Ali ste zadovoljni z novim zakonom o Filmskem centru, javni agenciji?

Novi zakon o Filmskem centru je poskus, da se rešijo težave slovenske kinematografije. Te se vlečejo vse od osamosvojitve, ko so slovenski filmski delavci ostali brez tehnične in kadrovske podpore, ki jo je nudila Jugoslavija. V Jugoslaviji so obstajali filmski ateljeji, filmske šole in takrat je film živel. Vse od takrat se položaj kinematografije gasi z nepopolnimi ali delnimi rešitvami. Zato je toliko bolj pomembno, da predlagatelji zakona o Filmskem centru prisluhnejo filmskim ustvarjalcem, sicer bomo imeli spet le začasno rešitev, ki jo bomo morali čez nekaj let ponovno reševati. Osebno mislim, da lahko relativno hitro pridemo do rešitve, če obstaja volja na strani ministrstva za kulturo. V obstoječem predlogu bi kot problematično izpostavil določilo, ki zasebnim televizijam (Pop TV, Kanal A) zapoveduje sodelovanje pri slovenski kinematografiji. To se lahko izkaže za veliko težavo, saj gre za zasebni sektor, katerega lastnik ni država, in v nekem smislu gre za dodatno obdavčitev. Država s tem ogroža zaposlene na zasebnih televizijah, saj je vprašljivo, kako se bodo na to odzvali lastniki. Problematično se mi zdi tudi, da zakon skrajšuje obdobje, v katerem mora biti film končan, in s tem otežuje možnosti za koprodukcijo in iskanje finančnih sredstev v Evropi. Na koncu bi se dotaknil še tega, da v novem predlogu zakona ni opredeljena funkcija Viba filma, ki je glavna tehnološka podpora slovenskim filmskim ustvarjalcem in je bil ustanovljen prav z namenom, da bi podpiral slovensko kinematografijo.

Ta zakonski predlog je sicer aktualen, pomemben, toda ali ni še veliko bolj aktualno in problematično to, da je javni razpis za zbiranje projektov za letošnji filmski program izšel šele pred kratkim in da Filmski sklad za letošnji program predvideva le dober milijon evrov, kar zadostuje kvečjemu za en film ali, v najskromnejšem primeru, film in pol. Je to sploh še filmski program?

Zamuda pri razpisih je grozljiva. A tukaj ne bi razglabljal, zakaj razpis zamuja in kdo je za to kriv. Za nazaj ne moremo ničesar popraviti. Razpis mora biti izveden in končan v najkrajšem možnem roku. Kar je bilo, je bilo, gremo naprej in začnimo snemati filme.

Prav vaš film Petelinji zajtrk med drugim dokazuje, da slovensko občinstvo zna vzljubiti domači film. Toda ob enem ali dveh filmih na leto, še posebej če nista najbolj posrečena, se utegne zgoditi, da lahko domače občinstvo tudi pozabi na slovenski film, kajne?

Ne samo Petelinji zajtrk, tudi številni drugi filmi dokazujejo, da je slovensko občinstvo na strani domačega filma. Babica gre na jug, Outsider, Kajmak in marmelada, Pod njenim oknom, V leru so le nekateri izmed teh, ki se jih občinstvo rado spominja. Je pa res, da neurejena slovenska kinematografija zaradi finančne podhranjenosti proizvede premalo filmov, da bi sploh lahko bili del letne kinematografske ponudbe.

Zaradi zakonskega predloga o Filmskem centru je prišlo do nesoglasja med filmsko stroko in politiko, kar v javnosti morda ustvarja vtis, da "ti filmarji" spet nekaj godrnjajo, medtem ko jim oblast hoče samo dobro...

Razlog, da se filmsko ustvarjanje nenehno ustavlja, tiči v tem, da je slovenska kinematografija zakonsko neurejena in finančno podhranjena. Zato prihaja do nenehnih nesoglasij. Povečanje proračuna za film in upoštevanje strokovnega mnenja filmskih ustvarjalcev sta nujna. Zelo je pomembno, da o finančni in zakonski ureditvi dobro razmislimo.

Ali ni vir vseh nesoglasij in sporov, ki v slovenski kinematografiji periodično izbruhnejo, prav finančna podhranjenost slovenske filmske produkcije?

Dejstvo je, da je slovenski film podhranjen. Tudi to je dediščina razpada Jugoslavije, saj se nihče ni zares vprašal, koliko potrebuje slovenski film, da lahko obstaja tudi resnično, ne samo na papirju. Če je film neke vrste zrcalna slika gledališča, bi lahko za primerjavo pogledali, koliko država nameni odrskemu ustvarjanju. Tam znaša finančna postavka nekaj več kot 50 milijonov evrov letno. Potem je jasno, da je Filmski sklad s slabimi petimi milijoni zelo podhranjen. Za ta denar Slovenski filmski center ne more imeti nobene resne vizije. Filmski proračun bi se že v samem začetku moral dvigniti na vsaj 10 milijonov evrov, saj je to minimum za osnovno filmsko delovanje. Zmotno je prepričanje, da je denar za filme namenjen samo režiserjem. Pri posameznem filmu sodeluje več kot 300 članov ekipe. Ko se snema film, je do določene mere zaposlena tudi turistična branža, saj filmske ekipe snemajo po vsej državi in morajo nekje tudi bivati. S tem, ko bi v Sloveniji posneli sedem celovečernih filmov, bi posledično ustvarili do tri tisoč novih delovnih mest. Del filma niso le režiser, snemalec in igralci.

Kako se ob takšni situaciji počutite kot profesor televizijske režije na AGRFT?

Večina študentov, ki se vpišejo na oddelek za film in televizijo, sanja o filmu. Žal trenutni položaj bodočim diplomantom ni naklonjen. Nedorečenost slovenske kinematografije se na določen način zrcali na AGRFT, saj delujemo v najetih prostorih frančiškanov in čakamo na izpolnitev obljub o gradnji treh akademij. Leta 2007 je bilo rečeno, da se bo gradnja treh akademij (glasba, likovna umetnost, film in gledališče) začela leta 2008. Zdaj smo leta 2010 in o temeljnem kamnu ni ne duha ne sluha. V sedanjih utesnjenih razmerah AGRFT dolgo ne bo mogla delovati. Študenti se drenjajo, večina pedagogov nima kabinetov, ni zbornice, gledališki oddelek je brez pravega odra in filmski studio je v resnici čisto navadna učilnica. A bodimo optimistični in upam, da nam na ministrstvu za kulturo prisluhnejo in za začetek s skupnimi močmi oblikujemo dober zakon za rojstvo Slovenskega filmskega centra. V nasprotnem primeru bomo vsi poraženci. Tako ministrstvo za kulturo kot filmski ustvarjalci.