Beseda Vegrad je čez noč zdrsela precej navzdol. Težko je najti koga, ki o zamenjavi prvega moža v Termoelektrarni Šoštanj ne bi rekel vsaj nekaj besed. Dolina je morda bolj kot kdajkoli prej enotna v gnevu do politike iz Ljubljane, vidi jo kot destruktivno silo, ki lahko ogrozi tudi njihov eksistenčni položaj.
V sredo je bil siv in moker novembrski dan. S fotoreporterjem se s parkirišča pod vilo Herberstein peljeva skozi dva ali tri semaforje in slediva tablicam TrendNET na uličnih svetilkah, dokler se ne ustaviva pred veliko belo vilo. Pozneje izveva, da je nekoč pripadala enemu od direktorjev premogovnika, po katerega se je vsako jutro pripeljal šofer. Lastnik vile je zdaj mlad in uspešen podjetnik Bojan Oremuž, ki ima tesne poslovne stike z Azijo in se ukvarja z informacijsko tehnologijo. Za sogovornika ga izberem, ker je na domači sceni politično nedejaven, njegov uspeh pa neodvisen od velikih gospodarskih sistemov v dolini, s katerimi so močno povezani mnogi podjetniki bodisi s proizvodnjo bodisi storitvami.
Je tudi eden redkih, ki na trgu dela išče visokokvalificiran kader. Začel je iz nič in z idejo, da postane resen igralec na področju sistemskih integracij in rešitev za podporo različnih poslovnih sistemov. Danes ima v podjetju zaposlene sistemske specialiste, razvojnike in implementatorje aplikacij, petdeset visoko usposobljenih ljudi, razvili so nadzorni sistem Terra in storitveni center Zenas za upravljanje projektov ter še tri druge IT-sisteme. Partnerja firme TrendNET sta Microsoft in VMware.
Velenje ali Slovenija sta kot trg zanje daleč premajhna. Sirija, Združeni arabski emirati in Savdska Arabija so njihovi najmočnejši trgi. Oremuž in še nekateri drugi podjetniki so dokaz, da v dolini ne delajo le elektrike, pralnih strojev in rijejo pod zemljo, ampak v svet prodajajo znanje z visoko dodano vrednostjo. Vendar Oremuž pravi, da so veliki sistemi, ki obvladujejo dolino – Gorenje, TEŠ in Premogovnik Velenje – izjemno pomembni.
Nezaželeni gostje iz Dubaja
»Predstavljajte si, kaj bi se zgodilo, če bi zaprli premogovnik, na katerega je posredno vezanih nekaj tisoč ljudi, ki bi jih morala potem država premakniti iz sistema davkoplačevalcev v sistem prejemnikov socialnih pomoči. To ni hec. Nihče ne pomisli, kaj bi to zares pomenilo. Pravijo, prekvalificirali bomo Slovence v visokokvalificirano delovno silo. Ne računajte, da boste Murine šivilje lahko prekvalificirali v nekaj bistveno drugega ali da boste rudarje prekvalificirali v IT-delavce, sploh pa, kam bi jih potem prodajali v taki količini? Igralci monopolija vedo, da se težko rešiš, ko padeš v problem. Z istim pristopom, kot je bil narejen, problema ne moreš rešiti, treba je narediti nekaj drugače,« pravi Oremuž in poudari: »Trdno sem prepričan, da se tukaj ne bodo zgodile Trbovlje. Nekaj nastavkov za nov razvoj je danih že s tem, ko je premogovnik ustanovil hčerinske firme, ki se počasi otresajo odvisnosti od matere z novimi programi.«
