Zagotovo je bilo zelo pestro. Od lanskega aprila so se zadeve dogajale naravnost bliskovito. Najprej me je zaposlovala priprava na junijsko posvetitev, potem je bilo treba do septembra urediti vse potrebno, da je škofijski sedež v Murski Soboti sploh lahko začel samostojno delovati. 1. septembra sem se preselil, začelo se je pastoralno delovanje, steklo je uradovanje ordinariata. Sledili so obiski po župnijah, srečevanje z verniki, razne slovesnosti. Ob tem pa je bilo treba vzpostaviti še celotno škofijsko strukturo: duhovniški, gospodarski, pastoralni svet, zbor svetovalcev in cel kup odborov. Veliko dela je bilo skratka.
Pa ste našli dovolj ljudi za zapolnitev vseh mest? Vaša škofija je vendarle najmanjša slovenska škofija z manj kot 100.000 verniki.Delamo v okviru možnosti, vsakdo od nas ima več različnih obveznosti; takšno je pač življenje v majhni škofiji. Ima pa majhnost tudi svoje prednosti. Med škofi in duhovniki ter duhovniki in verniki se pretaka več življenja. Tudi med škofom in verniki: sam sem kakšno od župnij obiskal že trikrat. V prejšnjih časih se je to lahko zgodilo v obdobju desetih ali celo dvajsetih let. V majhni škofiji je tudi več ljudi vključenih v razmišljanje in izvajanje načrtov za pastoralno dejavnost. Na velike, nepremostljive težave pa nisem nikoli nisem naletel. Tudi zato ne, ker sem med ljudmi vedno čutil veliko razumevanja in dobre volje.
Po ustanovitvi novih škofij je bil med škofi sprejet dogovor, da se lahko duhovniki, ki ne delujejo v svoji rojstni ali matični škofiji, vrnejo. Se to že dogaja?Škofje smo res sprejeli takšen dogovor, vendar z omejitvijo. Morebitnim željam po premestitvi duhovnikov bomo ugodili v prihodnjih petih letih. Mislim, da hujših težav zaradi tega ne bo: v naši škofiji so željo, da bi se nekoč vrnili v matično škofijo, izrazili le kakšni trije ali štirje duhovniki. Večje kadrovske težave pa lahko pričakujemo v prihodnosti - če se za duhovniški poklic ne bo odločalo več mladih. Zdaj imamo osem bogoslovcev, med njimi tri diakone...
Za povprečne evropske razmere kar veliko kandidatov za bodoče dušne pastirje...Da, toda malo za Prekmurje in Prlekijo. To območje je namreč nekdaj veljalo za žitnico duhovniških poklicev.
Omenili ste Prlekijo. Pred ustanovitvijo škofije so nekateri svarili, da ozemlje škofije ni najbolj modro določeno, saj da Prleki in Prekmurci ne bodo mogli pozabiti na stoletne antagonizme.Kar precej tovrstnih strahov je bilo, ampak se na srečo niso potrdili. Nasprotno: oba bregova Mure je škofija kar nekako združila. Sicer pa po mojem nikoli ni bilo tako hudo, kot se je govorilo. Tudi civilnopravno so kraji na desnem bregu Mure vendarle vezani na Mursko Soboto.
Škofija pomeni, kot ste rekli, novo živost, nove impulze za katolištvo. Je sožitje z evangeličani, ki so že tako ali tako manjšina, zato na večji preizkušnji?Osebno sem prepričan, da je ustanovitev nove škofije prej priložnost - za aktivno, skupno iskanje skupnega življenja - kot nevarnost. Navsezadnje smo vsi kristjani. Se pravi, da imamo več skupnega kot tistega, kar nas ločuje. Obe cerkvi lahko po mojem mnenju svetu veliko ponudita. Tudi med ljudmi vidim, da jih vera ne ločuje. Do napetosti prihaja le v posameznih primerih.
