V pradavnini jih je gradila narava iz porušenih dreves ali odlomljenih kamnin, v starem veku so jih nadvse mojstrsko domišljali Grki, Rimljani, Kitajci in Južnoameričani. Z dobami so se spreminjali; po obdobju kamnitih ali lesenih so se nad rekami začeli vzpenjati železni, jekleni in betonski. Njihovo gradnjo nekateri štejejo med najbolj prvinsko ustvarjalnost človeka, medtem ko jim inženir gradbeništva Marjan Pipenbaher pravi dokaz tehnološke razvitosti posamezne družbe, najlepša monumentalna arhitekturna sporočila o uporabljeni tehnologiji gradnje, ekonomski moči, tehnični in humanistični razsvetljenosti investitorja ter projektantovem občutku za konstrukcijo skladnosti in inventivnosti.

"Čeravno mostovi pripadajo inženirski stroki," piše v predgovoru k monografiji Gorazda Humarja o Zmajskem mostu Jože Suhadolnik iz Zgodovinskega arhiva Ljubljana, "vendarle zahtevajo določen posluh za monumentalno oblikovanje in so zato povezani tudi z delom arhitekta." Mag. Peter Gabrijelčič, redni profesor na Fakulteti za arhitekturo, jih je zasnoval že dvaintrideset - zanj so mnogo več kot le delovna naloga. "V arhitekturi mesta imajo mostovi najvišjo simbolno vrednost. Primerljivi so s katedralami, opernimi hišami, muzeji," je dejal. "So zgradbe s kulturnim in ne zgolj uporabnim pomenom. Navsezadnje so tudi javna prizorišča, so trgi nad reko, so mesta, kjer so ljudje malce razgaljeni, malo bolj občutljivi."

"Malce mitični so," je še razmišljal. "Z njimi arhitekt dobi čarovniško vlogo, saj poveže stvari, ki nikoli niso bile povezane, poleg tega pa na mostu tako rekoč lebdiš nekje med nebom in reko." Pritrdi, da se njegovo delo v veliki meri prepleta z delom konstruktorja. "Za razliko od nekaterih kolegov, ki imajo srečo, da delajo mostove, ki so čista arhitektura, gre v mojem primeru za timsko delo." Njegov prispevek je snovanje konstrukcijske zamisli ali "branje" posebnosti prostora, kot temu pravijo v stroki.

"Branje prostora nam že razkrije rešitev," je pojasnil. "Poleg tega, da je most tehničen element, lahko pridobi tudi likovno govorico, s katero arhitekt poudari konstrukcijske karakteristike. Na nek način dopolni izraznost konstrukcije ali pa poskuša udomačiti njene masivne, grobe oblike. Torej konstrukcijo prilagodi človekovi uporabi."

Prvi Gabrijelčičev most, ki je bil "mala inovacija", se imenuje Harfa in zaznamuje vzhodno obvoznico v prestolnici. "Treba je bilo izoblikovati mostni objekt, ki bi imel čim tanjšo mostno ploščo, da bi omogočili prehodnost ob reki," je začel razlagati. "Klasične konstrukcije tega niso omogočale, zato smo iskali obliko obešene konstrukcije. Inovativna rešitev je pripeljala do tega, da je mostna plošča debela le štirideset centimetrov, sam most je oblikovan kot jadrnica, površine za pešce pa so kot ladijske palube. Vsa oprema ima navtični videz." Pletenice, na katerih most visi, so videti kot jadra.

Konstrukcijsko nadvse zahteven je bil tudi Puhov most na Ptuju, dolg štiristo trideset metrov, širok skoraj devetnajst, namenjen pa tako prometu kot pešcem in kolesarjem. Velja za eno redkih tovrstnih zgradb na svetu in tudi takrat je arhitekt Gabrijelčič sodeloval z inženirjem Viktorjem Markljem. "V tem primeru je bilo treba premostiti velike razpone med stebri, ohraniti pogled proti grajskemu hribu, zato most ni mogel biti obešena konstrukcija. Prav na Ptuju se je izkazalo, kako pomembno je sodelovanje med arhitektom in konstruktorjem, da sva našla rešitev, ki izpolnjuje prostorske, likovne, urbanistične, krajinske in spomeniškovarstvene pogoje."

