Stokićeva in Kamber sta se nameravala udeležiti zaprtega dogodka s člani iniciative Povorka ponosa BiH, zasebni sestanek je prekinila policija, ki jim je sporočila, da morajo zapustiti prestolnico Republike Srbske (RS), saj jim ne morejo zagotoviti varnosti. Nekaj minut po tistem, ko so po policijskem navodilu zapustili prostore, jih je vpričo policije napadlo 40 huliganov, tri osebe so bile ranjene. To se je zgodilo 18. marca nekaj po 18. uri. Organi RS ne želijo preiskati dogodkov in stopnjujejo retoriko, usmerjeno proti skupnosti LGBTQA+, novinarjem in nevladnim organizacijam.
Parada, ki je ni bilo in ni bila načrtovana
V dneh pred napadom se je po Banjaluki razširila govorica, da bo v soboto, 18. marca, v Banjaluki potekala parada ponosa. »Iniciativa Povorka ponosa BiH je v Banjaluki želela organizirati projekcijo filma in druženje v zaprtem krogu. V javnosti je nastala zmeda zaradi imena in zakrožila je novica, da bo nastal pohod v smislu prajda. Ta dezinformacija je razburila javnost, a nihče ni opravil novinarskega dela in poklical iniciative, da bi potrdil, ali se bo parada dejansko zgodila. Te dezinformacije so ustvarile veliko sovraštva v javnosti, od hujskanja do pozivov na linč,« začne Vanja Stokić opisovati dogodke in retoriko, ki je pripeljala do napada. Kamber je poudaril, da je bil napad pričakovan. »Mesto je bilo nekaj dni pred tem prelepljeno s homofobnimi plakati, na katerih so pozivali k preganjanju in izgonu LGBTQA+ skupnosti iz mesta. Vključile so se seveda tudi verske organizacije, tako da se je ustvarila napeta atmosfera, kjer nismo vedeli, kaj pričakovati. Skoraj prepričan sem bil, da se bo zgodil napad,« je pojasnil, »noč pred napadom je skupina huliganov šla skozi mesto z baklami in se drla: 'Ubi, ubi pedera.' To je bilo sredi mesta, poleg vseh glavnih institucij. Kje so bile varnostne službe? To je bilo sporočilo: če pridete, veste, kaj se vam bo zgodilo.« Na govorice o paradi sta se pred soboto odzvala tudi predsednik RS Milorad Dodik in župan Banjaluke Draško Stanivuković. Dodik je policiji javno sporočil, naj »razmislijo o prepovedi prireditve«, župan se je pridružil pozivu predsednika in dodal: »Banjaluka ni pripravljena na parado ponosa.«
Policija se je odzvala javnemu pozivu najvišjih funkcionarjev v de facto neodvisni entiteti, ki tvori malo manj kot polovico ozemlja BiH, in organizatorje dogodka obvestila, da jim ni zmožna zagotoviti varnosti, zato morajo odpovedati dogodek. Mirza Halilčević, dolgoletni novinar, sociolog, aktivist in član organizacijskega odbora Povorke ponosa BiH, nam je sporočil: »Prepoved je dokaz, da institucije Republike Srbske nimajo niti volje niti želje, da primerno zaščitijo LGBTIQA+ osebe. To onemogoča razvoj družbene atmosfere, v kateri bi vsi državljani lahko gradili kritično mišljenje in se povezovali v skupnost brez strahu pred napadom. Prepoved je odraz politike in vrednot, ki jih ta politika neguje.« Iniciativa Povorka ponosa Bosne in Hercegovine je neformalno združenje državljanov in državljank z različnimi ozadji in skupnimi pogledi. Namenoma želijo ostati neformalno združenje, da ohranijo odprtost. Obvestilo o prepovedi dogodka so prejeli v soboto na dan dogodka, in ker so se že zbrali, so se odločili, da bodo vseeno imeli sestanek in zasebno druženje v prostorih nevladne organizacije Transparency International BiH, saj so ocenili, da bi bilo srečanje v kakšnem javnem prostoru, kot je gostinski obrat, preveč izpostavljeno. Ko so se ob šestih zbrali v pisarni, jih je obiskala policija in jim sporočila, da niso varni in da morajo takoj zapustiti mesto. »Policija nas je odpeljala iz prostorov Transparency International in nam sporočila, da v teh prostorih nismo varni in da naj se vrnemo, od koder smo prišli. Policija je takoj zapustila prizorišče, mi smo še malo postali na ulici. Napad se je zgodil čez pet minut,« dogajanje opisuje Halilčević.