V mešanih zakonih, sem slišala. V kakšni veri naj bi se po vašem vzgajal otrok iz versko mešanega zakona?Tu in tam res pride tudi do sporov. Obstajalo je sicer nepisano pravilo, da se sinovi vzgajajo v veri očeta in hčere v veri matere, ki je v praksi kar veljalo. Toda sam bi rad poudaril, da o veri otrok ne sme odločati nobena inštitucija, noben zunanji predpis. Odločitev, v kakšni veri bodo odraščali otroci, je izključna pravica staršev, vera je svobodna odločitev. Res je sicer, da morata tako katoličan kot evangeličan po svoji vesti delati za svojo cerkev in da sta oba dolžna poskrbeti za versko vzgojo svojih otrok. A o tem, kakšne vere bo otrok, se morata dogovoriti sama. Mislim, da bi te družine pravzaprav lahko postale vzor ekumenskega sožitja.
Si znate predstavljati, da bi nekoč v prihodnosti evangeličani in katoličani lahko hodili k skupnim mašam? Ali so teološke razlike prevelike?Sveto mašo evangeličani in katoličani pojmujemo različno. Bogoslužje bi v tem trenutku zato težko popolnoma izenačili. Toda nič ne vem, kaj bo. Morda pa bo ekumenski dialog nekoč v prihodnosti pripeljal do združitve in s tem do skupnega bogoslužja. Mešane poroke, pri katerih sodelujeta oba duhovnika, so denimo že dolgo nekaj povsem običajnega.
Delitev dediščine je tudi v "najboljših" družinah praviloma travmatično početje. Je tako tudi, ko gre za delitev premoženja med mariborsko škofijo ter vašo in celjsko škofijo? Kolikor vem, vam je kongregacija za škofe dala za to na voljo leto dni časa.Res je, leto dni časa imamo, nekako do junija letos. Ustanovljena je bila tripartitna komisija, ki pripravlja končni dokument, a do podpisa je treba opraviti celo vrsto ne prav preprostih korakov. Razdružiti je treba ozemlja, razdeliti nepremičnine. Slednje niti ni tako zapleteno, saj velja načelo, da so nepremičnine last tiste škofije, ki ji pripada ozemlje, na katerem nepremičnina stoji. Potem so tu skupne zadeve, ki bodo takšne tudi ostale: bogoslovje, cerkveno sodišče itd. Treba se je dogovoriti, kako jih bomo skupaj vzdrževali.
Prepiramo pa se ne, tudi napetosti ni čutiti. Naslanjamo se namreč na dokument, ki smo ga Svetemu sedežu predložili že leta 1996. V tem dokumentu je zapisan ključ delitve, ki upošteva delež vseh prebivalcev in delež katoličanov na ozemlju škofije, po civilnem in cerkvenem štetju. Murskosoboška škofija po tem ključu dobi skoraj 14 odstotkov premoženja, celjska 34 odstotkov. Dogovorjeno je tudi, da matična škofija novim škofijam omogoči enake začetne možnosti, preostanek pa se deli, tako kapitalski deleži kot dolgovi. Ko mediji govorite o cerkvenem "bogastvu", pogosto vidite samo ono prvo, ne vidite pa...
Ampak krediti bodo nekoč poplačani...... kako ogromno bo treba vlagati, da bodo nepremičnine lahko služile svojemu namenu, pa naj bo to Betnava ali objekti na Vrbanski. Urejenih, dokončanih objektov Cerkev praktično nima. Ampak strinjam se, krediti bodo nekoč odplačani in Cerkev bo lahko z dobrim gospodarjenjem tedaj sama pokrivala določene svoje potrebe. Vsaj do neke mere, kajti brez pomoči vernikov, v gmotnem in pastoralnem smislu, Cerkev nikoli ne bo mogla. Ljudje so navsezadnje največji cerkveni kapital.