Ko ga vprašam, kateri most mu je še posebej ljub, odvrne: "Kompleksno vprašanje!" Kot bi drezala, katera je njegova najljubša knjiga, film ali glasba. "Solkanski most, denimo, je prekrasen vedutski most, ki uokviri pogled v Soško dolino. Je res kot okvir slike. Skoraj me spominja na akcijo skupine OHO, ki je nekoč razstavila prazen okvir in ponujala svoj pogled na Tromostovje." Dragi so mu tudi Plečnikovi mostovi, sprehod čez ljubljansko Tromostovje ali Šuštarski most je pravo doživetje, pravi, nekoliko manj pa se navdušuje nad najbolj oblegano turistično atrakcijo glavnega mesta - Zmajskim mostom. "Atraktiven je v mestni panorami," meni gospod Gabrijelčič, "ne pa na mostu samem."

Ljubezen ali sovraštvo na prvi pogled

Kaj pa Mesarski, najnovejša pridobitev Ljubljane? "Zdi se mi, da je tisto, čemur rečemo prizorišče. Obogaten je s spomeniškimi plastikami, kar je nadaljevanje tradicije Zmajskega mostu. Mesarski most je most, ki pripoveduje zgodbe. Je prehajanje, trg, umetniška galerija, most vzdihljajev, zaljubljencev, ki obešajo ključavnice... Vse to dokazuje, da se je most prijel."

Le redkokatera reč je med Ljubljančane vnesla toliko nemira, kot ga je Mesarski most. Ob njem niso ostali ravnodušni ne otroci ne starci, ne bogatini ne klošarji. Mediji so mesece pred otvoritvijo pisali o vseh mogočih podrobnostih. Manca Košir mu je denimo posvetila eno od svojih kolumen. V največjo atrakcijo njenega mesta, kot mu pravi, se je zaljubila na prvi pogled. "Presunila me je lepota te širokopotezne arhitekturne umetnine prof. Jurija Kobeta," je zapisala, "prevzele so me na mostu stoječe skulpture kiparja Jakova Brdarja."

Tako njo kot mnoge meščane navdušujejo drevesa, ki označujejo vstop na most. "Štirje topoli - imeniten pisec o naravi Matjaž Mastnak je zanje zapisal še drugo, prelepo ime: jagnedi - na eni strani in lipa, slovensko simbolno drevo, na drugi. Bolj bi mi bila všeč nežna krhka breza z belim deblom, a slovenstvo je pač slovenstvo, pa naj lipa zeleni še na najlepšem mostu v Sloveniji." In še to je dodala: "Kako genialna zamisel, da je most ob robovih steklen, prozoren za pogled v globino vode!" Ali pa pogled pod ženska krila, kot je poročal medijski portal 24ur. "Nova razgledniška točka v Ljubljani," je komentiral nekdo na spletu, uporabnik z vzdevkom Loden pa je ob tej priložnosti prepesnil tisti znani napev Majde Sepe Čez Šuštarski most. "Levo na Mestni trg, desno na Stari trg, po spomine, po mladost, pa pod Mesarski most."

"Brez heca," se je v pogovor vpletel gostilničar Peter, "most je totalna sprememba!" Po njegovem je ustvaril "nov ljubljanski džir".

"Stara Ljubljana se je raztegnila v obe smeri; mesto drugače diha, atmosfera je čisto druga. Predvsem pa se je ogromno spremenilo za lokale na tržnici. Poleti so ljudje ob večerih posedali, slišati je bilo živo glasbo, na most so prihajali zaljubljenci, turisti, družine, ulični glasbeniki… Drugo leto bo to pravo zbirališče!" je prepričan gostilničar.

Prostorski sociolog dr. Matjaž Uršič je bil nad ljubljansko novotarijo nekoliko manj navdušen. "Poglejte ljudi," je usmeril pozornost. "Postanejo za kratek čas, si ogledajo veduto, saj je most zelo izzivalen s svojim estetskim videzom, vendar še ni prišlo do preboja, da bi ga vzeli za svojega, ga ponotranjili. Prav zaradi izzivalne estetske funkcije ga še vedno dojemajo kot 'tujek' v okolju." Veliko boljši primer se mu zdi Tromostovje, ki so ga nedolgo tega tlakovali in nanj postavili klopce. "Dejansko postaja platforma, skuša funkcionirati kot trg. Pa Čevljarski most je super, vedo, kdo kaj prodaja, ulični glasbeniki so tam, ena boljših točk v mestu je! Ni gneče kot na Tromostovju, ponuja neko intimo, neko doživljajskost."