Nekaj čisto novega je v času prejšnje vlade z veliko željo in optimizmom poskušal v Velenje pripeljati tudi Oremuž. Skoraj eno leto časa, poti in svojega denarja je vložil v navezavo med vlado in ključnimi ljudmi iz Smart Cityja Dubai. V Slovenijo je pripeljal predsednika uprave Smart Cityja. »Imeli smo idejo, da bi na obrežju Velenjskega jezera zgradili evropski Smart City z visokotehnološkimi sistemi in razvojnimi oddelki. Dobili bi visokokvalificirano tujo delovno silo od vsepovsod in perspektivo za širšo regijo. Takratni gospodarski minister delegacije sploh ni sprejel. Edini, ki je razumel, za kaj gre, je bil tedanji minister za razvoj Žiga Turk. Končalo se je tako, da smo bili povabljeni v tehnološki park Feniks v Posavju in omenjala se je vsota 20 milijonov subvencije. Predsednik Smart Cityja mi je po tej ekskurziji dejal: 'Sploh niso razumeli. Mene ne zanima teh njihovih 20 milijonov, samo v garaže Smart Cityja na Malti smo mi vložili 250 milijonov. V Slovenijo se bomo vrnili, ko bo država vedela, v katero smer hoče.' Iskreno so povedali, da Slovenija žal nima take usmeritve, ki bi pritegnila kapital in znanje. Žal mi je, da se iz tega ni nič razvilo, podjetja iz Slovenije bi imela lažji dostop do multinacionalk. Po mojem bi bil to veliki preobrat za Slovenijo.«
Kot enega resnejših izzivov za Velenje in Šaleško dolino Oremuž vidi turizem. »Tukajšnja jezera so velik potencial, spremeniti pa se mora percepcija o degradaciji prostora. Če imajo Avstrijci tako lepo jezero kot mi, okoli njega takoj zgradijo objekte in poskrbijo, da se čim več dogaja, mi pa težimo k temu, da bi ga zavarovali in da se ja ne bi nič delalo.«
Oremuž prav zdaj gradi mestni wellness ob jezeru med igriščem za golf in športnim parkom. Naložba v center Galaktika je vredna dva milijona evrov. Niti najmanj se ne boji konkurence bližnjih Term Topolšica, ki so pravkar zgradile svoj center za dobro počutje. »Sam gledam na to drugače kot večina. Če igrate golf, ne hodite vedno na isto igrišče, in več ko je igrišč, več je igralcev golfa na vseh igriščih. Ne bojimo se Topolšice. Sedanji način življenja narekuje potrebo po takšnih vrhunsko opremljenih centrih, ki služijo sprostitvi in ohranjanju kondicije. Poskrbeli bomo za najboljše strokovnjake v centru, med drugim želimo pridobiti tudi visokokvalificirane tajske maserje,« je napovedal.
Velenje je za Oremuža lepo in urejeno mesto, ki je nastalo iz nič ravno zaradi energetike in pozneje zaradi Gorenja. Ima pa svoje posebnosti in tukaj, kot je dejal, velja krilatica, da kdor uspe v Velenju, lahko uspe povsod.
Precej drugačen pogled ima upokojeni Velenjčan Silvo Koprivnikar, ki je konec osemdesetih prejšnjega stoletja prvi ustanovil svetovalno podjetje. Pred časom je izumil vodno celico. Gre za sistem zbiranja padavinskih voda, ki se lahko uporabi za zasneževanje na smučiščih, v kmetijstvu in drugod. Vložek v projekt po njegovi oceni ne bi bil večji, kot stane ohranitev enega delovnega mesta v Termoelektrarni Šoštanj, a v Velenju za njegovo idejo niso imeli posluha. Partnerja, ki ga ideja zanima, je našel zunaj Šaleške doline, v Petrovčah.