Mariborska škofija je bila v javnosti, tudi iz kleriških vrst, deležna očitkov, da se v svoji želji po maksimiranju dobičkov ne ozira dovolj na naravo gospodarskih dejavnosti, v katere je vključena, na njihovo (ne)moralnost. Kakšno je vaše mnenje? Lahko gospodarska družba, katere posredna solastnica je mariborska nadškofija - v mislih imam družbo T-2 - služi z najbolj abotnimi televizijskimi komercialnimi programi ali celo s predvajanjem pornografije?Sam sem prepričan, da Cerkev s svojim premoženjem ne more in ne sme delovati na področjih, ki so moralno slaba. Res pa je, da je to v današnjem svetu včasih zelo težko pravočasno odkriti, predvsem zaradi netransparentnih gospodarskih povezav. A ko se to odkrije, se mora Cerkev umakniti. Prepričan pa sem tudi, da se lahko Cerkev ukvarja z vsemi dovoljenimi gospodarskimi dejavnostmi, četudi niso značilne za Cerkev. Dobiček mora seveda uporabiti za opravljanje svojega poslanstva.
Naj to povem še drugače: v zgodovini so imele posamezne cerkvene ustanove kmetije, ker je tedaj kmetijstvo prinašalo dobiček, da so delno vzdrževale stavbe in ljudi. Danes so v ospredju druge dejavnosti in Cerkev, če hoče biti gospodarsko uspešna, se mora temu prilagoditi. Cerkev si navsezadnje ne sme privoščiti, da ne bi bila gospodarsko uspešna. To bi pomenilo, da slabo ravna s sredstvi, ki so ji jih skozi stoletja zaupali verniki.
Cerkev se je v obdobjih, ko je odlično gospodarila, rada "odela v škrlat in zlato", del bogastva je torej porabila zase. Ji je to, načelno gledano, dopuščeno tudi danes?Cerkev, materialno gledano, nikoli ne sme obogateti. Potrebni del presežka denarja mora vlagati v dejavnosti, s katerimi se ukvarja, preostalo pa v svojo primarno dejavnost - pastoralo, vzgojo in dobrodelnost. Sicer pa menim, da je o domnevnem cerkvenem bogastvu toliko govora zato, ker Cerkev prej toliko desetletij ni smela imeti premoženja oziroma gospodariti z njim. Verjamem, da bomo počasi doumeli, da je takšno delovanje Cerkve povsem normalno, da se torej Cerkev tako kot drugod po svetu tudi pri nas financira iz treh ključnih virov: darov vernikov, s pomočjo svoje gospodarske osnove in s pomočjo družbe oziroma države zaradi svojega družbeno koristnega delovanja.
Slovenska Cerkev postaja primerljiva s tujimi katoliškimi cerkvami še po enem dogajanju, ki pa ga ne moremo biti veseli - po pedofilskih škandalih. Artiški župnik, obtožen spolnih zlorab v 16 primerih, je umrl pred sojenjem, Frantar je bil (nepravnomočno) obsojen, zoper ormoškega župnika se pripravlja obtožnica. Kako gledate v Cerkvi na ta dogajanja?Vsekakor so te zadeve - tam, kjer je to res - za Cerkev velika bolečina. Toda ob tem moramo biti tudi toliko pošteni, da obtoženih ne obsojamo, dokler se jim krivda ne dokaže. Pred dnevi sem bral v časopisu, da je neki očim zlorabljal svojo pastorko. Toda objavljeno ni bilo nobeno ime, niti kraj dogajanja. Ko je šlo za duhovnike, se je v medijih takoj znašlo njihovo polno ime. To ni prav. Ljudi tako vnaprej stigmatiziramo.
Če bi v časopisu zapisali zgolj začetnice očima in kraj, kjer je do zlorabe prišlo, bi zaradi sorodstvenih povezav vsi vedeli, kdo je žrtev. Pri duhovnikih in učiteljih je drugače...Hotel sem povedati, da ima obrekovanje neizbrisljive posledice za obrekovanega. Spominjam se, kako je neki župnik hotel župljanom, ko so se mu prišli opravičit za obrekovanje, razložiti, zakaj je obrekovanje tako huda stvar: Ni mi težko sprejeti opravičila, toda vzemite vzglavnik, pojdite na vrh zvonika in stresite perje v veter, potem pa ga pojdite pobrat, jim je nazorno pojasnil, kako težko je očistiti po krivici umazano ime.
