Nekakšno splošno prepričanje je, da je slovenska država rezultat politične in narodne enotnosti. Zelo široko gledano to sicer drži, kritičnejša analiza pa pokaže drugače. Rezultati plebiscita so bili tako visoki zaradi nedefiniranosti vprašanja, kaj naj bi samostojna slovenska država pomenila. Politika se je namerno izognila konkretnosti, čeprav je ta bila v razpravi. Namesto vprašanja "Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" so bila v igri tudi tri vprašanja, ki jih je predlagala tedanja SDSS: ali želite federacijo tako, kot je; ali naj se Slovenija osamosvoji oziroma odcepi; ali želite konfederacijo. Tak koncept preizkušanja narodne volje bi bil brez dvoma pravičnejši in odgovornejši in samo v tem primeru bi dobili neposredni odgovor na to, koliko ljudi je v resnici želelo samostojno slovensko državo, torej odcepitev oziroma razdružitev.

Nobena politična elita ni zmožna narediti razvojnega načrta

A bi porazdelitev glasov med (verjetno večinsko) opredelitvijo za konfederacijo na eni in popolno osamosvojitvijo na drugi strani plebiscitu odvzela kredibilnost in osamosvojitev otežila, če ne onemogočila. Na drugi strani pa bi, seveda, politične elite za uspeh lahko razglasile tudi dosego konfederativnega statusa. Neenotnost se je ves čas kazala tudi v vodstvu in znotraj Demosa, zato je sploh prišlo do plebiscita in ne nove ustave (oklepanje oblasti, ideološka razhajanja) in zato je prišlo do tihega udara in je nastala "vlada v vladi" (projektna skupina za pripravo osamosvojitve pod vodstvom Bavčarja).

V zraku je osamosvojitev obvisela zaradi Janševega zavračanja, da izpusti zajete oficirje JLA, kar bi pokopalo brionsko deklaracijo, pa tudi zaradi zavračanja deklaracije same. Če ne bi Milan Kučan izumil formule t.i. "razširjenega predsedstva" in če ne bi bilo nekaj ljudi znotraj Demosa ali ob njem, ki so zmogli razmišljati strateško, bi bila opevana enotnost hitro pokopana, z njo pa tudi samostojnost. Neenotnost sama po sebi torej ni ovira za doseganje velikih družbenih ciljev. Kritično postane, če nekdo, ki je izvoljen zato, da te cilje uresničuje, daje prednost lastnim: oblastnim, strankarskim, ideološkim, ekonomskim. To je bilo vidno že v času osamosvojitve, v zadnjih dvajsetih letih pa je postalo stalnica slovenske politike.

V nastanek slovenske države so vgrajene konstrukcijske napake, objektivne in subjektivne, ki jo bodo bremenile še dolgo. Slovenija je nastala v času, ko se je klasično dojemanje države in njenih atributov (denar, ekonomija, vojska, nedotakljivost notranjega pravnega reda, zunanja politika ipd.) izčrpalo. Tedanji voditelji EU so prav na dan, ko so se ob robu srečanja mimogrede dogovorili tudi za slovensko priznanje, podpisali maastrichtski sporazum o političnem združevanju. Tega preskoka tedanja slovenska politična elita ni bila zmožna dojeti in obrniti Sloveniji v prid. Državo je pojmovala po klasičnih vladarskih načelih, kot svoj plen, s katerim lahko počne, kar hoče, ne pa kot servis, ki naj bi izboljšal življenje ljudi. Hkrati pa je servilno upoštevala vsak ukaz od zunaj.

Vojska, ki nima nobene zveze z obrambo Slovenije, pač pa služi imperialističnim ciljem nekoga drugega, in razsuta ekonomija, ki je v procesu denacionalizacije in privatizacije menda postala del globalizirane ekonomije, sta dva najbolj izrazita primera. Tretji pa pravni (ne)red oziroma dolgoletna nezmožnost njegovega uresničevanja, kar med drugim zgovorno kažejo vprašanje izbrisanih, plenjenje nekdanjega družbenega premoženja ali pa prav tako dolgoletno suženjsko ravnanje z brezpravnimi delavci, ki pa je šele sedaj postalo medijsko odmevno.

Slovenija nove situacije na številnih področjih ni znala izkoristiti za novo modernizacijsko fazo. Eno zgodovinsko najbolj obremenjenih področij, odnos do katoliške cerkve, je uredila na predmoderen način, z vračanjem fevdalnega premoženja, tiho vzpostavijo statusa državne cerkve in "posebnimi" odnosi z Vatikanom, pri čemer so sodelovale ali sodelujejo vse politične elite. Slovenski način uravnavanja javnih zadev je ostal kampanjski, takšen, kot je bil v Jugoslaviji, v ospredju so stigmatizacije, rokohitrske "rešitve", kratkotrajni politični pragmatizem in populizem, nekritično, a hkrati samopostrežno posnemanje drugih, pa naj gre za protikadilsko in prometno zakonodajo ali pa strateška vprašanja šolstva, znanosti in kulture.