Napad
Vanja Stokić in Ajdin Kamber sta bila na zaprto srečanje povabljena kot podpornika in kot novinarja, ki že vrsto let poročata o človekovih pravicah v BiH. Stokićeva je bila nekaj let tudi članica organizacijskega odbora iniciative Povorka ponosa BiH in na odpovedanem dogodku bi morala sodelovati kot govornica v razpravi o zavezništvih. S Kamberjem sta prišla na prizorišče, ko so člani skupnosti že bili zunaj prostorov. »Povedali so nama, kaj jim je rekla policija – da niso varni in da morajo takoj oditi. V tistem trenutku na prizorišču ni bilo ne policije ne huliganov. Sem pa opazila, da so se v okolici zbrali ljudje iz soseščine in da jih veliko telefonira. To mi je bilo zelo nenavadno, saj zelo dobro poznam ta del mesta in na teh dvoriščih po navadi ni ljudi. Takrat je prišel policijski avto in parkiral blizu nas, odleglo mi je, saj sem mislila, da so prišli zaradi zaščite. Deset sekund pozneje je prišlo deset huliganov s palicami in steklenicami, nekateri so bili maskirani, in so nas začeli pretepati. Nas je bilo mogoče petnajst, od tega trinajst deklet, se pravi zelo malo moških.«
Skupina se je pred napadalci razbežala na vse strani, Stokićeva in Kamber sta stekla po strmi cesti. Ko je Stokićeva videla, da ji ne bo uspelo ubežati, se je zatekla v skupino domačinov, ker je upala, da jo bodo zaščitili, ker je ženska. Domačini so zasledovalce opozorili, da se med njih želi skriti »njihova«. Stokićevo so huligani ujeli in jo začeli pretepati, nedaleč so tepli Kamberja, ki so ga po glavi udarili s steklenico, nato je dobil še več udarcev. »Na srečo imam bosansko glavo, za katero velja, da je trda. Udarili so me s steklenico po glavi. In še preden sem ugotovil, kaj se dogaja, so me udarili s pestjo v obraz,« nam je povedal Kamber. Dogodek je trajal nekaj minut, nadaljuje pripoved Stokićeva, in ko jima je uspelo zbežati do avta, sta se odpeljala od policijske patrulje in jih prosila, naj pomagajo članom skupnosti, s katerimi sta izgubila stik. »Policisti so zavrnili najino prošnjo in naju opozorili, naj se ne mešamo v delo policije. Zahtevala sva, da se nama identificirajo, kar so prav tako zavrnili, tako da sva si zapisala samo registrsko številko policijskega avtomobila, ki sva jo predala inšpektorju, ko sva podala izjavo.«
Po dogodku sta odšla na urgenco po nujno pomoč in da zdravniki naredijo zapisnik poškodb, ki sta ga nesla na policijsko postajo, kjer so se vmes zbrale tudi druge žrtve napada. »Na policijski postaji so nam sporočili, da ne morejo nobenemu od nas zagotoviti varnosti, zato moramo takoj zapustiti Banjaluko. Tretja kolegica, ki je bila poškodovana in je prav tako novinarka ter članica organizacijskega odbora Povorka ponosa BiH in moja sodelavka, je vprašala: 'Kaj pa z menoj, jaz živim v Banjaluki?' Policisti so ji odgovorili, da je ne morejo zaščititi.« Vseh petnajst žrtev napada je moralo zapustiti Banjaluko. Stokićeva je domačinka in portal eTrafika, ki mu urednikuje, ima prav tako sedež v Banjaluki. Portal eTrafika je majhen medij in napad ter izgon iz mesta je zdesetkal redakcijo in okrnil delovanje. Naša sogovornika sta poudarila, da jih niso napadli, ker so novinarji, ampak ker so napadalci mislili, da gre za člane LGBTQA+ skupnosti, je pa dogodek dobil večji odmev, ker so bili med poškodovanimi novinarji. Da je javna pozornost bolj naklonjena novinarjem kot ranljivim skupinam, najbolje povzame Stokićeva v naslovu prispevka, ki ga je objavila po napadu: Moji prijatelji živijo v strahu vsak dan, jaz šele od sobote.