Seveda pa ni nobenega dvoma, da Cerkev, ki sprejema grešnike, ne sprejema pa greha, obsoja te pojave. Hočem le povedati, da bi bila lahko reakcija javnosti, dokler osumljeni in obtoženi niso obsojeni, bolj umirjena.
V kolikšni meri je po vašem mnenju cerkveno vodstvo soodgovorno, da so pristojni organi, vsaj kar zadeva Karlija Jošta in Frantarja, tako pozno ukrepali? Se vam zdi, da so pristojni v Cerkvi, na Dolenjskem denimo, storili vse, kar so lahko, da bi zaščitili (morebitne) žrtve?Težko vam odgovorim na to vprašanje, ki zadeva konkretne primere, ki ne tedaj ne zdaj niso bili v moji pristojnosti. Prepričan pa sem, da je gospod nadškof dr. Franc Kramberger ravnal po svoji vesti, pretehtano in odgovorno. Upoštevati pa morate, da je težko ukrepati na podlagi govoric: vsak predstojnik lahko ukrepa šele tedaj, ko govorice postanejo dovolj oprijemljive, dovolj stvarne; za preverjanje takšnih govoric pa je seveda potreben čas. Škof je nato storil, kar je bilo treba.
Mislite, ko ga je umaknil iz Artič?Ne, že prej, to je bila le zadnja v vrsti potez. Ne zanikam pa, da so bili kje storjeni tudi napačni koraki. Toda če nekdo pobegne, ne more biti za to odgovoren škof. Naj dodam še to, da bomo zaradi teh primerov v bodoče v Cerkvi zagotovo še bolj pazljivi in občutljivi.
Kdaj so do vas prišli glasovi o domnevno spornem početju ormoškega župnika? Preden smo lahko o ovadbah brali v časopisju?Ne, dokler niso o tem poročali mediji, nisem slišal niti besede. Res pa je, da Ormož ne sodi v mojo škofijo.
Brez vas, dr. Turnšek, bi bil škof Slomšek, tako pravijo, beatificiran mnogo kasneje ali pa sploh ne bi bil. Kot ste mi povedali že pred leti, ste bili za eno leto odvezani duhovniške službe, da ste lahko ves svoj čas namenili raziskovanju Slomškovega življenja. Postopek beatifikacije je torej zelo zahteven proces?Škof Kramberger me je po končanem študiju pustil še za eno leto v Rimu, da sem se lahko posvetil Slomšku. Ni me ravno odvezal duhovniške službe, ni pa me takoj "porabil" za duhovnika v Sloveniji. Tisto leto sem nato pisal tako imenovano pozicijo o Slomškovem življenju, zgodovinsko in teološko kritičen življenjepis, v katerem sem moral med drugim dokazati, da je živel kreposti v herojski meri. Ker je bilo treba o tem zbrati obsežno gradivo, vse dokumentirati in, kolikor je bilo mogoče, preveriti, so nastali trije obsežni volumni o njegovem delu. V tem smislu bi lahko rekli, da bi bil morda Slomšek beatificiran kasneje, če to delo ne bi bilo opravljeno. Lahko bi ga pa seveda opravil tudi kdo drug.
Da je živel kreposti v herojski meri, bo treba dokazati tudi za našega slovitega arhitekta Plečnika, če bodo seveda v ljubljanski nadškofiji sprožili postopek za njegovo beatifikacijo. Od česa je odvisno, ali se bo to zgodilo?Pobudo za sprožitev postopka da lahko škof ali pa kdo drug. Kdo jo je dal konkretno v tem primeru, ne vem, vem pa, da je bil pobudi načelno naklonjen gospod Rode. Nato v škofiji ustanovijo komisijo, ki zbere vse dostopno gradivo o kandidatu za svetnika in oceni, ali je smiselno sprožiti postopek. Te komisije, kolikor sem seznanjen, še niso ustanovili.
