi vso to dokumentacijo sproti pošiljal na ministrstvo. Vso dokumentacijo smo v paketu poslali v Ljubljano šele julija 2006.

Se počutite objektivno odgovorni?

Kot rektorica se objektivni odgovornosti ne morem izogniti. Sprejeti moram vse okostnjake, ki padajo iz omare za Antonom Balohom. Sicer pa je upravni odbor potrjeval letne programe univerze, tako da na ministrstvu ne morejo trditi, da investicija ni bila nikjer razvidna… V letnih programih je bilo vsakič zapisano, koliko sredstev načrtujemo za to investicijo. Če bi nam na MVZT dali soglasje k najemu kredita, tako kot so ga omogočili mariborski in ljubljanski univerzi, bi se pogovarjali le še o povišanju stroškov iz naslova inflacije, konservatorskih in arheoloških del, komunalne infrastrukture. Odziva z ministrstva skoraj ni bilo.

In ker lahko to stanje postavi pod vprašaj celo obstoj univerze, bomo predlagali začetek postopka za prodajo Armerije, to je rektorata.

Ali drži podatek, da so na ministrstvu želeli nameniti 2 milijona evrov za obnovo Servitskega samostana za potrebe FM mimo vednosti UP? Na ministrstvu to sicer zanikajo…

UP je na pobudo FM uvrstila predlog te investicije v dolgoročni plan 2008–2011, ker je fakulteta trdila, da ima podporo ministrstva za kulturo pri kandidaturi za strukturne sklade. Ko smo na upravnem odboru univerze obravnavali proračun za leto 2008, je predstavnica FM izrazila presenečenje, češ da na fakulteti niso vedeli za predlog MVTZ, da se jim v proračunu za leto 2008 dodeli 2 milijona evrov. Sicer tega predloga UP ni nikoli posredovala MVTZ in ni oblikovala nobenega sklepa o dodelitvi teh sredstev fakulteti. Ne obstaja niti noben uradni dokument o lastništvu ali o tem, da je univerza uporabnica zemljišča, kjer naj bi se izvajala investicija.

Kako to, da je Prat y Coll, španski nacionalni koordinator za barcelonski proces, obiskal Koper in Piran ter se v zvezi z mediteransko univerzo sestal le z dekanom FM Egonom Žižmondom? Je obšel UP?

Ne bi ugibala, zakaj se je španski diplomat, najbrž po napotitvi državnega sekretarja Lesjaka, sestal le z dekanom FM, gospodom Žižmondom.

Mislim, da sama zamisel o mediteranski univerzi, kot je nastala pred letom v okviru evropskega parlamenta in nato kot pobuda v Sloveniji, ni slaba. Že takrat pa sem povedala, kar zagovarjam tudi danes, da ima takšna univerza prihodnost le, če se bodo v njej prepoznale tudi druge mediteranske univerze s svojimi odličnimi ponudbami. Če pa bo le roža v gumbnici slovenskega visokošolskega izobraževanja za elitno populacijo, se resne mediteranske univerze temu projektu ne bodo pridružile. Bojim se, da je v osnovi te zamisli spet želja po ustanovitvi zasebne inštitucije v povezavi s kakšnim mednarodnim subjektom.

V čem je specifika UP? Kje je po vašem njena dodana vrednost v slovenskem univerzitetnem prostoru?

Prepričana sem, da je UP sodobna univerza z uspešnimi in inovativnimi vsebinami in organizacijskimi oblikami. Univerza temelji na povezavi med raziskovanjem in izobraževanjem; med članicami imamo tudi raziskovalni inštitut, kar je edinstveni primer v Sloveniji. Povezani smo z gospodarstvom, imamo svet zaupnikov, ki je ustanovil konzorcij za posamezna programska področja. To so novi prijemi. Univerza je vključena v širši srednjeevropski prostor, povezana je z videmsko, tržaško, celovško univerzo; ponuja predvsem bolonjske študijske programe, ki spodbujajo mobilnost študentov in njihovo vključevanje v gospodarstvo. Razvijajo se humanistika, naravoslovje, turizem... Rezultati so zelo zanimivi, čeprav jih zakrivajo težave na področju financiranja. Od svojega nastanka združuje interdisciplinarnost in medkulturni dialog v tem prostoru. Tega ne opazijo ali pa je to za koga celo moteče...

Razmišljate morda o odstopu?

O odstopu ne razmišljam, ker za to ni prav nobenega razloga.

Na oktobrskih volitvah pa ne boste ponovno kandidirali?

Kaj sem od leta 1986 vložila v projekt nastanka te univerze, je znano. Zdaj je prav, da se mladi izkažejo. Ne želim pa, da bi se na mojem hrbtu še naprej lomila kopja okoli koncepta vodenja univerze. V določenem trenutku mora vsakdo razmisliti, kaj je več vredno – ali vztrajati pri svoji zamisli ali ohraniti projekt v celoti. Jaz si želim ohraniti projekt, pa čeprav se bo nadaljeval brez mene. Ne bom dovolila, da iz mene naredijo grobarko Univerze na Primorskem.