Sem ponosen oražnovec, stara bajta Bolfenk, da mi ne bo kdo očital anonimnosti, in krokodilje solze mi tečejo po licih, ko tole berem. Bruc, ti si bebec, nezrel otrok, ki so ga prehitro vzeli mami z dojke. Misliš, da si nek težek frajer, ko tukaj na forumu nekaj užaljeno pisariš in se greš neko vojno proti oražnovcem, v bistvu si pa nula. Sram me je, da obstajajo takšni ljudje, in sram naj bo tudi tebe, da se greš tak cirkus. Uničil si skoraj stoletno tradicijo in upam, da ti bo v življenju še hudo.

Kaj je bistvo oražnovstva? Bistvo oražnovstva je sprejeti tradicijo in se naučiti, zakaj je le-ta tako pomembna. Bistvo je, da poznaš, kdo živi v bajti, kako mu je ime in od kod prihaja. In vedno in vsakič sem poslal bruca pod tuš, če tega ni vedel.

Bistvo je, da držimo skupaj, da smo celota.

2. Dr. Mengele je bil tudi zdravnik. Razlika v obnašanju je le v obsežnosti, ne pa v principu.

V TV Tedniku sta pred dobrim tednom o nasilju spregovorila študent in študentka. Njuni izjavi se je pridružil še zdravnik, ki je pred leti kot študent doživljal podobno in le nekaj tednov zdržal v Oražnovem domu.

Stvari so začele prihajati na dan konec marca. Najprej s pisanjem na forumih, pred kratkim pa še z omenjenim prispevkom v Tedniku. Zvedeli smo, da (po Bolfenku) v stoletno tradicijo spada tuširanje v pižami pod mrzlo vodo za vsak napačen odgovor, ki ga bruc da, ko ga sredi noči s sotrpini postrojijo na hodniku. Leden tuš pride tudi do petkrat na noč. Tudi spolno nasilje ni izvzeto. Vsakodnevno poniževanje, ko bruci igrajo vlogo služabnikov ob raznovrstnih domislicah "starih bajt", je videti skorajda sproščujoče.

Novinarji so se potrudili in poskusili dobiti odgovore z več strani. Po žrtvah so bili na vrsti starejši medicinci v domu. Tukaj se je najprej zataknilo. Kljub na videz prepričljivemu zatrjevanju, da ni bilo nič posebnega, se nihče ni upal pokazati obraza. Spomnil sem se na pregovor v več jezikih - "Kje imaš obraz!". Strahopetnost in nemorala, oboje prepričljivo.

Izjava (s hrbtom v kamero), da je do starejših treba pokazati nekaj spoštovanja, je v omenjenem kontekstu kar srhljiva.

Vsakokratni dekan na sodu smodnika

Gledali smo tudi zdravnika Sama Fakina, ki se iz svojih časov spominja razmer, a so bila dejanja starejših namenjena le temu, "da mladim ne bi preveč stopilo v glavo" (namreč, da se šolajo za zdravnike). Ta izjava o preventivni vzgojni dejavnosti skozi nasilje tudi vse pove o razmerah in opravičilih zanje, ne nazadnje o avtorju.

Kamera se je preselila k dekanu Medicinske fakultete. Ta se je odzval zelo hitro, a po informacijah, ki so na voljo, zelo mlačno. Iz sklepov (Ukrepi za odpravo nedopustnih dogodkov v Oražnovem domu in odločitve, 23. marca 2012) je razvidno, da je dekana še najbolj zmotilo premeščanje študentov in dejstvo, da niso vračali ključev. Med odločitvami sta bili odpoved bivanja predsedniku doma in sprememba hišnega reda, kamor so vnesli določbo o prepovedi nasilja. Slednje pa kljub morebitni preventivni vlogi po mojem mnenju kaže na sramotne razmere. Ljudi, ki jim bomo v najkrajšem času zaupali svoje telesno in duševno zdravje, moramo opozarjati, da je nasilje nedopustno? Si predstavljamo ljudi, ki uživajo v poniževanju in nasilju, kako kot psihiatri ali psihoterapevti obravnavajo žrtve zlorab?

Ob zavedanju teh okoliščin bi moralo biti ukrepanje povsem drugačno. Sam sem se pogovarjal z zdravniki, ki so mi v teh dneh po naključju prišli naproti. Povedali so mi, da je tako vedenje zaščitni znak Oražnovega doma, odkar pomnijo. Dodali so, da je ta dom neke vrste sod smodnika, na katerem sedi vsakokratni dekan.