Kaj vse sodi v to gradivo?Vse, kar zadeva kandidata, njegovo osebnost, misel, delo. Dobro je zbrati tudi čim več pričevanj še živih prič, izvedeti, kako so ga dojemali njegovi sodobniki. To so zelo dragoceni podatki. Za sprožitev postopka je namreč zelo pomemben podatek, ali so kandidata že ob njegovi smrti dojemali kot svetnika, izražali prepričanje, da je, kot pravimo, umrl "v duhu svetosti".
Slomška so celo nemškutarji ob odprtem grobu zmerjali "zdaj pa imaš, ti svetnik". O Plečniku kot o svetniku pa se doslej ni govorilo. Ali pa imate vi kakšne drugačne informacije?Tudi sam o tem ne vem kaj dosti, vem pa, da so ljudje o Plečniku vedno govorili zelo pozitivno. Prav zato je treba ustanoviti komisijo, ki bo te stvari raziskala in preverila. Naj povem še to, da si v Cerkvi v zadnjem času na splošno zelo želijo, da bi bili za svetnike razglašeni tudi laiki, ne le duhovniki, redovniki in redovnice. Res pa je, da je postopek beatifikacije pri laikih zahtevnejši, ker je njihovo življenje manj dokumentirano. Za Plečnika to ne velja, on je živel dovolj na očeh.
Ko je torej gradivo zbrano, komisija presodi, ali je dovolj prepričljivo, da je vredno sprožiti postopek. Škof nato napiše oceno o kandidatu in naslovi prošnjo na kongregacijo za svetnike. Če ta prošnji ugodi - in večinoma ji - dobi kandidat naziv božji služabnik. Škofija nato ustanovi še bolj resno komisijo in imenuje postulatorja. Ta skrbi, da proces poteka nemoteno in med drugim raziskuje, kako je kandidat v svoje življenje in strokovno delovanje vključeval vero, zbira pričevanja pred cerkvenim sodiščem, veliko pozornosti namenja tudi dokazovanju sluha svetosti ob kandidatovi smrti.
Vmes pa je treba streti še en trd oreh: dokazati, da se je na priprošnjo h kandidatu, v tem primeru arhitektu Plečniku, zgodil vsaj en čudež...Tako je: prvi čudež je potreben za beatifikacijo, izjeme so le mučenci, drugi pa za kanonizacijo svetnika. Hkrati pa je treba spodbuditi ljudi, da se s svojimi prošnjami obračajo na kandidata. Treba je torej pripraviti teren za morebitni čudež.
Če vas prav razumem, ni nič narobe, če se verniki začnejo na potencialnega svetnika obračati šele potem, ko ga za kandidata že uradno razglasi Cerkev?Sprožitev postopka običajno prispeva k temu, da ljudje v določenem človeku začnejo videti svetnika. A nekaj tega odnosa mora biti že prej. Obstajati mora denimo sluh svetosti, tega ni mogoče ustvariti za nazaj.
Ali morda veste, kaj se dogaja z drugimi potencialnimi slovenskimi svetniki, kje so se ustavili postopki za škofa Volka, Friderika Barago, Lojzeta Grozdeta, skopskega škofa Gnidovca, za frančiškana Vendelina Vošnjaka? Sem še koga izpustila?Tu je še Mariborčanka Cvetana Prijol, laikinja, pedagoginja in glasbenica, živela je v 20. stoletju.
So se ti postopki ustavili ali pa so vedno tako dolgotrajni? Postopek za Slomškovo beatifikacijo je, kot vemo, potekal 70 let.Ti postopki so praviloma dolgi, zelo negotovo je napovedati, kdaj se bo kakšen končal. Tako hitro, kot gre pri Janezu Pavlu II., pri Plečniku zagotovo ne bo šlo. Kolikor vem, je bila za škofa Gnidovca pozicija o življenju in delu oddana v Rimu lani jeseni, pripravljeno je bilo tudi že poročilo o enem čudežu. Tudi za škofa Volka je bilo gradivo že poslano v Rim. Za patra Vendelina Vošnjaka teče postopek na Hrvaškem, za Barago pa v michiganski škofiji.