Banjaluka nima varnostnih kapacitet za zaščito 15 ljudi
Župan Stanivuković je naslednji dan na twitterju obsodil nasilje, vendar je zanikal, da bi k njemu prispeval. »Banjaluka bo ostala trdnjava tradicionalno patriarhalnih družinskih vrednot in na to sem ponosen, pri čemer se ne vmešavam v nikogaršnjo pravico, da ljubi, kogar hoče, vendar ne da bi tako paradiral,« je zapisal župan. »Vsaka vlada je dolžna s svojo politiko ustvarjati vrednote, v katere verjame, in mi verjamemo, da je družina steber naše družbe,« je dodal in sklenil, da je njegova dolžnost »zaščititi ljudi in Republiko Srbsko«. Dodik je prav tako obsodil nasilje, a z zadržkom, da »zaradi tega ne čuti nobenega kesanja, saj jim je bilo rečeno, naj se ne zbirajo«.
Oba napadena novinarja kot tudi predstavniki iniciative odgovornost za napad pripisujejo tovrstnim izjavam najvišjih funkcionarjev entitete, ki v zadnjih dneh zaostrujejo retoriko. Minister za notranje zadeve RS Siniša Karan je v sredo izjavil: »Šlo je za najavljeno zborovanje v skladu z zakonom o javnem zbiranju in v tem smislu smo ga zavrnili iz varnostnih razlogov. Organizatorji so izjavili, da odstopajo od zborovanja. Kasneje se je zgodil samoiniciativni zbor, kjer je prišlo do kratkega spopada dveh skupin, ki je trajal 45 sekund. Ko je policija imela dovoljšne sile, je primerno reagirala.« Izjava je razburila, saj je minister za notranje zadeve organiziran napad na ranljivo skupino opredelil kot spopad med dvema skupinama. »Namenoma govori takšne neumnosti s ciljem, da zmanjša težo tega napada in ker je popolnoma nezainteresiran glede dela policije,« je do ministrovih besed kritična Stokićeva. »Imamo ministra ki je bodisi zloben bodisi nima pojma. Ne vem, kaj od tega se mi zdi hujše. Dejstvo je, da policija še vedno ni ničesar naredila. V teh desetih dneh niso pridobili niti posnetkov s kamer. Nevladna organizacija je imela kamero, a policija noče prevzeti posnetka,« dodaja. Žrtve napada so same identificirale nekaj napadalcev na osnovi posnetkov in izjav na družbenih omrežjih. Do ministrovih besed je kritičen tudi Kamber. »To je laž. Mi nismo 'druga stran' v tem spopadu. Tukaj ne gre za napad ali spopad z neko naključno skupino državljanov. Oni so mislili, da smo člani LGBTQA+ skupnosti in so nas napadli iz sovraštva,« je bil jasen. Dodal je, da oblasti RS vsak januar priredijo parado, na kateri razkazujejo orožje, s katerim dokazujejo, da imajo zadostne kapacitete za zagotavljanje varnosti, napad in nezmožnost oblasti pa je označil za strahopetnost: »Čeprav nas ti ljudje želijo prestrašiti, so zame oni največji strahopetci. Zbrati se mora 40 do 50 moških, ker to ni dovolj zastrašujoče, potrebujejo še palice in druge rekvizite. In ta skupina štiridesetih moških potem napade skupino trinajstih žensk in treh moških. Kakšen pogum!«
Mednarodni odzivi
Omenjene dogodke je obsodilo več mednarodnih organizacij in veleposlaništev v Sarajevu, vključno z visokim predstavnikom OHR. Slovensko veleposlaništvo v Sarajevu se v zvezi z dogodki ni javno oglasilo, so pa po naši poizvedbi dejanje obsodili na ministrstvu za zunanje in evropske zadeve, kjer so sporočili, da pozorno spremljajo potek dogodkov, in dodali: »Zadnja dogajanja, povezana z nasiljem, vključno z nedavnimi napadi na povratnike, aktiviste LGTB ter novinarje, ostro obsojamo. Od uradnih organov BiH pričakujemo zaščito vseh ogroženih skupin in kazenski pregon vseh storilcev za vse oblike nasilja, ki se mora končati z ustreznim sodnim epilogom.