Vozlišča, razgledne točke, samomorilski kraji

"Mostovi so križišče naravnih in kulturnih tokov," je zapisal profesor Gabrijelčič v brošuri, ki je spremljala njegovo razstavo v Cankarjevem domu pred dvema letoma. "Zbližujejo narode in so pomembni za izmenjavo idej, so odraz razvoja družbe in njene arhitekturne in inženirske kulture." Slednja je za rast mesta še kako pomembna, trdi Uršič: "Potrebujemo nove izzive, ne moremo samo ohranjati starega, moramo se tudi razvijati."

Če so svojčas mostove gradili predvsem zaradi železnice (za Bohinjsko progo, denimo, so jih postavili kar petinšestdeset) in kasneje za avtoceste, jih dandanes predvsem za pešce. Sodobni snovalci in investitorji imajo v mislih predvsem povečevanje njihove mobilnosti ter pomena javnih prostorov.

"Koper je lep primer," navaja sociolog Uršič. "Avtocesta ga je razdelila na pol, zato ima Markovec zelo slab stik s centrom mesta, kar poskušajo sedaj popraviti z novo premostitveno povezavo z mestom. S tega vidika ostajajo med domačini jasne ločnice, kdo je iz starega dela Kopra in kdo z Markovca. Če malo karikiram, se imajo prebivalci starega dela bolj za Koprčane kot tisti z Markovca. Zdaj so sicer naredili nov most, ampak moral bi biti precej bolj zanimiv, da bi lahko vzpostavil to prekinjeno povezavo oziroma večji stik z mestom."

Tudi o Mariboru se v gradbenih krogih veliko govori. "Mislim, da bi Maribor potreboval še kakšno povezavo na reki," je menil Uršič. "Seveda v Mariboru ne morejo imeti toliko mostov kot v Ljubljani, česar se načrtovalci zavedajo, saj je most ob taki širini reke s konstrukcijskega vidika bistveno težje postaviti kot v Ljubljani, pa tudi ambientalne, estetske dimenzije okolja so drugačne." Slednje so poleg funkcionalne in empirične vloge zelo pomembne.

"Vzemimo most čez Gruberjev prekop na Špici," je ponudil primer. "Super povezava! Ta del Ljubljane je dobil z mostom novo funkcijo, nedvomno je velika pridobitev za Botanični vrt, ampak ta most ima eno napako. Ko greš čez most in pogledaš levo ali desno, zagledaš cevi. Sploh ne začutiš vode, veduta je omejena, ker ti cevi zakrivajo pogled na najbolj pomembne točke, kjer bi moral biti omogočen odprt pogled na vodo, sotočje in Špico. Na enem najboljših razgledišč, kjer je Ljubljanica najbolj široka, most delno zakriva pogled na reko. Igra torej vlogo vozlišča, tudi estetsko je lepo zasnovan, vendar se zdi, da se uporabniki vanj težko vživijo."

V mostove pa se da vživeti tudi povsem drugače, kot pričata Solkanski ali most čez Kokro v Kranju. Domačinka, gospa Polona, o slednjem ni vedela prav veliko razen tega, "da je z njega lep razgled, da so se pod njim nekaj časa zbirali drogeraši in da je eden izmed samomorilskih mostov". O tragični vlogi, ki jo je posvojil kranjski most, je slišal tudi njegov avtor, gospod Gabrijelčič. "Most je kot vsaka druga arhitektura," je dejal. "Last avtorja in njegove predstave je do takrat, dokler ni postavljen, potem zaživi svoje življenje - kot knjiga. Ko pomislim na most v Kranju, se zamislim, ali je res dobro sredi mostu postaviti razgledne balkone. Kar se mi je pri snovanju zdela romantična ideja, je očitno za nekatere spodbuda, da se odločijo za usodno dejanje."

Toda za mnoge so mostovi prelepe simfonije, kot se je izrazil Goethe. Spomini na poti do doma ali šole, drobci popularne kulture, kot v tisti pesmi Nece Falk. Spomeniki minulega časa, dokaz napredka, "prostor, ki ga mesto ugrabi reki". Ne le konstrukcije, pač pa sosedje, sogovorniki, celo prijatelji, dodaja gospod profesor.

"Morda pa Slovenija ni le dežela lepih gozdov, rek in jezer, gradov in cerkva," je zapisal gradbeni strokovnjak Gorazd Humar v delu Zmajski most, "pač pa tudi dežela lepih in v svetovnem merilu pomembnih mostov." Prežetih z zgodovino, emocijami in mistiko.