Povrniva se k Plečniku. Pisatelju in publicistu Dragu Jančarju pobuda za beatifikacijo ni ljuba. V kopanju po Plečnikovem življenju, v iskanju njegovih kreposti ne vidi pravega smisla. Umetnost namreč, kot pravi, ni nujno povezana z umetnikovim življenjem. Ali je tudi vas kaj strah, da bi se poslej (še) več prepirali o Plečniku kot o človeku, namesto da bi govorili o njegovem delu, o njegovi umetnosti?Ne bojim se tega, da bi raziskovanje Plečnikovega življenja zatemnilo Plečnika kot umetnika. To se še nikoli ni zgodilo, v nobenem procesu. Prav nasprotno: kandidat se še bolj dvigne v svoji veličini. Po drugi strani pa je treba poudariti, da proces razglasitve za svetnika vodi Cerkev zelo previdno. Dokler postopek ni končan, morajo vse ugotovitve, vse najdbe ostati tajne.
Če bi torej postulator v postopku beatifikacije Plečnika naletel na kakšno moralno zoprno Plečnikovo ravnanje in bi bil postopek ustavljen, bi zadeva za vekomaj obtičala v cerkvenih arhivih?Natanko tako. Kritični življenjepis iz postulature se zato vedno objavi šele potem, ko je postopek srečno pripeljan do konca.
Ali je teoretično možno, da bi za svetnika predlagali človeka, ki se ne bi deklariral za vernega, kljub temu pa bi ga ljudje zaradi velikih človeških kvalitet in ravnanja dojemali kot svetnika?Mislim, da v Cerkvi še ni bilo primera, da bi predlagali kandidata za svetnika, ki se ne bi priznaval za njenega člana. Po mojem je tako prav. Cerkev mora spoštovati odločitev nekoga, ki ji ni želel pripadati.
Za mnoge, celo za ljudi, ki se deklarirajo kot verni, so čudeži, ki naj bi se zgodili na priprošnjo k svetnikom, predvsem dokaz praznoverja in človeške neumnosti. Toda za teologe imajo čudeži svojo jasno vlogo in utemeljitev. Kako torej teologija razlaga čudeže?Za teologa je čudež pojav, ki ga na znanstveni ravni še ne znamo razložiti. To je prvi materialni pogoj, da lahko začnemo govoriti o čudežu. Drugi pogoj, ki je teološki, pa je, da se čudež dogodi v območju vere. Pomembno je torej, da ljudje čudežni dogodek doživijo kot božjo govorico, ki prebuja in poglablja vero. Poudarim naj še to, da teologi pri razlagi čudežev nikoli ne uporabljamo besede protinaravno. Kaj je protinaravno, ne moremo vedeti, ker ne poznamo vseh naravnih zakonov. Lahko bi govorili le o paranormalnosti. Glavni poudarek pri čudežih torej ni pojav sam po sebi, temveč to, da se čudež zgodi v komunikaciji med Bogom in človekom, da v človeku nekaj prebudi.
Če se za neki dogodek ali pojav izkaže, da ni bil čudežen, le tedanja znanost ga še ni znala razložiti, to ne zmanjša vrednosti čudeža, če vas prav razumem. Kaj pa, če je bil "čudež" sad potegavščine? V Italiji so takšni čudeži, ki nemudoma sprožijo množična romanja, kar pogosti.Cerkev je zelo previdna pri priznavanju čudežev. Po mojem skoraj ni možnosti, da bi se za čudež, ki ga je Cerkev uradno priznala, kasneje pokazalo, da je bil sad prevare. Prav zato v Cerkvi ne hitijo s priznavanjem čudežev.
Prehod Izraelcev čez Rdeče morje še vedno velja za čudežnega in vendar ga je mogoče znanstveno razložiti. Veter, ki je s sabo nosil puščavski pesek, je ob primernih okoliščinah lahko omogočil takšen prehod. Zakaj v Cerkvi še vedno govorite o čudežu?Izraelci so ta dogodek doživeli kot božji poseg v svojo usodo, ki jim je omogočil izhod iz Egipta. To, da so se ujele vse te okoliščine - to je bil čudež. Čudež je verska, ne znanstvena kategorija, čeprav znanost sodeluje pri njegovem prepoznavanju.