Velenje potrebuje produkte, ki se bodo prodajali tudi na Novi Zelandiji
»Dolina inovativno in razvojno zaostaja. Energetika (premogovnik in elektrarna) živi v ugodnih razmerah brez spopadov na trgih, na krutem trgu pa je Gorenje. To so trije veliki sistemi, ki so lahko zelo nevarni. Če se zamaje eden od velikih, lahko povzroči strahovito socialno bombo. Socialna in ekonomska povezanost med temi sistemi in okoljem je grozljiva, a tega sploh ne vidimo, dokler vse lepo teče. To je zastrašujoče. Velenje potrebuje produkte, ki se bodo prodajali tudi na Novi Zelandiji, ni pa programov ne pripravljenosti za spremembo, ker na to niso pripravljeni niti v strankah niti v politiki na državni ravni, kjer bi se moral korenito spremeniti način vodenja in upravljanja države. Če bi tretjino denarja, ki ga bo treba dati za blok 6, vložili v druge programe, bi dolgoročno dosegli bistveno boljše rezultate. Ni problem, ali ta investicija ekonomsko sedi ali ne, ali se bo pokrila ali ne, ali je okoljsko sporna ali ne. Bistveno je, da ne prinaša razvojnega zasuka. Če kupite nove stroje in z njimi delate isti produkt, niste naredili nič za dodano vrednost. Tu vidim težo problema, razumem pa emocionalno navezanost na energetiko, ker je Velenje na energetiki zraslo in ker to za ljudi pomeni socialno varnost. Emocionalni refleks pa ne bo prinesel ničesar, le poslabšal bo stanje. To je stagnacija. Tudi če vsi trije veliki sistemi preživijo, je problem za nove generacije, ki prihajajo s fakultet in jih ta industrija ne potrebuje. Če vodilni v dolini razlagajo, da je blok 6 perspektiva, so slepi. Blok 6 je nujen zaradi sociale, ker nadomestne rešitve ni, da je prišlo tako daleč, pa je kriva država,« razmišlja Koprivnikar.
Tehnologije in sisteme, ki so bili paradna gonilna sila v Velenju v prejšnjem stoletju, Koprivnikar označuje za neprimerne v novem stoletju. Odgovornost za razmere v energetiki pa pripisuje državi, ki bi morala že pred desetimi leti imeti jasno energetsko strategijo in vedeti, katere investicije potrebuje. »Država ima večjo odgovornost kot TEŠ, ki je v svoji poslovni logiki neproblematična. Investicija v TEŠ kaže, da država nima jasnega in zavezujočega koncepta za energetsko prestrukturiranje. Plujemo v zelo nevarnih vodah. Posadka Titanika je pred brodolomom plesala v svojem prepričanju o nepotopljivosti.«
Edinstven smrtni ples zaradi energetike pa so v preteklosti v Šaleški dolini že doživeli, ko so z obličja zemlje izginili domovi v Družmirju, Gaberkah, Škalah, Medlogu. »Tam, kjer je zdaj Družmirsko jezero, je bila najbolj rodovitna črna prst v dolini, bila so žitna polja, hmelj, ljudje so si trudoma zgradili svoje hiše, tudi moj oče,« pripoveduje nekdanja učiteljica Erika Cverlin iz Florjana pri Šoštanju. »Predstavljajte si, kako je, če si vsako opeko držal v roki, takrat se je pač gradilo drugače kot danes in smo veliko naredili sami, na cement smo čakali v vrsti tudi ob štirih zjutraj. Lepega dne pa nekdo pride in reče, da bo treba oditi in da se bo hiša zravnala z zemljo.«
Cverlinova je ena od mnogih preseljencev, ki jim je premogovnik omogočil nadomestno gradnjo na varnih krajih in jim plačal odškodnino, seveda ne tako, da bi si preprosto kupili novo hišo. Nakazila so prihajala postopno za material, s katerim so gradili nove hiše. »Hudo je bilo in veliko potov. Trpeli smo, a zakaj bi zdaj to še potencirali. Preboleli smo, eni prej, drugi kasneje, in za nič na svetu ne bi dali iz rok tega, za kar smo se morali žrtvovati. Ni ene družine v Šoštanju, ki ne bi imela vsaj enega v službi v elektrarni ali premogovniku. Trde čase smo preživeli, in to, kar se zdaj dogaja, je nepotrebno. Kaj pa bi predsednik Pahor naredil, če bi bil na našem mestu, ko smo izgubljali hiše? Kaj bi rekel, če bi njemu kdo rekel, vašo hišo bomo zravnali z zemljo?! Mi smo to prestali in smo enotni, da energetika mora ostati. Dnevno se pogovarjamo o tem, in če bi bilo treba, bi meščani v stavki podprli elektrarniške delavce. Veste, tukaj ni več umazanije. Nekoč, ko smo še stanovali v Šoštanju in sem obesila belo perilo, sem pobrala sivo. Danes tega ni. Vohal si smrad, danes ga ni. Nad dolino pa je prišla senca od drugod,« reče Erika in se zazre predse, kot da bi zrla v kup neprijetnih problemov, ki jih je v Šaleško dolino prinesla politika. zs