Čeprav je Slovenija imela tradicijo federalne republike z lastno ustavo, skupščino, vlado, relativno razvito nacionalno ekonomijo in drugimi državnimi atributi (odprte meje in izkušnje z Zahodom), so jo mnoge države iz nekdanjega vzhodnega bloka, ki so imele manj samostojnosti in so startale bistveno nižje, prehitele. Iz jugoslovanske izkušnje je v novo državo potegnila slabe strani, dobre (solidarnost, socialna zaščita, občutek za skupnost in enake možnosti) pa opuščala. Kardeljanski koncept "odmiranja države", ki je v resnici krepil oblast političnih elit, je prevedla v koncept majhnih, razdrobljenih občin, kjer naj bi ljudje odločali o vsem in tako uresničili domnevno najvišjo stopnjo demokracije, v resnici pa jim vizija lahko seže le do pločnikov in kanalizacije, saj nimajo nobene moči za razvojni zagon.

Slovenske politične elite so elite preteklosti in ne sedanjosti ali prihodnosti, z oblastno formo mentis bivšega sistema. So popolnoma brez vizije, obremenjene s (starimi) spori, ki jih najbolj diktira Janez Janša. Nove generacije politikov sledijo utečenemu vzorcu (primer so študentski voditelji in strankarski podmladki) ali pa sploh nimajo možnosti za vstop v politiko. Osamosvojiteljstvo (ali lepljenje nanj) ter verbalni patriotizem sta še vedno v vrhu političnih kriterijev. Nobena politična elita doslej ni bila in ni zmožna narediti razvojnega načrta. V popolnoma spremenjenih razmerah, zavestno ali podzavestno, ostajajo pri napol uresničenem iz časov Staneta Kavčiča s konca šestdesetih let, čeprav so se razmere medtem že nekajkrat bistveno spremenile. Ob tem pa, več kot ironično, za nekaj desetletij naprej "znajo" izračunati, kakšen naj bi bil položaj upokojencev in kaj je v zvezi s tem menda treba storiti danes!

Danes manjka definicija moderne družbe

"Kakšna vojna je to, ki poštenemu patriotu ne da zaslužiti?" je geslo še iz časov ameriške osamosvojitvene vojne, pa tudi številnih kasnejših. Še kako velja tudi za Slovenijo. Po enakem načelu je treba dodati tudi privatizacijo. Demokracija je ena najbolj šibkih točk sodobne Slovenije, pojmuje se skoraj izključno na rudimentarni ravni strankarskega pluralizma, za vstop in obstanek v politiki pa ni praktično nobenih kriterijev. To je sicer tudi posledica tega, da je bilo vprašanje osamosvojitve postavljeno pred vprašanje demokracije, doseganje in ohranitev oblasti pa sploh pred oboje. To slednje velja tudi za levoliberalni del (seveda če je vanj, na primer, mogoče uvrstiti Bavčarja) od Odbora za varstvo človekovih pravic naprej. Ne sicer za vse in ne povsod, a dovolj prepoznavno.

V novo slovensko državo je vtkana tudi praksa zamegljevanja zadev. Ne samo pri raznih aferah, tudi pri ključnih vprašanjih. Slovenska politika je v določenem obdobju na primer načrtno poudarjala t.i. "evroatlantske povezave" in tudi organizirala skupni plebiscit za EU in Nato, čeprav gre za dve povsem različni zadevi. Le na tak način in z državno financirano propagando, politično ustanovljenim pronatovskim "civilnim" društvom in z medijskim utišanjem nasprotnikov vstopa je lahko izpeljala referendumsko privolitev državljanov za vstop v Nato, ki je za današnjo Slovenijo mlinski kamen v več pogledih, ne samo vojaškem. Nenazadnje tudi kar zadeva nenačelnost (in s tem nekredibilnost) v zunanji politiki.

To, kar danes najbolj manjka, je pomanjkanje definicije moderne družbe: družbe, ki ne temelji (zgolj) na narodni identiteti in krvnih povezavah, pač pa na učinkovitosti, solidarnosti, strpnosti, družbe, ki povezuje ustvarjalnost individualizma z močjo, ki jo daje racionalna in ne navijaška pripadnost skupnosti. Moderne civilizacije so civilizacije mest, dobesedno in v prispodobi, Slovenija z ruralno mentaliteto jih ni zmožna dosegati. V informacijski dobi in pri dveh milijonih prebivalcev bi bilo možno poskrbeti dobesedno za vsakega posameznika. V tem je prednost majhnosti in to bi Sloveniji dalo pravo moč in posebnost.

Tudi razmislek o samozadostnosti na določenih področjih kljub globalizaciji danes ni več tabu. Vsaj kar zadeva pridelavo hrane (le zakaj smo se, na primer, morali odreči edini tovarni sladkorja?), pa še na kakšnem področju. Slovenija bo morala priznati, da delovne prihodnosti v klasičnem smislu za večino mladih ni, kar pa ne pomeni, da nimajo pravice do študija zaradi sebe in ne zaradi službe, pravice do stanovanja in do nekega temeljnega dohodka, ki jim bo omogočil dostojno preživetje. Od tu naprej pa pač vsak po svojih ambicijah in sposobnostih. A slovenska politika zgolj ponavlja floskule neoliberalističnih voditeljev velikih držav in njihove recepte preizkuša na mikroravni.

Nastanek države je enkratno zgodovinsko dejanje. Zato ne vemo, kakšen bi bil lahko optimalen proces. Zgodovina pač ni laboratorij. A to nas ne odvezuje od kritičnega razmisleka, saj gre tudi za prihodnost. Brez tega bomo ostali, če rečem "po braudelovsko", na ravni površinskega dogajanja, strukturne spremembe na globlji zgodovinski ravni pa bodo premaknjene daleč v prihodnost.