« Napad v Banjaluki se je zgodil pet dni po obisku Roberta Goloba v BiH, kjer je napovedal, da želi Slovenija postati največja zaveznica BiH. Mirza Halilčević je skeptičen do vpliva mednarodne skupnosti na razmere in poudarja, da je to primarno dolžnost države, mednarodna skupnost pa lahko pomaga posredno. »Mednarodna skupnost lahko postavi neke pogoje institucijam in odločevalcem; ti jih lahko spoštujejo ali pa tudi ne. Lahko bi recimo omejili pritok določenih sredstev za razvojne projekte in vršili pritisk na odločevalce in njihove zaveznike kot pomoč pri kreiranju atmosfere tolerance in zavezništev ter podpiranju dela nevladnih organizacij.«
Dodik stopnjuje retoriko, prejšnji teden je napovedal, da bo RS prepovedala vstop LGBTQA+ aktivistom v šole, pripravlja se tudi zakon, ki bo omejil delo nevladnih organizacij, ki so financirane iz tujine, sprejema pa se tudi zakon o defamaciji, za katerega kritiki menijo, da je namenjen zastraševanju novinarjev. Kamber zakon o defamaciji dojema kot del istega proces, ki je pripeljal do napada. »Režim vse drugače misleče dojema kot nasprotnike režima, zato so tarča. Včeraj so bili tarča člani LGBTQA+, danes že novinarji in nevladne organizacije. V Republiki Srbski se pripravlja zakon, kjer bodo vse nevladne organizacije, ki prejemajo sredstva iz tujine, obravnavane kot tuji agenti, obenem se pripravlja nov zakon o obrekovanju, ki bo obrekovanje obravnaval kot kaznivo dejanje, do zdaj je bil to le prekršek. Zdaj bodo spremenili zakon, kjer bo lahko obrekovanje, se pravi izrekanje, ki ne bo po godu tistim na oblasti, okarakterizirano in bodo zato predpisane nenormalne kazni. Govorimo o 30.000 do 40.000 evrih. Tega seveda ne bo mogel nihče plačati in s tem zdaj ustrahujejo novinarje in druge, ki niso poslušni oblasti.« Zakon o defamaciji je obsodila mednarodna skupnost v BiH, v imenu EU tudi visoki predstavnik OHR.
Parada ponosa v Sarajevu
Sarajevo je leta 2019 gostilo prvo parado ponosa. Ob veliki prisotnosti policije je dogodek potekal mirno, a ne brez incidentov. V času, ko so se organizatorji pripravljali na prvo parado ponosa, je Samra Kosović Hajdarević, takrat članica skupščine kantona Sarajeva, na facebooku objavila posnetek, naslovljen Država!, ki je hitro postal viralen. V posnetku se je poslanka obregnila ob »tako imenovane pohode ponosa, katerih cilj je uničiti državo in njene ljudi«. Hajdarevićeva je nadaljevala, da ima »vsak pravico živeti, kot želi, vendar imamo tudi pravico izbrati, s kom želimo živeti«. »Hočem, da takšne ljudi izoliramo in jih držimo stran od naših otrok in družbe. Naj gredo nekam drugam in si ustvarijo mesto, državo in zakon zase ter svoje pravice, ki jim nihče ne bo oporekal. Toda ne tukaj!« je sklenila zdaj že bivša poslanka. Podobne izjave lahko danes slišimo tudi v Banjaluki in verjetno marsikje v Evropi, vključno z EU, a ključni dejavnik je odziv institucij na takšno retoriko, ki se lahko hitro spremeni v dejanja. Za omenjeno izjavo je sodišče v Sarajevu ugotovilo, da ni samo diskriminacijska, ampak da gre dejansko za sovražni govor.
Kamber je kot glavno razliko med Banjaluko in Sarajevom opredelil ravno vlogo institucij Federacije BiH, ki v nasprotju z vlado in organi v RS ni več pasivni opazovalec. »V vsej BiH je prisotna homofobija. Banjaluka ni izjema in podobno bi se lahko in se je zgodilo v preteklosti v Sarajevu. Razlika je, da se policija v Sarajevu na parado ponosa zelo dobro pripravi, policisti pridejo tudi iz drugih kantonov, dobro načrtujejo pot, postavijo cestne blokade in po zraku letijo brezpilotniki. To je jasen primer, da če policija želi, potem lahko nekaj stori. V Banjaluki imajo dovolj ljudi in resursov, da zaščitijo ljudi.«