Še vedno študentom predavate tudi o eksorcizmu?Na fakulteti od časa do časa razpišem izbirno predavanje o angelologiji, se pravi o angelih in hudobnih duhovih. O eksorcizmu predavam znotraj demonologije.
Kaj je pravzaprav eksorcizem?Eksorcizem ni nič drugega kot posebna, kvalificirana molitev Cerkve. Nekaj takega kot blagoslov velikonočnih jedil denimo. Uradno je vsak škof tudi eksorcist, ki lahko v Jezusovem imenu s posebno molitvijo izganja hudiča. Ker pa to zahteva veliko časa, škof vedno koga pooblasti, da to molitev izvršuje v njegovem imenu.
Se eksorcistične molitve pri nas izvajajo?Da, vendar pa je treba vedeti, da se eksorcist ne ukvarja le s skrajnimi primeri, ki jih imenujemo posedenost, to je tisto obnašanje, ko se po neki modrosti in zunanjih znakih presodi, da gre za najvišjo obliko delovanja hudega duha. Eksorcisti se ukvarjajo tudi z ljudmi, zaznamovanimi z zlom, z ranami, ki jih je zlo pustilo na njih. Teh ljudi je veliko več kot obsedenih ali posedenih. Eksorcisti se ukvarjajo tudi z nenavadnimi pojavi, ki se dogajajo ljudem, čeprav pri tem ne uporabljajo eksorcizma.
Se obsedenost razlikuje od posedenosti?Posedenost je zares skrajna oblika, ko se hudobni duh povsem polasti telesa. Ko gre za obsedenost, pa hudobni duh moti človeka z raznimi motnjami.
Kako eksorcist razloči posedenega človeka od psihično bolnega?V navodilih za eksorcizem zelo jasno piše, da mora biti eksorcist zelo previden, da mora biti pravzaprav zadnji, ki posumi, da gre za delovanje hudobnega duha. Prej mora izključiti vse druge možne vzroke. Prav je torej, da človeka najprej pošlje k zdravniku. Res pa je, da so si določeni simptomi psihičnih motenj in delovanja hudiča precej podobni.
Povrniva se od hudiča k Jezusu. Jezusovo vstajenje je za Cerkev največji čudež. Čeprav je velika noč največji krščanski praznik, pa javnomnenjske raziskave kažejo, da je med verniki vera v vstajenje precej omajana, v to dogmo jih veruje manj od tretjine. Kaj to pomeni? Je vernik, ki ne verjame v vstajenje, sploh še vernik?Priznavanje vstajenja je zagotovo stvar vere. Ne moremo ga dokazovati empirično. Da bi zaznavali ta nov način bivanja Jezusa, moramo verovati. Zato je Jezus učencema na poti v Emavs najprej prebujal vero. Pripovedoval jima je o Svetem pismu, o tem, da je Sveto pismo te dogodke napovedovalo. Prepoznala sta ga šele, ko je bilo njuno srce dovolj "goreče", ko sta verjela vanj. Vstali Jezus je imel poveličano telo - isto telo, toda z drugimi lastnostmi.
Današnji človek to težko sprejme. A temu se ne smemo čuditi. Po več stoletjih racionalizma, pozitivizma, subjektivizma in relativizma je, hočeš nočeš, zaznamovan. Po drugi strani pa opažam, da se vera v posmrtno življenje krepi pri bolj zrelih, bolj oblikovanih ljudeh. Vera v večno življenje je namreč odgovor na najglobljo človekovo željo, da s smrtjo ni vsega konec.
Če bi bilo to hrepenenje prazno, potem je človek najbolj nesmiselno bitje na svetu. Tega človek tudi antropološko ne more sprejeti, zato se kar naprej presega, včasih tudi na načine, ki te izpolnitve ne morejo prinesti, denimo s pomočjo potrošništva. V izpolnitev nas lahko vodi le ljubezen, a tudi ta mora biti presežna. Bog je ljubezen sama.