Ukrepi, o katerih beremo, so usmerjeni v naprej, v pozivanje vsem, da povedo, če se bo še kaj podobnega dogajalo. Pa še to ni prišlo od dekana, pač pa s strani študentov, kjer v izjavi obsojajo nasilje (Izjava Študentskega sveta MF, 13. aprila 2012).

Ustavimo se za hip pri zakonitostih institucionalnega nasilja.

Vsaka ustanova pomeni moč, ki znatno presega vsoto moči posameznikov. V dobrem in v slabem. Tudi ustanove s še tako humanitarnim poslanstvom se zlahka sprevržejo v mučilnice. Dovolj je prebrati poročila o ravnanju različnih cerkva, od ugrabljanja novorojenčkov v Španiji, uničevanja otrok in sterilizacij domorodcev v Kanadi do množičnih zlorab na Irskem in še marsikje. Nič bolje ni z vojsko in ravnanjem z rekruti, prav tako kjerkoli po svetu. Žalostna zakonitost je, da se žrtve ne morejo upreti in večini ostaja le misel, da je treba preživeti in potem z obrestmi vrniti onim, ki še pridejo.

Tega se sam dobro spominjam iz kovačnice bratstva, JLA. Stereotip, ki je, kot večina stereotipov, kar veljal, je bil naslednji: najhujši oficirji v JLA so bili Slovenci. Ko so prestali torturo iniciacije in dobili vsaj malo višji položaj, so se s še posebnim veseljem izživljali nad "svojimi". Vojska, policija, cerkev, zapori, bratovščine, internati - vse to je topla greda za nasilje. Preprečujemo ga lahko na dva načina. Zaradi izkušenj o tem obstajajo mnoga formalna telesa za preprečevanje takih pojavov. Vendar se tudi na to ne moremo zanesti, če je pri žrtvah strah prevelik. To je v institucijah tudi pravilo in ne izjema. Posameznik, ki pride v novo okolje, je praktično brez moči. Redko kdo premore pogum in se sooči z močjo, ki ga mnogokratno presega.

Zato je drugi način, da vzpostavimo odprt sistem komunikacije, ki s samo zasnovo preprečuje nasilje, vsaj večino takega vedenja. Temu bi lahko rekli transparentnost - v konkretnih primerih pač bdenje nad vsem, kar se dogaja. Sčasoma se utegnejo oblikovati odnosi, v katerih je nasilje samoumevno nesprejemljivo in nikomur niti na misel ne pride, da bi to zapisoval v hišna pravila.

Namesto papirnatih sklepov naj gredo na teren

Kdor torej vsaj približno ve, kako se razrašča nasilje v institucionalnem okviru, tudi dobro ve, da blaga priporočila in odstranitev predsednika doma ne zaležejo kaj prida. Ne nazadnje ni težko najti ustreznih poimenovanj za opisano ravnanje v kazenskem zakoniku, od nasilništva do spolnega nasilja. Stvar pristojnih organov je, da po svojih poteh raziščejo okoliščine. Stvar skrbnikov doma, najbrž je to Medicinska fakulteta, pa je, da namesto papirnatih sklepov gredo na teren. Tam je treba vzpostaviti stalen nadzor in odprto komunikacijo, ohraniti, kar je bilo dobrega (zatrjevana skrb za študijska gradiva, svetovanje), in odstraniti vse zločesto. Šele ko se bo, najbrž po več letih, vzpostavilo kolegialno vzdušje brez potrebe po premoči ali po samoumevnem spoštovanju starejših, ko si bodo najprej starejši zaslužili spoštovanje s trdim in poštenim delom z mlajšimi kolegi, šele takrat je nekaj upanja, da si Oražnov dom povrne kaj ugleda.

Dotlej pa bo marsikdo upravičeno rekel, da je Oražnov dom le delček prevladujoče slike o zdravništvu. Morda si del zdravništva tega ne zasluži, a se mora potem tudi oglasiti in kaj narediti za to. Vsekakor pa nesporno velja, da so vrednote, ki jih nekateri protagonisti teh dogodkov poudarjajo - tradicija, skupnost, pripadnost, spoštovanje starejših, boj proti permisivnosti in pomehkuženosti -, vrednote, ki brez spoštovanja človekovih pravic oziroma brez občutka za človeka vodijo v režime, iz kakršnih je izšel tudi v začetku omenjeni zdravnik. Mengele.

Pravzaprav je težko ponuditi zdravnikom bolj jasen izziv, da povedo, kje so. Je pa treba morebitno izjavo podkrepiti tudi z dejanji.